Kaj nas učijo živali? (1)
Marjetka Jeršek

PASJA ZVESTOBA IN BREZPOGOJNA LJUBEZEN

Psi imajo telepatske in zunajčutne sposobnosti - Od njih se učimo predanosti in brezpogojne ljubezni - V starih legendah so si psi priborili pomemben položaj - Cukanje za pasje uhlje menda prežene demone

Psi so poleg mačk najbolj priljubljeni in pogosti domači ljubljenčki. Poleg majhnih puhastih salonskih psičkov imamo tudi velike pasme psov, lovske pse, pse z rodovnikom, mešance itd. Za psa se ponavadi odločijo posamezniki, ki se od njih učijo lekcije brezpogojne ljubezni, zvestobe in vdanosti. Pes svojega gospodarja običajno obožuje, ga v celoti sprejema in ljubi takšnega, kakršen je in tega naj bi se le-ta tudi "nalezel". Pogosto si postavljamo pogoje, ki naj bi jih izpolnili, da bi končno imeli radi sami sebe. Šele ko bomo npr. shujšali, si pobarvali lase, našli spodobno službo, naredili izpite ali končali šolanje ipd., tedaj se bomo vzljubili in sprejeli, si dopovedujemo. Gre za pogoste miselne vzorce, ki zavirajo naš osebnostni razvoj in duhovno rast. Če se ne zmoremo sprejeti prav takšne, kot smo ta trenutek, brezpogojno, pomeni, da se moramo resno zamisliti nad svojim negativnim miselnim programiranjem. Našemu hišnemu ljubljenčku je seveda popolnoma vseeno, koliko kil imamo, kakšno pričesko ali oblačila nosimo in koliko svojih zastavljenih ciljev nismo dosegli. Takšni, kot smo, z vsemi morebitnimi pomankljivostmi in namišljenimi napakami, smo zanj popolni in ljubezni vredni. To je najpomembnejša lekcija, ki jo sporočajo naši pasji prijatelji.

Za psa je prav tako zelo pomembno, da je sprejet in ljubljen. Če vestno skrbimo zanj, ga hranimo, se sprehajamo z njim in ravnamo ljubeznivo v vseh pogledih, nas bo razveseljeval in nam v vsakem trenutku dokazoval svojo neizmerno zvestobo, ki jo lahko preberemo v njegovih očeh. Žal pa se nekateri lastniki znašajo nad živalmi, stresajo svojo jezo nanje, jih celo pretepajo, pustijo, da stradajo in jim v poletni vročini ne ponudijo dovolj sveže vode. Ko se kužka naveličajo, ga izpostavijo okrutnim okoliščinam zunanjega sveta in pozabijo nanj. To pomeni, da niso naredili "izpita" iz človečnosti, ki naj bi se je naučili ravno od psa. Njihova srčna čakra je zaprta, kar slej ko prej sproži bolezni srca, pljuč, ožilja, lahko pa tudi vnetje reberne mrene, depresijo, raka in podobne hujše bolezni. Kužek, ki ga kupimo otroku za darilo, ni igrača, ki jo zavržemo tedaj, ko se je naveličamo. Pes je živo bitje, za katerega smo odgovorni od tistega trenutka, ko mu prvič odpremo vrata v svoj dom.

Pes se od gospodarja navzame njegove energije, vedenja, posnema njegov način gibanja, tako da si skozi leta skupnega življenja postajata čedalje bolj podobna. Sodobni znanstveniki, ki zavzeto proučujejo telepatske in ekstrasenzorne sposobnosti pasjih ljubljenčkov, so odkrili, da se psi povezujejo s svojimi lastniki na prav poseben način. Med njima se ustvari posebno družabno polje, s katerim sta čedalje bolj spojena.

Medtem ko mačka leže na negativno energijsko točko in čisti prostor, se bo pes vlegel le na mesto s pozitivno energijo in se sončil v njeni moči, se napojil s pozitivnimi vibracijami in jih vsrkal vase, da bi jih kasneje lahko izžareval navzven.

Energija pasje predanosti je v ezoteriki povezana s šestim kozmičnim žarkom. Na ravni te energije najdemo vidne predstavnike posameznih religij, ki predano sledijo zapisanim dogmam, strogo disciplinirane adepte joge, fanatične strankarske privržence in podobno.

Pes skozi izreke in zgodovinske mite

Skozi ljudske reke se psi kažejo v različnih podobah. "Crknjenega psa nihče ne obrca," pravi eden izmed rekov. Če želite izvedeti, "v katerem grmu se skriva zajec", preverite, "kam pes taco moli". Slednji rek nas poziva, da uzremo skrite namene, ki se skrivajo pod skorjo običajnih, v medsebojni komunikaciji stavkov. Kadar "pridemo na psa", doživimo bankrot. "Vsak izgovor je dober, pa če ga pes na repu prinese!" očitajo tistim, ki so mojstri v izmikanju. Dva sovražnika se lahko "gledata kot pes in mačka", čeprav v naravi obstajajo številni primeri ljubečega sožitja med tema dvema živalskima vrstama. "Še pes ga ne povoha", kdor je nezanimiv in ne zna pritegniti pozornosti nase. "Pogine naj pes," je nekoč visok cerkveni dostojanstvenik zavpil nad nedebudnim slovenskim kulturnikom, poleg te psovke pa obstaja še ena: "Naj se pes obesi!" Tudi beseda psovka ima koren, ki izvira iz psa. V staroslovenski mitologiji najdemo poleg pesjanov tudi psoglavce, zlobna bitja s človeškim telesom in pasjimi glavami, ki so ugrabljala brhke mladenke in sejala naokrog same hudobije in neprijetnosti. Povezani so bili s peklenskimi silami in zato nič kaj priljubljeni. V drugih kulturah, npr. egipčanski, psoglavci zapirajo sovražnike svetlobe in varujejo vrata svetih krajev.

Za stare Klete so bili psi svete živali, katerih pogum so primerjali z bojevnikovimi. Dresirali so jih za lov in boj. Ljubljenci Tuathe De Dannana so se dobro razumeli tudi s škotskimi in irskimi vilinci. Tudi druga božanstva, predvsem veliki bojevnik Cuchulain, Gwyn Ap Nuad, Amaethaon in Taliesin, so prikazana s svojimi zvestimi psi, zavoljo katerih so se včasih zapletli celo v vojne spopade, kot na primer kralj Artur in Fionn MacCumhal. Psi predstavljajo arhetipski simbol shapeshifterjev, spreminjevalcev oblik, med katere sodi tudi veliki čarovnik Merlin.

Mitologija najbolj pogosto povezuje pse s podzemnim svetom, onstranstvom, peklom, s smrtjo in s kraljestvi fizičnim očem nevidnih dimenzij. V egipčanskih legendah srečamo Anubisa, božanstvo s pasjo glavo, ki straži prehod na oni svet. Na karti Lune v Crawleyevem tarotu, ki ga je oblikovala Lady Frieda Harris, dva Anubisa s kavljem prežita na človekovo dušo. Karta Lune sodi med najbolj zlovešče. Pripoveduje, da je skozi čarovniško znanje moč doseči razumevanje vesolja, vendar pa na aspiranta prežijo na poti številne nevarnosti, med drugim tudi norost, histerija, slepila in sanjarjenje.

V starogrški mitologiji je pes Cerber stražil vhod v Hadovo podzemlje in preprečeval nemrtvim, da bi obiskali svoje ljubljene pokojnike v kraljestvu senc. Kar nekaj grških junakov ga je pretentalo in se splazilo mimo, med njimi Periklej in Orfej.

Tudi pri starih Germanih srečamo psa, Garm so ga poimenovali, ki čuva vhod v deželo umrlih.

Najstarejši viri omenjajo psa kot človekovega vodnika skozi temo smrti in družabnika v dnevni svetlobi življenja.

Mehiške legende omenjajo Xolotla, pasje božanstvo, ki je spremljalo pot Sonca v podzemskem svetu. Ko je človek umrl, so z njim vred pokopali tudi psa v barvi leva in sonca, da je pokojnika vodil skozi drugo dimenzijo bivanja. Pse so žrtvovali na gospodarjevem grobu. Pes ima pomemben položaj v starem mehiškem zodiaku. Postavili so ga na trinajsto mesto, kjer simbolizira smrt, iniciacijo in ponovno rojstvo. Po azteškem prerokovalskem koledarju deseti dan pripada psu, človeškemu zaščitniku, za katerega skrbi bog podzemlja. Pse so častili tudi Inki in Maji.

Navado pasjih vodnikov po onstranstvu so povzeli gvatemalski Indijanci Lacandoni, ki na štiri vogale človekovega groba pokopljejo pasje figurice iz palmovega listja.

Stari Perzijci so sloveli po okrutnem običaju, da so slabotne starce, bolnike in mrtve metali za hrano razjarjenim psom.

Pes naj bi bil tudi posrednik med tem svetom in onstranstvom, prevajalec med živimi in mrtvimi. Primitivna ljudstva osrednje Afrike mu pripisujejo jasnovidnost, čarovništvo ter domačnost z nevidnimi silami in smrtjo. Pes, ki ga uzremo v sanjah, nas opozarja, da se nekje odvijajo čarovniške operacije, ki bi nam lahko škodovale.

Irokezi ob vsakem novem letu žrtvujejo belega psa, ki se po smrti podviza v nebo s človeškimi molitvami za boljše življenje.

Pes kot zdravilec nastopa ob boku antičnega grškega zdravnika Asklepija, ki velja za boga zdravilstva.

Nekatere legende povezujejo psa z energijo ognja, spolne sle in celo z nastankom človeštva. Pasji bog Xolotl je po azteškem izročilu v peklu ukradel kosti, iz katerih so bogovi hoteli ustvariti novo človeško vrsto, Danejski Indijanci, pa so bojda prepričani, da je človek nastal po skrivnem razmerju med žensko in psom. V Tibetu pes velja za znamenje seksualnega apetita, nebrzdane sle in ljubosumja.

Za pripadnike islama je pes poosebljenje vsega najnizkotnejšega v stvarstvu. Predstavlja požrešnost, navezanost na materialni svet in pogoltnost.

V Tuniziji in Indoneziji jedo pasje meso, da bi se zaščitili pred čarovnijami in vražami.

Japonci častijo pse kot zveste spremljevalce, ki varujejo otroke in pomagajo ženskam pri porodu.

V Kitajskih legendah se pojavljajo rdeči in rumeni božji psi, ki rohnijo kot grom in se svetijo kot strela. Pes velja za nasprotnika demonske sove, zato ga vlečejo za ušesa, da z laježem prežene zlovešče podobe sovjih demonov.

Starim filozofom in alkimistom je pes nekoč pomenil očiščenje zlata z antimonom, vendar le, če ga je prej požrl volk. Ko se pes in volk, modrec in svetnik, očistita tako, da se požreta, se baje žrtvujeta v sebi in dosežeta najvišjo stopnjo zmage duha.

Kaj nas učijo živali? (7)