Dihanje je nujno, da živim - odgovor:

Dihanje res nujnost je, da preživiš,
ko v tebi porodi se srčno poželenje.
Utrujen od dihanja ne boš nikoli,
vdihni in izdihni, občutil boš, da si.

Mar rad sprejemaš dih iz božjih rok,
da žejo trenutka si v puščavi pogasiš?
S kupico življenja v rokah v zraku res lebdiš,
a na višine božje tvoj dih ne bo nikoli vstopil,
da bi podaljšal ga, vsak hip je bežen,
le dobrote božje si deležen.

Ko pomisliš, da vse kar je, je dih,
ki je minljiv, kljub vsej dobroti stvarstva,
ki tvojo oholost vztrajno premaguje,
vprašaj ga od kje prihaja tako neznansko tih.

Medtem ko ti Bog s krvjo dihanje oskrbuje
je potegnil žarke svoje prav do tvoje biti.
Ko zlagaš ostaline dni preteklih med spomine,
te preplavlja skrita moč, ki te lahko opehari,
da divja trta tvoj dih vzame in vse slasti.

Čemu hitiš, čemu tako hitiš?
Te strah je biti v tem življenju bežnem,
ki je morda privid, morda popravni izpit,
saj ne veš nikoli koliko dihov ti je še ostalo.

Morda zato, ker se ti ni ljubilo
dihat predramljen v srcu in odprtih rok.
Nastavljal si se zankam spretnega krčmarja,
pozabil si upoštevat nasvete božjega vladarja,
ki te je ustvaril na nebesnih gredah,
da srečo užiješ do poslednjega vzdihljaja,
kar ni zasluga tvoje nuje, da živiš.

Ne boj se, skoraj ni človeka,
ki bi čez noč brez diha svoje duše ostal,
če dihu svojmu smisle le dodaja,
dih razpade, srce ostane neminljivo,
oblagodari te z veseljem in radostjo,
da le kar storiš dobro ostane živo
in diha večno tvoj spomin.

Napisala : Tatjana

[ Odgovori na to | # ]