Ljudje, ki se preveč predajajo čutnim užitkom, postanejo žalostni in prazni, ko užitek mine. Premočna vezanost na materialne dobrine, ljudi in morda na živali nam velikokrat daje več žalosti kot pa popolnega veselja in zadovoljstva.
Kakor tehtnica je potrebno imeti v življenju vsega po malem. Dobro je, da tehtnica malo zaniha, da tako spoznamo, da je potrebno dodati nekoliko več na drugo stran ….
Kolikor sreče in veselja nam prinesejo materialne dobrine, prav toliko, če ne še več nas že naslednji trenutek onesrečijo.
Prav zaradi minljivosti, s katero se srečujemo dan za dnem, si ni dobro kopičiti materialnih stvari, ampak le toliko, da nam je udobno. To pa je spet relativno in za vsakega človeka različno dojemljivo.
Seveda živimo v civiliziranemu svetu, kjer potrebujemo dom, obleko, hrano, obutev. Potrebujemo vedno več tudi stvari, za katere nekateri mislijo, da ni potreba ampak prestiž.
Ni pomembno koliko kdo ima, če ima najnujnejše, ni potrebno kopičiti si vseh stvari, zato, da bi imeli, saj lahko že naslednji trenutek izgubimo. Pa naj bo to hiša (požar, potres, vlom), avto (kraja, prometna nesreča), žival lahko zboli in umre, lahko preprosto odide ali nam jo okradejo.
Pomembno je, da se znamo ustaviti, prisluhniti svojim željam in potrebam, ali to sploh so, ali si kopičimo stvari zaradi čisto drugih razlogov. Kako močno si nekaj želimo in ali nam bo ta stvar resnično prinesla »srečo«. Trajne, verjetno ne. Tega se je treba vedno zavedati, saj že naslednji trenutek, namesto, da bi uživali v nečem, kar smo si želeli, že tečemo za naslednjo željo in tako naprej…. celo življenje… ali pa morda malo manj, ko se zavemo, kako je šlo življenje mimo nas in tako tudi tek za srečo – smo žalostni, strti, razočarani.
Ampak še vedno ni prepozno. Spoznali smo, smo na pravi poti, da od sedaj naprej živimo drugače, imamo drugačen pogled na stvari in se veselimo vsega, prav vsega, vsakega dosežka, vsakega ne-dosežka.
Temu pravimo, da gledamo z duhovnimi očmi in se zavedamo – seveda tudi užitkov, ki nam jih prinese materialna sfera – a pomembneje je, da se zavedamo sreče, ki je v nas katero ohranjamo in jo imamo stalno. Vzdržujmo notranjo srečo in vedrino, pa bomo lažje premagovali vse materialne zunanje nesreče, nedosežene cilje, žalosti in bolečine.
Ljudje, ki se preveč predajajo čutnim užitkom, postanejo žalostni in prazni, ko užitek mine. Premočna vezanost na materialne dobrine, ljudi in morda na živali nam velikokrat daje več žalosti kot pa popolnega veselja in zadovoljstva.
