Dragi Stojči,

res je, da sem se malo oglašala. Počutim se boljše. Hvala!
Tudi jaz sem na svoj načinu občutila boga, ki je zlezel vame in me osrečil iz nadzemeljskih daljav s svojo ljubeznijo. Kakor kraljičina sem vstala iz mavričnih sopar, ki so me nekaj časa dušile in tam za ožarjenim ognjem me je čakal snubec z belo rožo v rokah. Jaz sem ga nekaj časa gledala, on mi je vračal zapeljiv pogled, nato sem pa vstopila v drugo kamrico in si olajšala težo bremena in se izmaknila njegovim zankam. To je to. Sedaj pa spet šumi okrog mene pomlad, očke so spet sinje odprte v nebo in uživam čar tistega gledanja, ki ga prej nisem tako opazila. Kar obilje sreče mi je napolnilo prsni koš, preživljam vesele urice počitka in spet premetavam prijetne besede po beli površini, da se mi pričarajo lepe podobe in vedri sijaji mojih umislekov. V tem silnem čutenju življenja mi je Bog dal namig, da naj zapustim svoje razgreto gnezdo in da naj grem peš v naravo. Tam si bom nabrala butar in se usedla na pepel svojih spominov, ki so bili zadnje čase vse prej kot prijetni. Zakurila bom ogenj in prižgala suhljad. Drhtela bom z znamenji čiste narave. Izlila sem vso svojo ljubezen iz duše in Bog me je pohvalil. Proseče sem mu zaupala svojo skrivnost, naj me nikdar več tako ne kaznuje. Moja duša je dobila prave oblike in barve, moje srce pa zrel okus po jagodah in gozdnih malinah. Kljub vsem pomladanskim nalivom dežja, snežnim metežem in neznosnim uram čakanja sem sedaj kar spodobno zložena vase in varno uživam posest svoje sreče. Kalite in brstite ljubljeni dnevi, jaz vsa čakam vsa radostna, dišeča po morju in soncu z malo belo ladijco upanja na svoji dlani.

Lep pozdrav
Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]