Živimo
v družbi svobode. Dodal bi pogojne svobode. Potem ko izpolnimo dolžnosti
do države, lahko delamo skoraj vse, kar se nam zahoče. Če smo lojalni in koristni
(produktivni, donosni) državljani, so nam na voljo številne svoboščine; resda
si jih moramo najprej prislužiti, vendar smo kljub temu verjetno svobodnejši kot
naši starši in stari starši.
Čarobna beseda za svobodo je "denar" - družba nam
daje na voljo nešteto možnosti, da ga zaslužimo, in še več možnosti, da ga porabimo.
Svobodni smo torej toliko, kolikor se sami odločimo biti; če se naučimo sistem
dobro vpreči v svoje želje in dovolj trdo delamo, lahko iz njega izcedimo kolikor
hočemo denarja (in svobode). Samo optimalno moramo izkoristiti vse možnosti. To
je vse.
Res? Kaj pa, če se mi taka kupčija ne zdi sprejemljiva in želim od nje odstopiti?
Če bi se rad igral svobodo drugače, se denimo umaknil na obgozdno jaso in živel
samozadostno v leseni koči brez elektrike, vodovoda in vseh družbenih proizvodov?
Če nočem svobode kupovati z denarjem? Mi bo demokratični sistem to dovolil?
Ne. Zemljišče je last države oz. njenih prebivalcev in ga bom moral od
nekoga kupiti, plačati davke in pristojbine; za kočo bom moral pridobiti
gradbeno dovoljenje; nekega dne bom moral plačevati davek že zato, ker
imam kos zemlje in hišo; če bom hotel svoje pridelke zamenjati za druge potrebščine
in izdelke ali jih prodati, bom spet moral plačati najemnine, pristojbine
in davke; če se pri čem prekršim, bom moral v zapor, čeprav nisem nikomur
škodoval. Sistem ne dovoljuje izjem. Če nisem družbeno koristen, če državni blagajni
ne prinašam dobička, sem avtomatično breme, ki se mora na vsak način vključiti
v mehanizem ali pa se ga je najbolje znebiti. Svoboda, ki obsega tudi svobodo
od vpletenosti v ekonomsko-politično kolesje, ni sprejemljiva. Ali pa je obsojena
na postransko, klošarsko životarjenje.
Sedanji ureditvi pravimo demokracija, ker v njej (bojda) vlada ljudstvo in nič
več avtokrati, verski fundamentalisti in tirani. Demokracija je predmet ponosa
celih narodov, okoli nje je spletenih nešteto mitov. V ZDA svojim državljanom
že od mladih nog vsajajo ideje o izjemnosti demokracije, o njeni plemenitosti
in zmagoslavju, s filmi, TV-oddajami, poročili in drugimi vizualnimi mediji pa
se tako poveličevanje širi po vsem svetu. Ob ogledu novih Lucasovih filmov iz
serije Vojna zvezd nisem mogel ne opaziti, kako se v znanstvenofantastični
sagi mladini in otrokom zelo premeteno predstavlja idealizirana slika bodoče demokracije.
Odlomki, ki prikazujejo razvito demokratično družbo prihodnosti, so psihološko
zelo prodorni. Ni si težko predstavljati, v kakšni obliki se take mitične podobe
vtisnejo v mladi um, s koliko občudovanja in idealiziranja mu postrežejo. Gotovo
je navdušen nad ureditvijo, ki je tako stabilna, da bo obstajala celo čez tisoč
let, čudi se, kako je ustvarjalna (kakšen tehnični napredek je omogočila!), varna,
etična (razne spletke so seveda problem človeške narave, ne pa ureditve), svobodna
in sploh najboljša možna! Ponosen je, ker lahko odrašča v njenem zavetju. Demokracija
je izpolnitev sanj njegovih prednikov, še popolnejša pa čaka njegove potomce.
Živela demokracija! Živela svoboda!
Živele ovce! Mirne duše lahko na tem mestu citiramo Marxa: "Religija je opij za
množice." Ne samo religija kot verska institucija, ki ljudem nudi sistem obredja
ter okvir verovanja, etike, mišljenja in delovanja, temveč religija kot sleherna
dogmatična doktrina, ki s svojimi nauki privržence naprej omami, potem pa jih
nagnete v "varno" zavetje - bodisi cerkva in templjev ali pa borz, zbornic in
socialnih služb - ter najbolj zvestim zagotavlja zveličanje. Opijska demokracija
si enako kot cerkvena institucija ne sme privoščiti, da bi ljudje o njej res veliko
vedeli in videli ali imeli od nje neodvisen vpliv, saj bi to spodkopalo njeno
stabilnost. Morajo biti prezaposleni, da se ne bi preveč poglabljali vanjo, morajo
se zamotiti z milijon stvarmi, biti pod stresom, nezdravi, nesamostojni, sprti,
prestrašeni; morajo sprejeti samopodobo, s katero jim postreže sistem, in pozabiti
nase.
Taka opijska demokracija je s stališča uveljavljanja pritiska še posebej potuhnjena,
saj nima locirane avtoritete, ampak so njeni agenti vsi, ki sprejmejo njen program.
"Vsi so agenti Matrice," se spomnim, "vsi so le baterije sistema." Film Matrica ne prikazuje možne prihodnosti, ampak aktualno sedanjost, saj smo že zdaj prisiljeni
biti baterija. Izbiramo lahko med neštetimi mesti, na katera nas lahko vstavijo
v gosto pleteni potrošniški mreži, ne moremo pa izbirati mesta izven njega. Moramo
se ves čas polniti in prazniti - z denarjem. Z delom se priključimo na razne polnilce
in se polnimo, s potrošnjo in davki pa se praznimo - vedno znova, vsak dan. Prav
veliko več sistem ne pričakuje od nas. Naredil bo vse, da nas ohrani pri obstoju
dovolj dolgo, da izčrpa tisti del naše energije, ki ga lahko izrabi, in samo zato
bo nekoliko tudi popuščal - baterijam bo dal čas za počitek in razvedrilo, za
izpuščanje pare. Načeloma pa ga zanima predvsem čim večji pretok edine pomembne
dobrine: denarja.
Ni slavno biti baterija. Ljudje ne morejo dolgo prenašati razvrednotenosti, zato
začnejo potihem kljubovati. Takrat sistem pokaže vse svoje veščine kamuflaže in
kot kameleon privzame varovalne barve. Ponudi nam možnost, da postanemo posebne,
izjemne, dragocene in enkratne baterije, če se le pridružimo nekemu podjetju ali
začnemo uporabljati določene izdelke in usluge. To seveda ne vodi v notranjo izpolnjenost,
zato začnemo spet negodovati in ponovno se nam ponudi ista rešitev, tokrat v malce
drugačni preobleki. Kameleon je zelo vešč in se zna prilagoditi sleherni spremembi
pri nagibih svojih baterij. Na nešteto načinov nas zna prepričati, da smo gospodarji
svoje usode, v resnici pa ves čas ostajamo baterije v drobovju plišastega medvedka,
le da dobimo novo preobleko in novo etiketo, izpisano bolj moderno in z lepšo
barvo.
Ko se zavemo, da se ne moremo izogniti zunanji stereotipnosti, začnemo iskati
drugačnost vsaj v svoji glavi. Ustvarjamo si uporniške nazore, nauke in filozofije,
ki nam dajo občutek, da sistem presegamo vsaj na tej ravni. Toda kameleon se odzove
tako, da začne celo spodbujati miselno drugačnost in ponudi neskončno izbiro knjig,
tečajev, seminarjev, skupin, organizacij. Tako skozi navidezno podpiranje raznolikosti
vzdržuje monopol nad enotnim svetom osličkov, ki vsak po svoji poti vdano capljajo
za naravno aromatiziranim plastičnim korenčkom. Premetena tržna politika poskrbi,
da celo željo po drugačnosti obrne sebi v prid - spremeni jo v modo in razširi
ponudbo potrošnega blaga, ki da človeku občutek drugačnosti. Ker ljudje v glavnem
ne znajo biti izvirno drugačni, se oprimejo takih novosti. Še vedno so baterije,
toda zdaj z občutkom, da so posebni. Tega ne morejo preseči, vse dokler pri odločanju,
kako želijo biti drugačni, izbirajo samo med ponujenimi možnostmi, ne pa oziraje
se na lastno naravo, razumen individualni svetovni nazor, področje,
kjer bi lahko izrazili svojo ustvarjalnost, in na svoj jaz. Brezosebna
komercialna mreža se tako razpreda čez ves planet in se prilagaja vsakemu okolju,
baterije pa ne vidijo povezave med vzroki in posledicami, ne razumejo svojega
bistva onstran družbene vloge, ne poznajo notranje ustvarjalnosti, ampak le produktivnost
po družbenih merilih.
Ustvarili smo umetno inteligenco, ki nas je svojevoljno presegla, se po lastni
režiji množi in nam narekuje življenje, ustvarili smo virus, ki nam odžira čas
in življenje, vzpostavili smo novo sužnjelastništvo, v katerem se tepemo za hlapčevsko
delo in se za piškavo nagrado dan in noč ženemo za nevidnega gospodarja. Ves čas
ga nosimo ob sebi, blizu srca, mislimo nanj, si ga želimo in ga razdajamo, on
pa nas milostno hrani, vzdržuje, nam daje streho nad glavo in nudi nešteto pomočnikov
za ubijanje viška časa in energije. Tako nikoli ne umiramo zase, ampak vedno zanj.
Uspeh baterije se meri po njeni kapaciteti. Več denarja ko lahko zadržuje v sebi
in večji ko je maksimalen pretok skoznjo, boljša je - bolj vplivna, bolj priznana,
bolj zveličavna. Energija mora teči, ne sme zastajati, dreti mora naprej, ni pomembno
ne od kod ne kam. Glavna prioriteta je stabilnost umetnega mehanizma, v katerem
je denar gospodar, za baterije pa tako ali tako ni treba skrbeti, saj je oskrba
z njimi zagotovljena že po naravnem zakonu. Treba je samo vzdrževati prepad med
revnimi in bogatimi, neukimi in izobraženci, šibkimi in močnimi, garači in lenuhi,
saj baterije potrebujejo polarnost - plus in minus, bogato in revno, lepo in grdo,
dobro in slabo. Denar tako celó etiko obrača na svoj mlin, izrablja jo kot sredstvo
za dosego svojega edinega cilja - nadaljnjega množenja. In kako dobro mu služi!
Nelogična je, nehumana, nepravična, mi pa mislimo, da je edina možna. Brez revnih,
šibkih in neukih bi sistem propadel, zato služi humanitarnost v taki demokraciji
predvsem bogatim, kot kanal za odplakovanje grižnje vesti, revnim pa le toliko,
kolikor je pač potrebno, da bi se ohranjalo najnujnejše ravnovesje; popolno odpravljanje
revščine, lakote in neizobraženosti sploh ni zaželeno. Komu bi pomagali bogati,
pametni, vplivni, če ne bi bilo revne, nevedne drhali? Kako bi sodobni aristokrati
pregnali občutek krivde, ker so tako umazano bogati, medtem ko pol sveta umira
od lakote, če ne bi mogli sirotam stresti z mize nekaj drobtinic? Baterije pa
kot tri pregovorne opice sedijo nad prizoriščem z rokami na ušesih, očeh in ustih
ter vsemu svetu kričijo, kar so se naučile: "Nič ne vidim! Nič ne slišim! Nič
ne zinem!"
Ljudje so odtujeni od sebe in svoje volje, zato jih lahko potrošniška opijska
demokracija zavaja in izrablja še bolj učinkovito in sigurno kot, denimo, verski
fundamentalizem. Erich Fromm je človeku, ki se udinja nevidni avtoriteti sodobne
družbe, rekel avtomaton; to je osebek z občutkom svobodne volje, ki je
dovolj voljan dopustiti, da mu "svobodno" voljo kroji propagandni aparat. Medijska
sredstva se silovito uporabljajo v ta namen - najbogatejši in najmočnejši s propagando
programirajo mišljenje množic avtomatonov, da bi si pridobili njihovo "svobodno"
voljo. Volitve in referendumi se ne krojijo po interesu večine, ampak po interesu
najglasnejših članov strank - če imajo ti še veliko denarja in dobro podporo za
udarno kampanjo, pritegnejo pozornost avtomatonov in v mnogih primerih tudi njihove
glasove. Polarna politika levice in desnice, liberalcev in demokratov, rdečih
in črnih ne more delovati v dejanskem interesu ljudi, saj ne temelji na resnici,
ampak na napihnjeni propagandi. Pomembno je prodati politični program po vseh
pravilih igre (ne glede na to, kakšen je dejansko pod pisanim celofanom), za kar
je treba uporabiti moderen reklamni prijem - če uspeva tem, ki prodajajo zobno
pasto, pralni prašek in pivo, bo pa še onim, ki prodajajo svoje politične ideje.
Ali demokracija z dejanji opravičuje svoje ime? Welcome, my son, welcome
to the machine.
In svobodni smo kot baterija. Ne kot ptič, gazela ali delfin. Saj res! Pomislite,
kako pravljično je danes reči: "Svoboden sem kot orel!" (Kaj je že to - orel?)
Verjetno edino svobodo začutimo kot mali otroci, preden se začne dresura v izobraževalnih
institucijah, ki nas opremijo z vsemi potrebnimi veščinami, najbolj pridni učenci
pa kasneje postanejo magistri, doktorji in profesorji, dreserji naslednje generacije
baterij.
Kako se je vse skupaj začelo, se niti ne spomnimo, samo to vemo, da se show mora
nadaljevati. Tudi če kdo hoče izstopiti, mu ostali ne pustijo. Ne vedo, zakaj
ne, pa vendar vztrajajo. Recimo, da se neki mladenič naveliča vsakdanjega gnanja
za denarjem in se odloči postati harekrišnovec, povleče se v njihovo skupnost
ter sprejme asketsko življenje celibata in meditacije. Kaj bodo storili prijatelji
in sorodniki? Seveda ga bodo poskusili zvleči nazaj v "normalno" življenje in
ne bodo znali prisluhniti njegovim morda temeljito premišljenim in tehtnim razlogom
za to odločitev. Zakaj je tako?
Ni boljšega odgovora na to vprašanje od opisa eksperimenta v zvezi z družbenim
vedenjem opic. Znanstveniki so na vrh velike kletke s petimi opicami obesili banane
in do njih postavili lestev. Ko je katera od opic začela plezati proti bananam,
so jo z močnim curkom vode ustavili. Vse so večkrat poskusile priti do banan,
a jim ni uspelo; po nekaj dneh mokrih neuspehov so nehale poskušati. Takrat so
cev umaknili, eno od opic zamenjali z novo in opazovali, kaj se bo zgodilo. Nova
opica ni vedela za curek, zato jo je brezskrbno mahnila proti bananam, toda ostale
so jo napadle in potegnile dol. Vsakič, ko je poskusila, so jo ostale štiri silovito
ustavile. Čez nekaj časa je tudi ona nehala poskušati. Potem so zamenjali še eno
od prvih petih opic in rezultat je bil podoben. Preostale štiri opice s tisto
novo vred, ki nikoli ni doživela curka, so napadle novo, kadar koli je poskusila
doseči banane. Eno po eno so zamenjali še tretjo, četrto in peto opico. Na koncu
so bile v kletki same nove opice, ki nikoli niso doživele curka. Čeprav curek
ni več grozil, druga drugi niso pustile do banan, ker so se naučile, da je tak
pač red.
Kakor opice iz tega poskusa se tudi črede baterij držijo nešteto nepisanih konvencij
samo zato, ker so bile tako naučene in jim je bilo prepovedano spraševati, zakaj.
Najlaže je sprejeti ustaljeni red, se zliti z množico in prepustiti toku. Množica
je najboljše zavetje, še posebej, če nas zmore prepričati, da ve, kam gre; za to se trudijo politiki, ekonomisti, znanstveniki in novinarji, naši moderni
dušni pastirji, in sicer z učenimi govori, računalniškimi grafikoni in tabelami,
debelimi dizertacijami, poročili o uspehu in porastu. S propagandnimi prijemi
prepričujejo množice (pa tudi same sebe) o pravilnosti svojih odločitev - oziroma naših odločitev, saj smo vendar mi volili zanje, tako da udejanjajo voljo
vseh nas.
Hipotetično imamo svobodo izbire, toda samo hipotetično. Nekatere med nami spoznanje
o tem, kako smo determinirani, kako močno so nam zvezane roke, pripelje tako daleč,
da vpijemo, skačemo, jočemo in si pulimo lase. Nazadnje nas prikažejo kot zanimivost
pri poročilih, objavijo prispevek v časopisu, nekaj ljudi zavzdihne, potem pa
nas pomendra hiteča množica in že jutri so naši kriki le še sive pege na recikliranem
toaletnem papirju. Imamo svobodo govora, ne pa tudi dovolj močnega glasu, da bi
nas kdo slišal. Nimamo dovolj močnih ojačevalcev in zvočnikov ter ognjemetov,
s katerimi bi pritegnili pozornost, sliši se nas samo kot mravljinčjo koračnico,
medtem ko iz zvočnikov doni: "Delaj! Kupuj! Troši! Umri! Delaj! Kupuj! Troši!
Umri!" Na koncu bo kot vedno obveljal železni glas velikega šefa, edinega in najmočnejšega,
naši glasovi pa bodo le kup perja na drugi strani tehtnice. Je to demokracija?
Seveda! In moje ime je Demo Grm.
Živimo
v družbi svobode. Dodal bi pogojne svobode. Potem ko izpolnimo dolžnosti
do države, lahko delamo skoraj vse, kar se nam zahoče. Če smo lojalni in koristni
(produktivni, donosni) državljani, so nam na voljo številne svoboščine; resda
si jih moramo najprej prislužiti, vendar smo kljub temu verjetno svobodnejši kot
naši starši in stari starši. 
