Lovila me je noč.
Tema je prestregla pot.
S kanglico sem odšla na "Hrib" po mleko.
Tja bi najraje šla z nevidno črno obleko.
Dež moči stare gubaste zidove hiš. Čez moker prag nihče ne izstopa iz hišnih niš.
Nekdo mi gre naproti. Joj, strah me je.
Morda je to skeletje!
Steza na levo zavije na pokopališče.
Strah prihaja od tam... Zatišje!
Pssst! Kaj če mi mrtvec naproti hodi,
ki v temnih večernih urah več v grob ne sodi.
Kaj če me zagrabi in odnese v svoj grob,
pod zemljo je skritih nešteto temačnih sob.
Grobovi se ponoči odpirajo. Otroci trepetajo v "nogeh".
Strašna belina se mrtvim sveti v zobeh.
Mrtveci pod "Hribom" vsak dan rajajo,
otroke strašijo in se ob tem naslajajo.
Pri Svetem Petru se na stežaj odprejo cerkvene duri,
pred oltarjem pokojni Fakuč kres zakuri.
Na zvoniku trpeče duše vsako noč čepijo,
se polglasno krohočejo in veliko govorijo.
Pri slačenju koruze v temi brez svetlobe,
sem slišala še druge strašne zgodbe,
da na "latniku" pri Severci vsako noč
se Mati božja prikazuje v beli rjuhi kot nekoč
in plava po zraku čez sosedove vrtove,
žitne njive, čez vipavske brzice in slapove,
da blagoslavlja rženi kruh in vse plodove.
Da črna ptica za kazen skljuva otrokom umazane dlani
in če so leni k njim priletijo še črni netopirji brez oči.
Za kapelco v Vrčonovem koncu letajo kresnice,
ki jih čakajo razprhutljena krila črne nočne ptice.
Osiveli zvonar Možina pa kar naprej kriči,
vsak dan za otroci hodi, da nas poduči.
Jezi se, da po grobovih prekladamo kosti.
Le kdo naj to božjo otročad spremeni,
se sprašuje duhovnik na sred cerkvenega svetišča.
To niso otroci, to so vragi brezbožnih staršev komunizma.
Od daleč slišim škripanje. Nekdo tiho, tiho joče.
Le kdo bi jokal v tej pozni uri? Kdo zdaj stoče?
Slišim: tresk, tresk. So to cvileče veje, skorjasto drevo?
Vidim črn sključen hrbet. Kaj je to?
Je to mrtvec iz groba, ki k meni zdaj sopiha,
ali je to deblo, ki od starosti usiha?
Čez moker prag nihče ne izstopa iz hišnih niš. 
