Enkrat, ko sem bil v sranju...hudem...fest, je rekel Konfuzij:
bk, vera je zid, na katerega se nasloniš ko si utrujen, so materine prsi, ki te nahranijo ko si lačen, je roka očetova, ki te varuje, je polje, je voda, so ptice, ki ti narišejo gubice smeha okoli oči, je sonce, ki ti ogreje srce, je pesem, ki dušo pozdravi.
Vsakdo jo potrebuje.
Ga nisem razumel..ma skoraj nič...takrat.
Mu verjamem sedaj.
Tudi ti verjemi...ne meni, ne komerkoli.....sebi in njemu...verjemi.
Sonce v srce in dušo, ti želim,
en_bk
|
O veri
Prispeval/a: sanjasin dne nedelja, 1. februar 2004 @ 19:17 CET
O veri
Prispeval/a: titanic dne nedelja, 1. februar 2004 @ 21:07 CET
O veri
Prispeval/a: koki dne ponedeljek, 2. februar 2004 @ 16:15 CET
---
Preteklost in prihodnost sta tatova časa.