Kako posameznik, ki je na duhovni poti razvija svoje notranje življenje, je odvisno od tega koliko ima izkušenj, kakšne so te izkušnje in pa seveda možnosti, katere so posledice prejšnjih življenj, vzgoje ter okolja.

Prvi korak na poti, po kateri se odloči hoditi je ta, da se želi spremeniti v bolj plemenito, dobro, zdravo in ljubečo osebe. Morda pozna nekoga, ki se želi z njim primerjati, biti tak kot on in ga posnemati.



Kasneje ugotovi, da je vsak posameznik celota zase, čeprav del univerzuma. Spremeni svoja dejanja, na stvari začne gledati z druge plati, postane bolj strpen, toleranten, uvideven do drugih, do sebe pa bolj ljubeč, nežen, a vseeno discipliniran in urejen. Navzven deluje umirjeno, prijazno in ustrežljivo.

Naslednji korak posameznik naredi, ko vidi, da se dobro počuti, če ravna dobro do vseh in začne preoblikovati tudi besede. Vse kar izgovori je umirjeno, prijazno in skromno. Ne pozabi biti pa tudi odločen in prepričan v to kar govori, da tudi verjame. Vse kar govori, se izraža v njegovih dejanjih, za vsako besedo prevzame odgovornost, saj ne govori več prepogosto in tja v en dan, ampak premišljeno. Zaveda se, kakšno moč imajo besede, ki so izgovorjene: človeka lahko prizadenejo, tudi če niso slabo namerne. Več besed uporablja za zahvaljevanje, saj se zaveda, da je hvaležnost pomembna na duhovni poti, saj smo prišli do mnogih spoznanj prav zaradi Božje milosti, ki nam je bila naklonjena.

Tretja stvar, ki posameznika zaokroži v bitje na duhovni poti pa je kontrola oziroma nadzor nad lastnimi mislimi. Dokler misli prosto begajo ter se ne ustavijo kadar želimo in smo zaradi njih nejevoljni, ne moremo govoriti o samodisciplini. Ko pa imamo misli toliko pod nadzorom, da jih preusmerimo, če je potrebno vsaj na začetku, ko se pojavijo negativne ali destruktivne misli, pa poznamo že prve trenutke na poti sreče, po kateri smo se namenili. Nič ni namreč lepše, kot veseliti se prvih uspehov, ko nas popade želja po starih občutkih (jeza, sovraštvo, ljubosumje ipd.), pa se zavemo, da imamo možnost se tem občutkom predati, ali pa tudi ne. In ko izberemo drugo možnost, namesto sovraštva – ljubezen, se lahko veselimo prvih uspehov.

Vse te postopne spremembe, ki jih vnašamo v vsakdanje življenje, v odnose, v občutenja, v razmišljanja ter dojemanja, nas razveseljujejo, saj se zavedamo, da je to božja volja, božja milost in zato se moramo ves čas tudi zahvaljevati. Za vsako preizkušnjo, ki jo presežemo z božjo pomočjo, za vsako dejanje, ki je plod ljubezni, potrpežljivosti in vztrajnosti, kakor tudi za vsako težavo, s katero se srečamo – je nujno potrebna hvaležnost ter potrpežljivost, kakor tudi odgovornost pri opravljanju vsakodnevnih dolžnosti, ki so nam naložene. Potrebujemo pa tudi zaupanje v Boga, v njegovo ljubezen, da v situacijah, katere se nam zdijo težke, ne obupamo. Zaupati moramo, da nam Bog ne bo nikoli poslal težje situacije, kot bi jo zmogli, ter vedeti moramo, da nismo nikoli sami, ampak nam je v pomoč vsa hierarhija božanskih bitij.