Bilo je po dežju in sončni žarki so znova kukali izza oblakov. Sprehajala sem se po gozdu, ko sem začutila klic Prijateljev. Z radostjo sem se mu odzvala, ter se napotila na svoj priljubljen kraj, kjer sem vedno čutila prisotnost vil in palčkov in kjer so me čakali moji prijatelji.

Ko sem prispela, sem obstala, kot od strele zadeta.... osupla in pretresena.
Tam, kjer je rastlo moje drevo, je bila poseka in le še par dreves je raslo v krogu.
Začutila sem divji strah, neznosno bolečino v prsih in se zgrudila na kolena... pred štorom, ki je bil nekoč mogočno drevo, moj dragi prijatelj. In nemočno zajokala.

Hlipajoč sem se usedla v krog.
In v srcu sem znova zaslišala glasove, polne ljubezni: Ali veš, da, če zasekaš s sekiro eno samo drevo, cel gozd čuti bolečino in zajoče?
Vem, sem rekla. Prijatelji moji, čutim, kako boli, prosim oprostite nam, saj resnično ne vemo, ker se ne zavedamo, kaj s tem delamo.

Ali veš ArleNa, so ljubeče šepetala drevesa, kako je, če nimaš prijateljev, če se nihče ne ustavi ob tebi, če te nihče ne vidi, ne sliši in ne čuti... če te nihče nima rad?
Ti sediš v našem krogu že dolgo časa, a poglej v svet; koliko jih hodi mimo nas ne vedoč, da smo tudi mi živa bitja, da čutimo, da občutimo.

V meni se je vse rušilo od žalosti - vem, sem dejala, saj tega ljudje tudi drug drugemu ne priznamo. Tudi sami s seboj delamo isto.

In ali veš, Arlena, so nežno šepetali Prijatelji, da ni kriv BOG, ampak ljudje, ki so pozabili nanj, nase in na vsa živa bitja v katerih prebiva ON?

Vem, sem dejala. In tako mi je hudo, ker se počutim tako nemočna.

Kaj naj storim dragi Prijatelji, kako naj popravim vse to, kar se vam dogaja?

In zaslišala sem tih odgovor:
Povej ljudem, da smo tudi mi živa bitja in da smo vaši mali bratje. In najpomembnejše, da imate od nekdaj moč, ki je največja v univerzumu: moč ODPUŠČANJA.
Oprosti vsem, ki so posekali nas, tvoje prijatelje,
Oprosti njim, ki so kadarkoli posekali kaj svetlega in lepega v tebi in Oprosti sama sebi.
Potem se to preobrazi v čisto LJUBEZEN. Povej to ljudem...

In pridi še kdaj v naš krog, prijateljica mila.
Prišla si z ljubeznijo in odidi z ljubeznijo.
Objela sem drevesa in se jim zahvalila, ker so napolnile moje srce z svetlobo, me naučila Modrosti in mi dala največji biser - OPROŠČANJE, ter se poslovila.

Vidite, to so moji Prijatelji in čeprav so le drevesa, imajo razum, srce in modrost VEČNEGA.


ARELENA