Res ne moremo brez njega?

petek, 9. april 2004 @ 06:33 CEST

Nikola Petrovič, Viva, april 2004

Se drogirate? Pravite, da ne? In kaj, če vam povem, da vsako leto zaužijete 30 kg kemikalije, ki so jo kakšno stoletje nazaj prodajali v lekarnah in je stala na isti polici kot heroin in kokain? Slednji dve snovi so kasneje proglasili za mamili in ju prepovedali, prva pa je našla pot v malone vsako gotovo jed, ki je na voljo v trgovinah. Danes si brez nje ne moremo več zamisliti življenja. Ste že uganili, o kateri kemikaliji govorim?

Ko rečem "kemikalija", zveni kar malo strašljivo, kajne? Povsem drugače, kot če se ta kemikalija skrije v krofu, kremšniti, baklavi, šam-roli, pudingu, torti, pijačah z mehurčki in nas vabi s svojo sladkostjo. Kaže, da imam nekaj proti njej. Se sprašujete, zakaj? Kaj ji pa manjka?

Vse! Prav v tem je problem. Sicer naravna snov je oropana vsega, kar omogoča njeno normalno presnovo v organizmu. Naravni viri sladkorja - sladkorni trs, sladkorna pesa in drugi - vsebujejo poleg saharoze še mikroelemente in vitamine, ki igrajo ključno vlogo pri presnovi sladkorja. Najpomembnejši med njimi so krom, magnezij in kalcij ter B vitamini.

Znanstvene raziskave, s katerimi je sladkorna industrija poskušala dokazati neškodljivost sladkorja, so potrdile prav nasprotno:

- da je sladkor glavni povzročitelj zobne gnilobe
- da je glavni povzročitelj sladkorne bolezni
- da je eden poglavitnih vzrokov debelosti
- da spremeni pH črevesja in tako spodbuja glivične infekcije
- da povzroča acidozo, ki vodi v neučinkovito cirkulacijo krvi in kopičenje strupov v telesu
- da povečuje tveganje za razvoj alergij, zaprtja, koronarne tromboze, kožnih izpuščajev, prebavnih motenj, posredno pa tudi za razvoj mentalnih motenj, kot so depresije, nihanja razpoloženja, šizofrenija, nasilno vedenje itn.


Kratka zgodovina sladkorja

Prvi evropski popotniki so sok sladkornega trsa uživali nepredelanega, saj se je skisal enako hitro kot jabolčni sok. Nearchus, admiral Aleksandra Velikega, je naletel nanj, ko je plul po reki Ind leta 325 pr. n. št. in mu rekel "nekakšen med, ki raste v palicah ali trstikah". Ime za ta sladki sok je v latinščini prvič zapisal neznan pisatelj iz časa kralja Nerona. Rekel mu je saccharum.

Šele po letu 600 so Perzijci odkrili postopek trajnega strjevanja in rafiniranja soka, da je zdržal daljši transport. Skrivnost so kmalu po Mohamedovi smrti prevzeli Arabci in sladkor se je z islamom razširil vse od reke Ind do Atlantskega ocena in Španije. S križarskimi vojnami so se tudi evropski vojaki in plemiči začeli navajati na sladkor. Kmalu so se okoli sladkih zrnc začele spletati velike politične, gospodarske in vojaške spletke.

Portugalci so v 15. st. že pridelovali sladkorni trs na Iberskem polotoku. Leta 1444 je španski kapitan Henry pripeljal prvih 235 črncev iz Lagosa v Sevillo ter jih prodal kot sužnje za delo na trsnih poljih. Deset let zatem je takratni papež blagoslovil trgovino s sužnji. Britanski zgodovinar Noel Deerr ocenjuje, da je vsaj dve tretjini od dvajset milijonov Afričanov, ki so jih belci imeli za sužnje, končalo v suženjstvu zaradi sladkorja.

Sprva je bil sladkor strašansko drag, po ceni bi ga lahko enačili z najdražjimi današnjimi zdravili. Za pol kilograma je bilo treba plačati toliko, kolikor je navaden delavec zaslužil v enem letu. Sredi šestnajstega stoletja je bila cena razpolovljena. Do leta 1700 so Britanci proizvajali že 10 milijonov kilogramov sladkorja, do leta 1800 pa že 80 milijonov kilogramov. V enem stoletju se je poraba poosmerila. Čez naslednjih sto let so za sladkor porabili prav toliko kot za kruh. Na osebo so zaužili 36 kg sladkorja letno, številka pa je še naprej rasla.

Vzporedno s porastom porabe sladkorja so bile vedno pogostejše razne bolezni. Med njimi so bili skorbut, beriberi, pelagra, kožne, zobne in kostne bolezni ter predvsem kuga sodobnosti dobe - diabetes.


Sladkor danes

Kakšno je stanje danes? Sladkor - tisti rafinirani, čista saharoza - je postal del vsakdana. Današnji delavec zasluži za pol kilograma takega sladkorja v nekaj minutah dela. Življenja brez njega si sploh ne moremo zamisliti. V Ormožu pridelajo letno skoraj 60 milijonov kg sladkorja oziroma nekoliko manj kot 29 kg sladkorja na Slovenca. Evropska poraba je po uradnih statistikah 30 kg na osebo letno, svetovna pa 22 kg na osebo letno (skupno 130 milijonov ton).

Do 30 kg letno pridemo zlahka - če zaužijemo dnevno 5-6 žličk sladkorja (npr. v kavi, čaju ipd.), 100 g slaščic in 3 dcl sladkih pijač. Če k temu dodamo sladkor, ki ga po malem najdemo v kruhu, mlečnih napitkih, kompotih, raznih pijačah in celo cigaretah, hitro pridemo na 35 do 40 kg letno, oziroma 100 gramov čistega sladkorja na dan. Telesu zadostujeta okoli 2 žlički enostavnih sladkorjev dnevno, ostalo pa zlahka izdela s presnovo kompleksnih ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Velike količine enostavnih sladkorjev močno porušijo ravnovesje v telesu.


Počasen sladki strup

Kaj se zgodi, ko zaužijemo velike količine sladkorja? Ker je saharoza enostaven sladkor (disaharid), preide v kri zelo hitro in spodbudi vranico k izločanju inzulina. Ta hormon presnavlja glukozo v glikogen, ki se potem nabira v jetrih in mišicah. Naglo povečanje sladkorja v krvi pretirano stimulira vranico, zato ta izloči več inzulina, kot je potrebno. Posledica je padec krvnega sladkorja ali hipoglikemija, zaradi katere zahrepenimo po še več sladkorja, radi bi namreč nadomestili primanjkljaj. S tem se zapletemo v brezizhodno zanko - več sladkorja, več sle po njem. Ob uživanju kompleksnih ogljikovih hidratov se to ne zgodi, saj se presnavljajo postopoma in v kri prehajajo počasi. Še toliko bolje je, če jih uživamo v obliki polnovrednih živil (celih žitaric in kruha iz njih, rjavega riža ipd.), saj so minerali, vitamini in vlaknine iz lupine tako rekoč nujni za optimalno presnovo.

Torej ni vseeno, kakšen sladkor (pa tudi druge ogljikove hidrate) uživamo. Oropani ogljikovi hidrati bodo ropali naš organizem. Ni res, kar trdijo proizvajalci sladkorja: "Sladkor je naravni izdelek. ... Saharozo najdemo naravno v sladkornem trsu, repi, jabolkih, pomarančah, korenju in vsem drugem sadju in zelenjavi, ki jih jemo. Telo presnavlja sladkor iz trsa in pese enako kot sladkor iz sadja in zelenjave, saj sladkor iz vseh živil postane glukoza, gorivo za telo. ... S stališča prehrane ni pomembno, iz katere hrane dobimo sladkor. Med, rjavi sladkor, beli sladkor in javorjev sirup so si po prehrambni vrednosti zelo podobni. Oskrbujejo nas z ogljikovimi hidrati in neznatnimi količinami vitaminov in mineralov."

Zakaj to ni (vsa) resnica? Ker je rafinirani sladkor "očiščen" mineralov, kot so krom, nujen mikroelement za presnovo sladkorja, ter kalcij, magnezij, kobalt in mnogi drugi. Organizem jih je za presnovno prisiljen črpati od drugod. Kalcij npr. potegne iz zob in kosti, med posledicami pa so zobna gniloba, ledvični kamni, artritis, očesna mrena, strjevanje arterij, plešavost ... Pomanjkanje kroma je tesno povezano s sladkorno boleznijo, arteriosklerozo in koronarno trombozo.

Po današnjih ocenah bo (po konzervativnih merilih) vsak tretji državljan, rojen v ZDA po letu 2000, obolel za sladkorno boleznijo. Tudi drugod v razvitih državah situacija ni veliko boljša. Več kot pol prebivalcev razvitega sveta ima znižano raven sladkorja v krvi. Ljudi brez (ducata) zobnih plomb praktično ni. Eden glavnih vzrokov je masovna poraba sladkorja.

Biti diabetik in imeti težave z zobmi ni zabavno in je že zato vredno zmanjšati porabo (vsaj rafiniranega) sladkorja ali pa ga povsem opustiti.


Modrost z Vzhoda

Japonski zdravilec Sakurazawa je v sedemdesetih letih zapisal: "Zahodna medicina in znanost sta šele začeli sprožati alarm zaradi strašanskega porasta porabe sladkorja, posebej v Združenih državah. Bojim se, da z raziskavami in opozorili zamujajo več desetletij. ... Prepričan sem, da bo zahodna medicina nekega dne priznala to, kar na Vzhodu vedo že veliko let: sladkor je nedvomno morilec številka ena v zgodovini človeštva - bolj smrtonosen je od opija in radioaktivnosti - posebej med tistimi, ki jim je glavna hrana riž. Sladkor je največje zlo, s katerim je sodobna industrijska civilizacija okužila daljni Vzhod in Afriko. ... Nespametni ljudje, ki dajejo ali prodajajo otrokom bonbone, bodo nekega dne zgroženi ugotovili, za kaj vse so odgovorni."

In še modrost japonskega misleca, ki je Američanom v času vojne v Vietnamu svetoval naslednje: "Če bi res radi premagali severne Vietnamce, vrzite mednje svoje pošiljke vojaške pošte s kolački, bonboni in Coca-colo. To jih bo uničilo hitreje kot bombe."


Pred nami je čas spomladanskega čiščenja. Zakaj bi očistili samo podstrešje, omare in klet? Pojdimo v shrambo in jo očistimo vseh jedi s saharozo (posebej z rafinirano), ki jih najdemo. Če vam to zveni fanatično, se vprašajte, kaj branite. Svoje zdravje ali svoje bolezni? Res je, navajeni smo na razne sladke razvade in se nam zdi, da brez njih ne bi mogli živeti. Kdor poskusi in mu uspe prebroditi simptome odvajanja od odvisnosti, bo morda začuden ugotovil, da je lahko življenje brez sladkorja pravzaprav še bolj sladko.

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040405193343803