Shola Birgitt Star: Predavanje in razstava
Celica - Metelkova, Ljubljana
marec 2004

"Umetnik - prevodnik zavesti ali blaženi blaznež?"

Umetniki v živem organizmu človeškega rodu najbrž predstavljajo tisti vitalni organ za zaznavanje in izdelovanje, ki družbi s seizmografsko natančnostjo daje potrebne impulze za stalno preusmerjanje v svetu, podvrženem nepretrganemu spreminjanju. Morda so umetniki celo gibala tega spreminjanja ...

Vaški tepček, dvorni norec, joker, jolly, norec v tarotu, trickster ali Hayoka - te besede vzbujajo zanimiv niz asociacij. Kdo je blaznež? In glede na koga? V kartah tarot je norec nedolžna in zaupljiva oseba, ki kljub temu, da je bila izdana (da so jo "imeli za norca"), še naprej zaupa in tako nenamerno povabi božjo Previdnost, naj poskrbi zanj na svoj izjemen, neprimerljiv način, nepredstavljiv "razumnim" ljudem, ki ga poskušajo odvrniti od njegovega idealizma. V mnogih izvirnih izročilih so norci zelo cenjeni, obdani z nekakšnim sijem svetosti. Pri nas pa so ponižani in zasmehovani, nespoštovani v svoji nezaščiteni iskrenosti. Ego kot racionalna podoba sebe in poistovečanje z načrti in cilji za zgolj osebno materialno korist ne puščata prostora za iracionalno, zaupanje, nesebično služenje in za tisto, kar se zdi neuporabno in neproduktivno.

Dvorni norec je lovil ravnotežje na rezilu meča: najmočnejšega moža dežele je moral opominjati, da je tudi on zmotljiv človek, z norčevanjem in s šalami je kralju pomagal ohranjati stik z njegovo senco, da bi lahko ostal ponižen v služenju in da se ne bi prepustil svojemu moškemu egu ter postal tiran namesto skrbnik svojega naroda. Zaradi nespoštljivosti pa je bil dvorni norec lahko ob glavo, če je njegov zasmeh veličanstvo zadel v preveč občutljivo točko, in njegova imuniteta ni bila več upoštevana ...

Sufiji imajo mistike za "blažene blazneže, nekakšne božje norce" - ker so tako predani svojemu notranjemu glasu in višjemu vodenju, da jih niti najmanj ne skrbi, ali bodo v očeh drugih iz sebe "naredili norca". V Indiji je baulska tradicija pripovedovalcev zgodb in glasbenikov preživela vso bogato raznolikost socialnih razredov, kast in religij. Člani te izvenkastne skupine zanikajo vsa konvencionalna pravila ter svoje nomadsko življenje in skupnost gradijo zgolj na pesniškem navdihu in božanski opojnosti, svojo izjemno umetniško sposobnost pa delijo z drugimi na velikih festivalih, ki se selijo iz kraja v kraj.

Trickster v indijanski tradiciji je tisti, ki - podvržen primarnim instinktom - naredi prevrat v preveč racionalnem sistemu življenja in človeka prisili, da popusti in prisluhne potlačenim vitalnim impulzom, ki, če se ne zmeni zanje, postanejo uničujoči. Izročilo Indijancev Navaho pravi, da so se njihovi ljudje učili vsega, kar je prav, in so tako postali krepostni ljudje - vendar nesposobni sprejeti tisto, kar je izgledalo nasprotje kreposti. Postali so plen energij "napačnega", plen lastnih senc ... Zato so plemenski starešine uvedli nov lik: en član plemena je postal Hayoka - trickster, burkež, ki je ves čas predstavljal strahove, šibkosti in prezirane vidike človeškega značaja in življenja. Z izdelanim kostumom, nepričakovanimi napadi in strah vzbujajočimi glasovi, z navidezno nesmiselnimi pridigami, nagovori in s svojimi posebnimi rituali je Hayoka cenjen kot nepredvidljivi in neukročeni vidik civilizacije.

Grški bog narave Pan se je, potem ko so bili zemeljski nagoni, razbrzdana seksualnost in povezava s prostaškimi htonskimi energijami izločeni in krščanske tradicije, ponovno pojavil z istim obrazom, rogovi in parklji - kot Hudič ...

Predstava, ki sem jo dobila med šolanjem na Danskem v zvezi z identiteto umetnikov, je, da so poseben razred z nekakšno oviro pri normalnem delovanju v družbi, in ta ovira jim preprečuje komunicirati v navadnem jeziku. Zato so bili odrinjeni na rob in so se morali začeti izražati skozi reduciran spekter človeškega potenciala, skozi temno snov barve in podobnega. Večinoma so vizualno uresničevali intelektualne, metafizične in religiozne koncepte, ki so jih izdelali drugi, in to z zanje značilno tehnično spretnostjo, ki se je razvila kot protiutež okrnjenemu intelektu - so kot nekakšne čudežne opice. Rečeno je bilo: "Umetnik lahko prikazuje samo avtobiografsko gradivo, ki pa je osiromašeno, ker je odrezan od učinkovitega družbenega delovanja normalnih ljudi." Zato sama nisem niti poskušala iti po kakšni uradni poti umetniške formacije - to bi pomenilo, da nisem sposobna živeti širšega, bolj "odraslega", če se tako izrazim, človeškega potenciala - ampak sem raje ubrala pot "navadnega" življenja, da bom dobila izkušnje in napredovala v svojem intelektualnem, umetniškem in duhovnem razvoju preprosto skozi življenje.

Na podlagi svojega raziskovanja umetnikove identitete kot komponente človeške socialne strukture sem opazila, da je očitna neprilagojenost umetnikov - tudi če upoštevam, da se umetnost giblje v kar najrazličnejših smereh - neposredna posledica njihove potrebe ostati v enosti s tem, čemur pravim "izvor resnice". Ta izvor je povprečnim posameznikom običajno prikrit s kulturno normo, z vedenjskimi vzorci, z zmotnimi domnevami, ki jih vsi kar naprej ponavljajo, z miselno in čustveno manipulacijo v družinah, šoli, vojski in službi ter z lastnimi materialnimi špekulacijami in dobičkonosnimi nameni.

Ta njihova posebna nagnjenost in odvisnost od tega, kar je "resnično", umetnikom prepoveduje prenašati negativne fizične, čustvene ali miselne motnje - pa naj se manifestirajo iz njihove preteklosti ali notranjosti ali iz zunanjih vzrokov. Pogosto delujejo po določenih postopkih, ki jim omogočajo izkusiti srečo in se odpreti božanskemu in ekstazi. Od tu jih podobe dosežejo manj popačene kot tiste, ki jih sprejemajo z običajnim zaznavanjem vsakodnevne realnosti, iz svojega notranjega sveta ali iz religijske tradicije.
Tako lahko torej umetnik zlomi ali vsaj skrha sheme in vzorce trenutnih naklonjenosti in mode z nenavadnimi podobami, ki gledalce prisilijo v prevrednotenje splošnih predpostavk in čutnih zaznav o tem, kaj je "resnica".

Tista umetniška dela, ki prinašajo novosti, provokacije in razburjenje, gredo v družbi ponavadi najprej skozi proces zavračanja (včasih do te mere, da so celo preganjana ali uničena), nato postanejo predmet zasmehovanja, pozneje pa se začnejo zanje zanimati in končno se integrirajo v splošno raven zavesti.

Danes si je težko predstavljati, koliko so nekatera umetniška dela v zgodovini učinkovala na splošno raven zavesti na Zahodu:

Preprosto modro ozadje pri biblijskih motivih Giottovih fresk, ki je sledilo bizantinskim močno pozlačenim cerkvenim slikam svetopisemskih zgodb.

Arhitektonska perspektiva v slikarstvu Leonarda da Vincija, ki je sledila gotskemu frontalnemu prikazu, mešanemu z lateralno perspektivo, in tako naslikanim figuram, da je bila njihova velikost odvisna od pomembnosti oseb in ne od njihovega položaja glede na zorni kot.

Človeško telo pri kipih Michelangela Buonarottija, ki je bilo po novem oblikovano po natančnih anatomskih merilih - preučevanje mrtvih teles je bilo do tedaj s strani cerkve prepovedano.

Caravaggiovo pojmovanje biblijskih scen na način chiaro-scuro z modeli iz navadnega ljudstva - prej so bili svetniki pogosto idealizirani, upodobljeni v bogatih dostojanstvenih oblačilih.

Subjektivno dojemanje barv in svetlobe pri krajinskih podobah, ki so jih na prostem slikali impresionisti, medtem ko je bila akademska umetnost romantizirana in brez povezave z neposredno izkušnjo narave.

Vpeljava afriške umetnosti v Picassovih slikah in prezir do splošnega mnenja, da nič razen zahodne umetnosti ni umetnost ...

Z mojega stališča in glede na lastne izkušnje umetniki tvorijo poseben organ zaznavanja in izdelovanja, ki s seizmografsko natančnostjo daje živemu organizmu človeštva potrebne življenjske impulze za stalno preusmerjanje v svetu, podvrženem stalnemu spreminjanju. Če to ohranimo v mislih, se vloge šamana, svečenika, vedeževalca, čarovnika, šarlatana, zdravilca, izumitelja in ustvarjalca svetih podob tradicionalno zlijejo v eno samo vlogo, kar nam še danes da predstavo o raznolikosti stopenj umetnosti in ukvarjanja z njo. Če poskusimo umetnost reducirati na neko dogovorjeno formulo, potem se neprestano učinkovanje dejanskosti na umetnika in umetnika na zaznave drugih ljudi ter interpretacija realnosti (in nas samih) izmikajo našemu razumevanju. Umetnost je nepretrgan proces in ni določena samo z osamljenim pojavom individualnih usod - ki potekajo zunaj vsakdanjih družbenih povezav in vsaj na meji norosti, če že ne odkrito pod okriljem njene zastave - niti z umetniškim trgom in njegovo mrežo očitno prenapihnjenih ekonomskih špekulacij.

Tu se samo po sebi zastavi vprašanje: kje se konča umetnikovo delo za zviševanje zavesti in kje se začne parazitiranje na družbi, ki so ga umetniki pogosto obtoženi? S čim umetnost resnično služi družbi v svojih tisočih izraznih načinih? Pravzaprav pokriva področja od komercialnega oblikovanja, mode, stenskih dekoracij, glorifikacije moči, provokacije moči, publicitete, pripovedovanja zgodb ter premoščanja razlik med kulturami, med moškim in žensko, med duhovnim in posvetnim, pa do beleženja vsakodnevnega življenje, utopičnega sanjaštva, prevodnika navdiha, vizionarstva, pionirstva na neraziskanih področjih ali celo odkrivanja novih, še neznanih območij?

Nujnost, da se mora umetnik neprekinjeno uriti - zato da lahko zdrži svoj ples na meji, da je lahko s svojim mišljenjem ves čas na preži in da ima lahko čute ves čas široko odprte -, ga lahko prepriča v to, da začne iskati bližnjice, na katerih izkusi takojšnjo ekstatično povezanost z duhom razodete resnice. Pretiravanje z alkoholom, seksom in drogami ter nereden način življenja so pogosti stereotipi, s katerimi se opisuje umetnike - in dejansko ne brez razloga. Da te samouničujoče navade prispevajo k pospešenju miselnega in telesnega propada, nam umetnostna zgodovina kaže na vsakem koraku. Potreba obiti boleča osebna protislovja in miselne okove, po katerih večina uravnava svoje življenje, z namenom prodreti v neznane vode čiste kontemplacije in zavesti, kjer ležita nečloveška resnica in lepota, umetnika izpostavlja ogromnemu notranjemu pritisku in pogosto tudi strahu za preživetje, kajti svoj čas in energijo "zapravlja" za poganjanje svojega mehanizma na druge ravni mentalnih in duhovnih frekvenc, namesto da bi "služil za kruh".

Če, po drugi strani, umetnik spozna svojo resnično, globoko v sebi ležečo "žejo po Bogu" in iz svojega življenja naredi manifest in jasno pot duhovnega raziskovanja, bo postal del dolge linije mistikov, ki so dali svetu enkratno dediščino, pričajočo o sublimni lepoti in privlačnih, nedoumljivih vizijah. Ruske ikone, podobe orientalskih božanstev, aboriginske slike sanj in gotske skulpture, vse to so sijajni primeri teh - pogosto anonimnih - usod.

Takšna izbira življenja bo umetnika, ki hodi po poti duhovnega napredovanja, obkrožila s svetniškim sijem blaznosti - kajti občutljivo področje enosti z božjim kraljestvom mora biti zaščiteno in publiki ponujeno tako, si lahko umetnik med tem in naslednjim mističnim potovanjem nemoteno spet "napolni baterije", ne da bi banalna drobna dnevna opravila izrabljala njegovo natančno uglašeno rahločutnost.

Umetnik, kot ga vidim jaz, je tisti, ki ima "oči za gledanje, ušesa za poslušanje, glas za govorjenje" ... Prej kot kateri koli duhovnik, ki ima institucionalno družbeno funkcijo in javno službo v hierarhiji uveljavljene sile, je po mojem mnenju mistik umetnik, ki je v neposredni enotnosti z božanskim, onkraj oblike in konvencije, je predhodnik, "glas vpijočega v puščavi" in - kot Janez Krstnik nekoč - lahko pade kot žrtev kakšnega prvaka svetovne moči, alergičnega na resnico.

Kakor koli, mistični umetnik sledi druge vrste vrednotam kot običajni ljudje in njegovo življenje uravnavajo drugi ritmi, zato njegova vidna žrtev v resnici predstavlja ceno, ki jo je sposoben plačati za to, da si pribori svoj nujno potrebni nektar božjega razodetja in vsakodnevni blagoslov, ki ga hrani. Deluje neposredno iz zakona božjega stvarjenja - kot zavesten so-stvarnik.

Te ekstremne izkušnje usod nekaterih umetnikov lahko s posebnim okusom prepojijo tudi vsakodnevno realnost, kakršno živi širša družba, osredotočena na drugačne, bolj praktične naloge - in s postopnim višanjem svojih ciljev, z izobraževanjem o estetiki, z vzbuditvijo radovednosti in z odprtjem svoje zmožnosti lahko družba ujame druge vizije, druge možne svetove, nove paradiže v duši in na Zemlji.

Umetnik, predan služenju resnici, torej razvije visoko stopnjo zavesti in sposobnosti neusmiljene introspekcije, neomahljive koncentracije, jasnega pogleda na človeški genij in norost - tudi pri sebi - ter lahko uzre cel svet v kaplji rose. Čudež, skrit v običajnem, se mu razkrije in podarjena mu je zmožnost, da tudi drugim preda ta občutek čudežnosti, ki spremlja navdušeno opazovanje življenja v njegovih neštetih variacijah in manifestacijah.

Zavest, kakršno razvije umetnik, ni takšna, kakršno bi si želel pameten trgovec, usmerjen v izboljšanje svojih sposobnosti za dosego večjega ekonomskega dobička - nasprotno, pogosto izgleda celo, da je v popolnem nasprotju z "uspešnim prizadevanjem". Nenazadnje pa, takšni trgovci bodo verjetno pozabljeni, medtem ko danes še vedno vidimo čar v stvaritvah tudi tistih umetnikov, ki so kljub svojim velikanskim dosežkom neslavno ekonomsko propadli. Po njihovi smrti pa so zato trgovci na njihov račun poželi ogromen ekonomski pridelek ...

William Blake je zavest usmeril k duši zgodovine, narodov; k prisotnosti angelov; k svetu, kakršnega ne dojemamo z zunanjimi čutili. Živel in umrl je skoraj v popolni revščini, ustvaril pa je tisoče čarobnih mističnih jedkanic in pesmi, s katerimi je navdihnil cele generacije drugih umetnikov in vizionarjev.

Van Gogh je zavest seznanil z ritmom narave, z barvami sonca in z gibanjem vetra v znamenitih slikah zvezdnate noči, spalničnega stola, sončnic, obrazov preprostih kmetov - in prekanjenemu trgu z umetninami se je izognil s pomočjo svojega brata, priznanega trgovca z umetninami. Van Goghova norost je zgodovinska; umrl je reven v sanatoriju. Slike, ki jih za časa svojega življenja ni nikoli prodal, pa imajo sedaj tolikšno vrednost, da si jih lahko privoščijo le multimilijonarji.

Joseph Bueys je zavest učil o moči posameznikov, ki so lahko stvarniki in kiparji lastne skulpture-življenja, skulpture-družbe, - a bil je odstavljen z mesta akademskega profesorja. Njegove slavne inštalacije so uživanje umetnosti spremenile s tem, da so vanj vključile prikaz najglobljih življenjskih izkušenj in celo sam ustvarjalni miselni proces.

Frida Kahlo je zavesti razkrila moč in poetiko ljubezeni in trpljenja ženskega srca in telesa ter ob tem ostala skrita v senci svojega slavnega moža, umetnika Diega Rivera, še 40 let po njegovi smrti. Sedaj je s svojim sočutnim pogledom vase navdih ženskam umetnicam in velikemu občinstvu.

Ligabue je zavesti razodel inteligentno moč narave in bil ob tem zasmehovan in izkoriščan zaradi svojega genialnega sožitja z njo in uvidov, pridobljenih v svojem neustrašnem zavezništvu z navidezno norostjo.

Michelangelo je zavest usmeril proti božanskemu celo v "grešnem" človeškem telesu, njegovo delo pa je hitro "popravil" nepomemben umetnik, tako da je pobožno prekril intimne dele teles, ki jih je naslikal Michelangelo. Umrl je sicer slaven, a nadlegovan z igrami moči menjajočih se papežev - njegovih delodajalcev in cenzorjev. Njegovi kipi "sužnjev" nam lahko dajo namig o njegovem resničnem stanju ...

Georgia O'Keefe je odprla pot zavestnemu motrenju cvetov, naravnih oblik in pokrajin kot izmenljivih sestavin kompozicije - in percepcije - enako kot pri tihožitjih. Svetli, natančno upodobljeni liki v njenih slikah so neverjetno in na poetičen način podobni intimnim delom ženskega telesa. Ta predhodnica modernega slikarstva je umrla stara in popolnoma realizirana kot umetnik in kot človeško bitje, potem ko je pionirsko izzvala moški lobi in estetske zapovedi v svetu umetnosti.

Hieronimus Bosch je zavest izpostavil prijetno-grozljivemu svetu kodiranih fantazij, združenih z ezoterično-eksotičnimi lekcijami. Njegova umetniška in duhovna zapuščina še zdaleč ni razvozlana in njegovo življenje v flamskem srednjeveškem okolju je še vedno zavito v tančico skrivnosti.

Francisco de Goya je zavest spodbudil k odklonu od človeštva, ko je prikrajšan za luč razuma začel upodabljati vojne zločine in pozneje na stenskih slikah svoje nočne more. Delal je kot risar na španskem sodišču in na koncu umrl pozabljen, pregnan in gluh.

Pablo Picasso je zavesti pokazal, kako namerno razstaviti sestavine, ki konstituirajo naše videnje realnosti, in kako jih ponovno sestaviti po drugih kriterijih, ki umetniško delo določijo za svojevrsten fenomen in ne za ogledalo ali opis podobe, kakršno je nekdo spoznal v lastni izkušnji. Opisovan kot brezsrčen genij, ki je izkoriščal ljubezen in energijo svojih različnih partnerjev, je kljub vsemu priskrbel veliko vadišče tistim, ki so se trdno postavili proti njegovim poskusom zlorabe.

Salvador Dali je zavesti osvetlil tisto, kar je bilo skrito v podzavesti, surrealističen sanjski svet in pokrajine uma. Zaradi svoje ekscentričnosti in genialnosti je bil pogosto opisovan kot histeričen ali izprijen, a z upodabljanjem fantazije kot resničnosti je sodobni umetnosti odprl pot do odličnosti.

Louise Bourgois, ki je postala slavna šele kot starejša gospa, se je osvobodila družinskih mor s tem, ko je v svojih "Sobah spomina" zavest odprla neotipljivemu nasilju, zagrešenemu v navadnem otroštvu. Njeno prej molčeče življenjsko delo je sedaj postalo velik mejnik sodobne umetnosti.

Seveda ima to urjenje zavesti bolj ali manj mističnega umetnika lahko tudi drugačne priokuse kot neizprosna disciplina, kakršno je za dosego končnega stanja izkristalizirane zavesti zahteval mojster življenja Gourdijeff: vzajemno igro razuma, čustev, intuicije, kontemplacije in interakcije z materijo, značilno za umetnika, je nadomestil z neosebno držo na način deus ex machina. Podobno se lahko vprašamo, kam umestiti pot Carlosa Castanede, ki je sledil zavesti o neskončni predobstoječi mreži življenja, kjer je nepomembno oboje: tisto, kar je človeško, in tisto, kar razumemo kot "božansko".

Napor umetnika, naj bo mistik ali ne, - do sedaj pregnan iz tistih kultur, ki so predvidevale in razumele kompleksnost priprave na izdelavo umetniškega dela, - je danes redko razumljen kot magično dejanje ali kot nepogrešljiv za preživetje umetnikovega ljudstva.

Ruski, bizantinski, grški in balkanski umetniki, ki so slikali pravoslavne ikone, so se na to pripravili s postom in molitvijo, da bi bili vredni delovati kot sredstvo, prek katerega bodo nastale podobe Svetega Duha, Device Marije in svetnikov, ter da bi ti dopustili, da bodo slike prežete z božanskimi vibracijami.

Afriški umetniki, ki so izdelovali obredne maske za skrivne moške ali ženske družbe, so dopustili, da so med plesi in posebnimi rituali postali obsedeni z duhom maske, ki so jo nameravali izdelati. Imeli so jih za pripadnike obeh spolov, za posebne poslance duhovnega sveta.

Indijski murtiji, kipi božjih moči, postavljeni na oltarjih, so izdelani na podlagi ritualov ter predpisanih razmerij in barv, in sicer za zagotovitev tega, da bo upodobljena božanska energija ustrezala energiji, ki jo izžareva kip.

Čarovniki hermetičnih tradicij so na podoben način klicali spravljive sile s posebnimi obredi in v haljah določenih barv ter s primernimi molitvami vabili sile, ki so prispevale k temu, da se je kakšen kip ali dragulj napolnil s točno določenimi čudežnimi močmi.

Zavest, katere prevodnik je umetnik, torej do določene mere teži k preseganju realnosti, kakršna je dojeta v vsakdanjem stanju zavesti, in se ne more uporabiti za namen "živeti samo od kruha". Zato bo umetnik neprestano nihal, poosebljajoč izmenično enfant terrible, naivneža, mistika, zasmehovalca, zasmehovanega, preganjanega, čaščenega, orodje moči in blazneža, ki vpije, da je cesar brez oblačil.

Naj bo umetnik pijanec ali Bog, glas vpijočega v puščavi, asketski purist, prenapihnjen samopomembnež, navaden "delavec v vinogradu" ali izprijen genij - na koncu je tisto, kar preživi kulturo, njena umetnost in umetniška dela so tista, ki pričajo o stopnji zavesti, ki jo je dosegla neka kultura.

O umetniku smo govorili v moškem spolu, toda ženske umetnice so imele v vseh časih pod svojimi nogami trdna kulturna tla, vsakodnevno so plemenitile drobna dela, brez samopomembnega bahanja o svojem prispevku k zavesti človeštva. Morda se ženske prav zato ne pojavljajo v antologijah umetnosti, ki so jih napisali moški o moških. Toda to je že druga téma ...

Svoj način dela, v umetnosti in pri poučevanju samozdravljenja, sem razvila na podlagi raziskovanja izvora, arhetipov ter ženskega življenja in izraza. Izučila sem se v slikanju, kiparjenju, keramiki, pisanju in fotografiranju, neodvisno sem tudi prevajala, poleg tega pa raziskovala tehnike samozdravljenja z meditacijo, dihalnimi vajami, transmisijo energije in tantra yogo.

Duhovna povezanost z naravo in izkušnje z njo, ki sem jih imela od zgodnjega otroštva, so mi dale poseben čut za duhove, dejavne v naravnih elementih, in globoko spoštovanje matere Zemlje. Moje umetniško delo zadnjih dvajsetih let me je vodilo skozi temeljito raziskovanje zgodovine, mitologije, antropologije, ženskih arhetipov, ženskih identitet in "obredov prehoda", kar so vse tudi téme mojih seminarjev in delavnic.

"The Artist - Channel of Consciousness or God's Fool?"

Prevedla in priredila Mateja Bartol