dragi Stojči,
dovoli, da še sam dodam nekaj o sreči.
Vse je odvisno od življenjskega pogleda, ki ga človek ima. Če ima nekdo nekaj, kar je v njegovih očeh važneje od enostavne, navadne vsakdanje sreče, potem je vsemu navkljub lahko srečen. Tako je nekdo lahko srečen, ne da bi bil srečen.
Le kakšna je to moč, ki daje nekomu, njemu ali njej, prostost, da se dvigne iznad zunanje ali notranje nesrečne in da le to doživi kakor srečo? Friederich Schiller je dejal, da občutek navdušenja nad nečem ustvari mešanico veselja in žalosti. Glede na mešanje teh dveh nasprotijočih se občutkov je sklepal, da so ljudje opremljeni z dvema nasprotnima naravama. Ko se recimo človeku posreči, da se dvigne nad svoje okoliščine, se zdi, da potrebuje navadno njegov duh manj inspiracij. Po samem Schillerju pa ni nujno, da naravni zakon nekoga zavezuje, ko ima v posesti antonomni princip, ki je neodvisen od izkušenj čutil. Tako je prišel do spoznanja, da so ljudje kakor sužnji mučeni zaradi nasilja svojih občutkov.
Kdor se reši vpliva svojih čutov ( ne da jih zatira ), doživi stanje neskončnega dvigovanja, medtem pa, če mu vladajo, je lahko v istih okoliščinah ob ves pogum in voljo do življenja.
Ko se človek notranje odpre duhovnemu vodstvu, se mu odpre pot notranje svobode. In prav to razumevanje vodi k odkritju prave sreče. V sami osnovi je ta prava sreča prisotna v vsakem človeku in prav noben udarec usode, ga ne more zatreti. Ta vir sreče, mora biti prebujen v tem življenju. Tako pridemo do sredstva, ki nam pomaga omiliti in neutralizirati učinke usode ali karme. Ko se človek enkrat osvobodi trpljenja, se lahko preda ustvarjalni in razumni dejavnosti, ki izvira s področja naše prave domovine ali šambale. Tako pričnemo služiti načrtu in zamislim in silam, ki bodo pomagale k duhovnemu razvoju sveta in človeštva. Tako bo človek deležen sreče.
Stojči, lepo te pozdravljam in tudi sam te še naprej podpiram na tvoji, naši duhovni poti.
Miran.

[ Odgovori na to | # ]