|
 Sem
vztrajen častilec korenin in stvari nad oblaki. Opravljam in ponavljam
nevsakdanje poslanstvo – in svet za to ne izve. Radujem se v vsakodnevni
svobodi Metakreacije – po volji Matrice našega univerzuma. Ustvarjam neprestano,
in ko govorim o svojem opusu, trdim, da ima tisti, ki ustvarja, vedno
prav! V svojih slikah sem režiser lastne domišljije. V obdelavi galaktično-prostorskih
kompozicij, poglobljenih vedno nekam v neskončnost, dopuščam možnost rojstva
desetih ali več zgodb ene slike hkrati. Poglabljajoč se v nove in nove
horizonte, podobno kot pri fraktalnih slikah, kjer ni videti konca, lahko
pa v določenem trenutku zaobjamem katerikoli nivo ene celote-detajla.
Detajli v mojih delih pa nimajo namena poustvarjati resničnosti, temveč
je prav to najpomembnejši elementi mojega osebnega sloga.
Umetnost je lahko beseda, slika, dejanje; umetnost je življenje in biti
tu. Kje je v vaši umetnosti »biti« in kje je v vaši umetnost »stvarnik
kot Veliki Oče-Mati?«
 Človek
JE! In je torej kreator-Stvarnik v neprestanem nastajanju. In jaz-Človek
se neprestano neponovljivo izpovedujem. Ustvarjam to, kar sem. Ni odveč
omeniti, da za to potrebujem vedno znova mnogo poglobljenega poguma. Končni
izdelek – slika, ki je rojevanje moje teme in svetlobe
hkrati, pa je le atom notranjih videnj.
Od barve in kompozicije, od sonca in svetlobe, do vesolja in teme ter
praznine. Vse to mi pripoveduje in odseva. In to mi istočasno jemlje in
daje moč. V tem minevam in se rojevam znova.
Vstopate skozi vrata neznanega in nedojemljivega, predvsem pa, človeku
tako neznanega lastnega bivanja. Biti človek, del božanskega načrta in
z božanskim pridihom, je želja in potreba tudi gledalca vaših slik. Ste
v podobah našli odgovor?
 Pravim,
da sem opravil z dejanji in razkazovanji minljivega početja. Pravim, da
samogovor ne more prinesti življenja neizživetemu srcu. Odgovor se nahaja
zunaj v svetu, ki ga sanjam. Leži pri neznanih ljudeh in prijateljih,
ki jih skozi slike nagovarjam in iščem.
Današnji čas, kako zrcalno se odseva v renesansi, je čas novosti
in hitrega napredka. Tehnologija, predvsem pa kibernetika, ponuja povsem
nove izrazne moči, poglede in tudi sanje. Občasni občutek, predvsem zaradi
nepoznavanja dela in ustvarjanja, ljudi navaja k enostavni razlagi, češ,
vse kriči in to je kič. Kaj niso Leonarda da Vincija prav tako kritično
opazovali? So vaše slike oči prihodnosti?
 Novo
prihaja. Vedno je in vedno bo neizbežno prihajalo nasproti. Čas mineva
vse hitreje. Zelo čutim, da je na Zemlji vse materialno prostovoljno vpreženo
v privid večnosti. Tako kot premine vsak nov dan in se na nebu prižigajo
zvezde, se vsak dan prebudijo tudi moje slike.
Sem tkalec sanj, že nekaj časa povezan z računalnikom. Vse nevsakdanje
in posebno privlači moje zanimanje. Ni pa vse, kar je novo, tudi navdušujoče.
Tako sem nekoč svoje rokodelsko orodje, zračni čopič in papir, nadomestil
z računalnikom. Elektronsko art pisalo pa je postalo podaljšana roka mojega
ustvarjanja. Priznavam sozvočje znanja »bogov« tehnologije in lastne iznajdljivosti
ter umetniške kreativnosti.
Če omenim še besedo »kič«, ki sama po sebi nosi naboj in vsebino vročega
čustva brez protiuteži  hladnega
uma (zato se je tudi racionalisti tako izogibajo in bojijo ter negativno
etiketirajo, ker jim je tuja in nerazumljiva, ker jih dreza v njihovo
deficitarno nevralgično točko), ostane beseda neškodljiva in premalo pripovedna,
da bi se z njo ubadal. Sentimenti, ki so iztrgani iz čustvenega konteksta
in izven območja intime, so iracionalni in jih zato z razumom ne moremo
dojeti. Lahko se jim čutno približamo, vendar to še zdaleč ni isto. Sem
suveren v svoji samoti in, če me ustvarjalna nagnjenja pripeljejo do roba
takšnih vprašanj, mi je glede tega popolnoma vseeno. Naj spet ponovim:
tisti, ki ustvarja, ima vedno prav! Opazovalci ne moremo z distance oceniti
iskrenosti umetnikovega doživljanja.
Leonard Rubins mi ponuja dlan, spomin na duhovna doživetja in sanje o
svetlobi vesolja. Ste človek, ki si upa, predvsem pa se izpostavlja v
vednosti, da je prihodnost na njegovi strani. Ste ob svojih slikah našli
mir?
 V
moji duši ni spokoja. Tako rad bi bil ta, ki še nisem!
A kdo sem? Zato skozi slike nagovarjam tebe in sebe.
A naš resnični mir ni od tega sveta in Matrica našega univerzuma ne spletkari
z lastno kreacijo. Ono je moje življenje in smrt v enem. Ali naj se izrazim
mistično?
"Gloria Dei intacta est". (Veličina stvarnika je nedotakljiva.) Iz tega
sledi "formula":
Gloria Deo, et in Domino inferi, et in Terra Vita hominibus.
... Om shanti, shanti ...
Vaša spletna stran (www.leonardrubins.com)
ima mnogo predalov. V enem izmed njih je tudi predal, namenjen skrivnostnemu
dojemanju Stvarnika. Zaviti v liste barv in v mističnost nikdar do konca
razumljenega božjega načrta živite realni svet. Je v simboliki Leonard
Rubins osmislil izkušnjo lastnega življenja?
 Poglejte,
če se bojim pogledati v temo in minljivost, če živim nevreden svetlobe ter
svobode onkraj oblakov in mavric, mi je živeti zaman. Vrata raja so zaprta
bitjem praznih rok in hladnih src. In ni jim videti povratka domov.
Tudi obseg lastnih hrepenenj zaobjemam v slikah brezčasovno, ko pravim,
naj se razprejo mi krila, da se dvignem visoko, se osmislim in odpotujem
po svetlobni poti.
... In kljub vsemu sem le slehernikova nevsakdanja izpoved.  Poleg
ustvarjanja zgodb v slikah se ukvarjate tudi z oblikovanjem znamk, knjižnih
ovitkov, spletnih strani in še marsikaj bi se našlo. Sporočilnost, ki
je dokazana in povedna, je učinkovita tako na znamkah in knjižnih ovitkih
kot tudi na vaši spletni strani, ki je v nastajanju (www.star-borne.com).
Vas pri tem delu vodi misel na lepši svet in boljšo prihodnost?
Gojim sanje o Zelenem planetu in otokih Luči. Nenazadnje, življenje
je in bo vedno našlo pot. Tako ali drugače. Spoštujem to. Nekoč in nekje
vsak preda vse ter se raztopi v celoti.
Ustvarjate v Vrbi na Gorenjskem. Z veliko družino živite torej polno
in srečno, predvsem pa umetniško življenje?
 Da!
To je slehernikov ideal.
Kljub vsemu se sprašujem, kaj vse bi naredil za izkušnjo vreče
dolarjev, Nove Zelandije, Matterhorna … in Bora Bore.
In vendar, izpolnjeno živim, ko potujem skozi temačne gozdove ali vzpenjajoč
se v višave gora, vse tja do bližine gorskih duhov ... hrepeneče.
A kako kruta postaja modrost, ki ne obrodi
sadov modrijana?
Na vse to mi odgovarja moje lastno bivanje v toplem objemu našega planeta.
Hvala za odgovore, Leonard Rubins. Naj naš Planet postane prijeten dom
bralcem, predvsem pa naj se izpolni vaša velika želja – VIDETI in DOŽIVETI
ga VSEGA.
Vprašanja je pripravila: pisateljica SONJA KORANTER
PS.: Umetnik bo hvaležen za vsako informacijjo v zvezi z možnostjo
priprave razstave njegovih slik. E-pošta: leonard@siol.net
|
