Enkrat, ko sem bil v sranju...hudem...fest, je rekel Konfuzij:
bk, vera je zid, na katerega se nasloniš ko si utrujen, so materine prsi, ki te nahranijo ko si lačen, je roka očetova, ki te varuje, je polje, je voda, so ptice, ki ti narišejo gubice smeha okoli oči, je sonce, ki ti ogreje srce, je pesem, ki dušo pozdravi.
Vsakdo jo potrebuje.
Ga nisem razumel..ma skoraj nič...takrat.
Mu verjamem sedaj.
Tudi ti verjemi...ne meni, ne komerkoli.....sebi in njemu...verjemi.
Enkrat, ko sem bil v sranju...hudem...fest, je rekel Konfuzij:
