|   Ljubi se,
ceni, spoštuj,
če se hočeš res,
ljubit z menoj.
Praviš,
da vse to že veš,
da vse to že znaš,
da vse to že imaš.
Prav.
Kaj pa je tisto,
kar se ljubi?
Sta to dva,
prepletajoča se,
prazna telesa?
Ali dva, prepletajoča se,
božanska duha,
ki se drug drugemu,
hvaležno predajata in darujeta?
Pravo ljubljenje
ni nekaj,
kar se tu nekje konča,
ampak se nadaljuje, poglablja,
nadgrajuje kar naprej,
skozi dih hvaležnega duha,
od zunanjega praznega,
do notranjega izpolnjenega,
srečnega kozmosa.
Na nebu je,
na milijarde zvezd.
Ena od njih si ti.
Tudi zvezde hrepenijo,
da se v svoji ljubezni spojijo,
v fokusu z brezmejnim njim,
ki jih je vse iz sebe ustvaril.
In kaj ima to opraviti s tabo,
s tvojim fokusom,
s tvojim hrepenejem,
hvaležnostjo,
in tvojo ljubeznijo?
Vse in nič,
ker imaš za to,
vso svojo svobodno voljo,
tvoje notranje in zunanje izbire.
stojči Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
Ljubezen notranjega kozmosa
Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, 15. marec 2004 @ 08:51 CET
Ljubezen notranjega kozmosa
je ultra veliko v ultra malem.
Je svet, ki predstavlja zgoščeno silo čustev
celotnega Univerzuma
v majhnem koščku negotovega srca.
Je srce morda stanovanje vseh teh zapeljivih
glasov, ki ustrezajo sledem morja na akvamarinu.
Je morda naključje, ki zahteva prisluh zvočnim
kristalom, ki odrivajo od besed odvečna ločila.
Je morda to tvar nove vrste, ki se je iztrgala iz niča
in preoblikovala čutenje v nebrzdano bohemstvo?
Je morda to nova sintaksa starodavnih besed,
nova simbolika, nova stavba za vesoljno ljubezen?
Vendar kako to silo čustev umeti?
Kako z njo ravnati?
Kako sprejeti tolikšno količino občutenj vase?
Kako zazibati vso svetlobo zvezd vsemirja
v globino velikaskega spečega jezera,
na dno človeškega srca, kjer hrepenenje tako izžiga
in plameni v zublje želja po popolnejši združitvi.
Kaj je tisto, kar vsak dan dodajamo svojemu srcu?
Ali so to tančice oblakov, za katerimi se razprostira
razveseljujoča in nasmejana modrina neba?
Ali so to besede, ki hrepenijo po luči?
Morda so to pogledi, ki hrepenijo po večemu viru duha?
Lakho bi bili to tudi angeli, ki hrepenijo po večnosti?
Je to morda med drevjem žareči svit, ki vnema nebo,
da v svojem valovanju večnih luči in večnih pasti
zaplamti gorest v majhnem templju srca?
So to energije, kopajoče se med
vesoljnimi sipinami drugih svetov?
Je morda to tvoje srce,
ki plava v lahkem zraku s pljuči
pod kraljevskim plaščem srčnega razkošja,
in diha ter ves začuden išče ognjen vrtinec,
ki bi ga potegnil v neizrekljive skrivnosti
in rešil slepote vsakdanjosti.
Je morda to človeška duša, ki skoz pesniško spiralo
sega od sonca do najtemnejšega brezna pesnikove tišine?
Je morda to eden izmed nagonov narave, ki se je odločila,
da bo z višjo stopnjo radovednosti s seboj prinašala
tiste tišine pred katerimi je omahovala v absolutni
brezčasnosti, preden se je naučila gibati
in postati svetloba tvojega srca.
Morda pa je tvoj način videnja lastnega srca
bolj vzvišen, kot je svet lahko resničen?
Morda pa je tvoje srce le skromno gledališče vesolja.
Tatjana Malec
Ljubezen notranjega kozmosa
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 15. marec 2004 @ 09:20 CET
lepo sva sinhronizirana, ko istočasno napiševa pesem, pravkar sem ti posvetil kratko pesmico z naslovom: Najčarobnejša energija vseh energij in jo poslal. :)
Tale tvoja pa mi je res všeč. :)
Ja res, človeška bitja smo sprejemniki in oddajniki
vesoljne ljubezni hrepenenja, hvaležnosti in veselja
mikro in makro kozmosa. :)
Prav lep pozdravček tebi v srce,
ki ga naj tvoje sonce zdaj osvetli in lepo ogreje :)
lp
---
stojči
Ljubezen notranjega kozmosa
Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, 15. marec 2004 @ 14:33 CET
sončkast dan me je na sprehodu pozdravil in se razveselil mojega nasmejanega obraza. Ta teden sem začela novo življenje. Moja ladja že dviga sidro za skrivnostna potovanja.Neuklonljivi pesniški vrelec, čist pri izviru, se je predal lastnim sanjam v slogu iz \"tisoč in ene noči\", kajti svet je velik raj, le če si človek svojih lastnih spon ne nadene. Prav nihče ni zadovoljen s srečo, ki mu pripada. Jaz sem, super srečna in zadovoljna. Bila sem bogato oblagodarjena. Cvetlice se poškropljene s tujimi solzami. Svojega glasu ne morem nikoli užalostiti, kajti moj glas šumi z vetrom svoje pomladanske pesmi in radostne vzgibe. Vsem želim, da izgorevate za spoznanje ljubezni.
Tudi jaz sem poslala neko pesmico z naslovom \"Prijatelju\". Tvojo pesem Stojči, bom z veseljem prebrala in jo pokomentirala.
Pozdravček vsem v cvetoče ozadje vaših duš, ki se kitijo z veličastno vsebino ljubezni.
Tatjana