|   O ti bedak,
namesto da bi v življenju,
z mano navezal kontakt,
si me preganjal in sodil,
tako kot Poncij in Pilat,
me izdajal kot Juda Iškarjot,
me pribijal na križ svoji zmot.
Kaj ni že čas o razum,
da odpreš zdaj moj grob,
v katerega si me že davno,
znotraj sebe položil,
da odvališ že to skalo laži,
ki pritiska na tvojo dušo in te duši,
in me z vsem srcem sprejmeš kot tvojo resnico,
me sprejmeš brez besed, kot tvojo ljubezen in tvoj notranji mir.
Jaz sem tvoje darilo. Razumi, samo za tvojo preobrazbo, je vsa ta kalvarija in tvoj križev pot.
stojči Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
Jaz sem tvoje darilo
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 11. april 2004 @ 08:19 CEST
s to-le izpovedjo si presegel samega sebe. Ne da si uporabil samo alkimijo svojih sugestivnih besed, temveč si posegel v najgloblje bistvo človekove skrivnosti, v najčistejši prvenec božjega, s spominom svojega živega izvira, ki ti ga je Bog poklonil, da si ga vsrkal vase in znova osvojil, se prečistil in vstal s Krisusom, kar odraža tvojo osebno pobožnost in odkritosrčnost. Pojasnil si svoj molk, stalnost tvojih duhovnih temeljev in povezave s Kristsovim trpljenjem, ki si ga prevzel vase kot njegovo darilo. Si skrivnostni potujoč kralj duha in se ne braniš misli, da ti je bilo ob rojstvu usojeno tudi trpljenje, ki ga sprejemaš kot sestavni del svojega življenja. Odpovedal si se vladanju in tekmovanju in se pustil poučiti o negi svoje duše, o svetlobi in dihu in o vsem, kar ti ni dano zamolčati in čutiti. Zamotanim slepilom tega sveta se izmikaš, kajti v duši je nekaj čutovito vabljivega in očarljivega, da moraš najprej premišljevati in šele nato živeti. Danes je Velika noč in si hvaležno povedal kako čutiš Boga, ki se razodeva v tvojem srcu.
Jaz sem tvoje darilo
Prispeval/a: stojči dne nedelja, 11. april 2004 @ 09:56 CEST
hvala ti za tvoj komentar.
Nekje na poti prerajanja,
sem kot človek izgubil stik s svojim srcem,
prihajali so in prihajajo mojstri modrosti,
mojstri srca,
ki so mi govorili in mi govorijo,
da je moj problem samo v tem,
da sem se s svojim razumom preveč oddaljil od srca
in da sem zaradi tega kot vsak, tudi trpel.
Izhod iz težav je v ponovni povezavi s srcem
in notranjo svetlobo, kar Bog je.
Brez prepoznanja notranje luči,
zame ni druge poti. :)
Zanimivo je, kako si v Indiji po verskih ritualih ljudje nad plamenom ghija ( goreča vata namočena v prečiščeno maslo)
podržijo obe roki in si simbolično s svetlobo umijejo obraz v želji in žeji po prepoznanju svoje notranje svetlobe.
Pri nas pa je za Veliko noč, tudi še iz poganskih časov cerkev nekje prevzela ritual, ko so ljudje v cerkev prinašali drevesne gobe jo prižigali, odnašali domov in z njo podkurili v domači peči. :)
Ugotavljam kako je notranja svetloba v zgodovini človeka vedno igrala najpomembnejšo vlogo in tudi v moji zgodovini jo igra, vendar moram kot človek skozi svojo preobrazbo preiti s simboličmne luči v svojo pravo notranjo luč, da bi prišel v globlji stik s svojim Bogom. :)
lp
---
stojči
Jaz sem tvoje darilo
Prispeval/a: Miran Zupančič dne nedelja, 11. april 2004 @ 18:36 CEST
to pa je res izpoved tvoje zavestne izkušnje trpljenja kot sredstvo za dosego najvišjega cilja in se pridružujem Tatjani, ki je dala čudovit komentar, ko pravi:"s tole ispovedjo si presegel samega sebe." In tako kot pravi Tatjana v komentarju:" hvaležno čutiš Boga, ki se razodeva v tvojem srcu." Ja ta opis velja za vse nas v življenju in mnogi ga bomo skozi to življenje še mnogokrat ponovno brali pri inventuri našega življenja. Naj se nam ob tej priložnosti pridržu Mojster Eckart:
" Dobro si zapomni, da ni bil človek v svojem življenju še nikoli tako zapuščen, da mu ni ostalo ničesar, kar bi vendar še lahko pretrpel. Le nekaj ljudi še posveča temu svojo pozornost in se ravna po tem. To je resnična menjalna trgovina: kolikor se umakneš vsemu, kar je tvojega, toliko, ne več ne manj, pride vate Bog z vsem Svojim. Začni s tem in opusti vse, kar zmoreš do določene meje opusti. Tako najdeš pravi mir. Ni druge poti.
Ljudje naj ne bi toliko premišljevali o tem, kaj naj bi storili. Razmišljali naj bi raje o vsem, kar so. Če bi bili dobri in modri, bi njihova dela sijala v vsej veličastnosti. Če si pravičen, so taka tudi tvoja dela, ne misla pa, da postane človek svet z ravnanjem; svetost mora temeljiti na biti. Kajti ni tako, da nas dela posvečujejo, mi moramo dela posvetiti. Kakor že so dela lahko sveta, nas gotovo ne posvečujejo, ker jih opravljamo mi. Ko sta naša bit in bistvo prava, posvečujemo tudi vse svoje ravnanje, pa naj to pomeni jesti, spati, bedeti ali kar koli že.
Tisti, ki po svojem bistvu niso veliki, lahko počnejo, kar hočejo, vendar to ne vodi nikamor. Uvidi torej, da moraš usmeriti vso gorečnost na to, da si dober; torej ne tako zelo na to, kar počneš ali katera dela so to, temveč na to, kar je osnova del."
vse dobro od Mirana.
Jaz sem tvoje darilo
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 11. april 2004 @ 20:15 CEST
kako lepo si dopolnil moje misli. Stojči nam je izročil ključe svoje duše in svojega srca. Človek res ne potrebuje lahek opoj slave in posebnih praznovanj za svoje plemenita dejanja in trpljenje. Ta ostajajo skrita v duši in dostopna tistemu, ki se je z njimi poistil v izkušnji in trpljenju in se je po dolgo trajajoči zatopljenosti vase vrnil v življenje ves okrepljen in veder. Ko se je po vsem tem obrnil v nas je postal tišji, častitljiv in podoben brezčasni modrosti in srčnosti.
Jaz sem tvoje darilo
Prispeval/a: Mirza FENG SHUI dne nedelja, 11. april 2004 @ 22:07 CEST
Super si, veš.
Iz svoje iskrene in dolgoletne posvečenosti Premija, si tako mojstrsko iztisnil, iz onega sebe, živo besedo.
Zahvaljujoč našemu živemu Učitelju - Popolnemu Mojstru (The Perfect Master), ki nas vztrajno in potrpežljivo poučuje že triintrideseto leto:
"....NEKAJ NESPREMENLJIVEGA
FORT LAUDERDALE, 9. FEBRUAR 1994
Kaj je v tvoji lasti? Obstaja nekaj, kar je še vedno tako sveže, kot tistega dne, ko si se rodil. Vse drugo se je spremenilo, ena stvar pa se ni spremenila. Kaj je ta stvar? Brezčasna je. Ko sem na tistem mestu, se čas ustavi. Ko sem na tem mestu, je kar naenkrat spet, kot da imam pet, šest, sedem let. Nekaj tako svežega. Nekaj tako resničnega, nekaj nespremenljivega. Kaj je to? Na eni strani čas teče neverjetno hitro, imaš vse neverjetne odgovornosti in imaš to lupino, to telo.
Kaj pa se vendarle ne spreminja? To, kar se ne spreminja, je nesmrtno v meni. Na koncu koncev gre tu za poroko smrtnega z nesmrtnim. To je prava čarobnost. Dve najbolj neskladni stvari sta se združili. Dve nasprotni si stvari obstajata hkrati. Končno in neskončno. To, kar je časovno omejeno, in to, kar je brezčasno. Spojena sta in ti obstajaš.
Če poizkušaš razumeti svet, boš vsako sekundo bolj zmeden. Kajti kako lahko igraš partijo šaha, kjer se figure neprestano zamenjujejo? Kako lahko igraš karte, kjer se vsaka karta spreminja kar po svoje? Ali si kdaj poizkusil prijeti živo srebro? Steče ti med prsti. Videti je, kot da je trdno, oprijemljivo, a se ti v hipu izmuzne.
Potem se nekaj zgodi. Tega ne morem razložiti. Zaradi milosti, z nekim razlogom, nekdo pride in na najlepšem mestu vžge luč. Žeja je razkrita, potovanje se začne - potovanje potešitve, potovanje, kjer sveža voda pride do presušenih ustnic, potovanje zadovoljstva, ki človeka popelje navznoter. Obstajajo ljudje, ki imajo povedati zelo zanimive svari. Nič pa zame ni bolj zanimivo od tega, da nekdo govori o notranjem potovanju. Ko nekdo nekaj pove in veš, da v tem ni nobenega dvoma. Ko ne more nekdo priti in reči: "Ja, ampak lahko bi bilo tudi drugače." Ko veš, o čem teče govor. Ti veš. Ne v glavi, ampak nekje drugje. In v celoti čutiš obstoj notranjega sveta...."
Mirza
Jaz sem tvoje darilo
Prispeval/a: arlena dne ponedeljek, 12. april 2004 @ 12:34 CEST
Jaz sem tvoje darilo
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 12. april 2004 @ 13:07 CEST
hvala vam, da ste tako lepo dopolnili mojo pesem. Čas Jezusovih praznikov je vedno tako poln miline, zrak je takrat plemenitejši in je vredno posvetiti malo več časa poglabljanju vase, kar sem sam dodobra izkiristil. :)
Lepo je, ko razum postane orodje srca,
ampak, za to se je treba truditi prav vsak dan. :)
lp vsem :)
---
stojči