Ciklus
Zima, pojdi stran
Narava še spi,
sneg še leži,
trave še ni,
nikjer nič ne zori.
Gospa zima,
dolgo vztrajaš,
čas je že,
da se odmajaš.
Prvi zvončki in trobentice
Sončni žarki,
pridite že,
zbudite morje cvetov,
kjer to možno je.
Beli zvončki
naj zacingljajo,
trobentice pa trobijo,
medtem ko bingljajo.
Želim videti
belo morje,
za njim naj širi
rumeno se obzorje.
Veselje v očeh
Pomlad zbudi pri tebi
veselje v očeh
in naklonjenost v srcu,
tudi ko najbolj nisi pri močeh.
Misli ti že silijo
naprej v poletje,
na morje in sonce
in v senčno zavetje.
Toda ne prehitro,
saj šolskega dela konec še ni,
malih uspehov in zmag,
in potem konec bo vseh skrbi.
Irena Matovič |
Pomlad
Prispeval/a: Anonymous dne petek, 20. februar 2004 @ 23:12 CET
Zelo lep ciklus doživete lirične poezije. Igrivo prebujanje pomladi, utripanje srca, brezskrbnost, odraščanje, izpoved nežne, občutljive in krhke duše dozoreva hkrati z belimi zvončkastimi pomladanskimi darovi narave. Kitice odlikuje poetičnost in vedrina. Pogumno naprej!
Tatjana