Ta pregovor nas pouči, da sreče ne moremo čvrsto držati v rokah. Lahko jo le sprejmemo, se je nežno dotaknemo in potipamo. Če srečo nenehno držim v rokah kot steklo, nisem za nobeno rabo. Zato bom srečo odložil, jo postavil zraven sebe, da bom lahko storil to, kar je v tistem hipu potrebno ali kar bi rad počel. In ko se mi bo spet zahotelo, bom srečo kot dragoceno vazo vzel v roke in jo občudoval. Kdor jo hoče vedno čvrsto držati v rokah, se mu bo zagotovo razbila.
Sreča in steklo – kako krhko je oboje.
