V letu 2004 smo in je Čas.
Je čas in je Čas.
In čas se spreminja v Čas, ko se človek spreminja v Človeka, ki je stvarnik, vstali posameznik, ki zavestno skrbi za svojo Svetlobo, ki je njegova božanskost.

Je Čas za preobražanje manjšega človeka v večjega in največjega, dobrega v boljšega in najboljšega.
Je Čas za zavestno ustvarjanje željene realnosti, za prizemljevanje svojih sanj, za bivanje po svoji izbiri.
Je Čas končevanja karme, če tako izbereš.
Pomeni, da je Čas za odgovornost do svoje Svetlobe, za novo razširjanje v življenju, za veselje in za strast srca.
Končno je Čas za pisanje svoje knjige življenja, polne še nepopisanih listov najboljšega papirja. S tem pa za opuščanje ostankov iluzij in dvojnosti noter v človeku in s tem v njegovem življenju, kar pomeni soočanje z ostanki človeške teme, ki nujno prihajajo na dan.
Je Čas za višanje svoje vibracije, za korakanje svoje Duše in za višje resnice.
Je Čas za polno vrnitev v telo in na Zemljo, za resnico, ki jo človek čuti in ve in zato ni več izgovorov za izogibanje in odlaganje, razen če se res zelo potrudi negovati svoje iluzije.
Je Čas za delo, za druženje z Novo Svetlobo, v družbi katere se stara energija preobraža v novo - igraje in lahkotno, če gre.



Ko to ne gre, je Čas za tesnobo, dvom in razočaranje, za občasno globjo žalost in za drugačne solze, pa tudi osamljenost ni več taka kot je bila. Človek končno ve, da ob zavedanju Svetlobe v njem in zunaj njega, nikoli ni sam.
Vmes in za tem je Čas za neopisljive prostore enosti z vsem okrog sebe, za dovoljevanje in sprejemanje, ki so taka moč, da bi se človek najraje zaprl. Ker iz celic ven prinesejo spomine na bistvo človeka, ki je neomajna sila v njem, sposobna uničiti vse lepo in živo, tudi svoje in tuje življenje. Ker se začnejo pojavljati občutki ostankov sile človeške moči, ki je v preteklosti kontrolirala in preganjala, se borila in uničevala, tudi v imenu Svetlobe - samo zato, da bi se bolje počutila. Je Čas za opuščanje te stare moči zemljana v končni prepoznavi, da mu ni treba več iskati - ker je našel. Utrujen od iger moči je končno spoznal, da ga moč v srce ne bo pripeljala.

Je Čas za negovanje človeške božanskosti, ki je v isti preteklosti igraje in v strasti karkoli ustvarjala iz nič, zvezde in galaksije iz praznine in je danes sposobna sprejeti nesprejemljivo, doseči odprtost v največji stisnjenosti, ljubezen v največjem možnem strahu. Ta Svetloba je bistvo Časa, edina moč tega trenutka in prihodnosti.
Je Čas za dokončno terjanje, potrditev in življenje resnice: (tudi) jaz sem Bog.
Tako se človek začne spreminjati v Človeka in čas v Čas.

Je Čas milosti Boga v vsakem od nas in blagoslovov nove dimenzije bivanja kot daril prehojene človekove poti.
Je Čas pravega služenja.
Je Čas za dovoljevanje, za sočutje - ne za vplivanje.
Čas je za korake ljubezni, ki ustvarjajo korenine prihodnosti.

Je čas leta 2004.


Bernarda Pavko Prava