Vzgojili so plemenite konje Lipicance,
ki ne znajo plesov človeške zmešnjave,
za to redijo dresirane konje Trojance,
vprege urnih nog, Zlodje brez glave.
Gradijo številne mostove in dolgove.
Mule izčrpane padajo v strugo in blato,
se plezajo na spolzke rečne bregove.
Brez dela se umira - sveti se zlato!
Polita vladavina s penečim je vinom,
gojijo se klovni za svojo nespamet.
Z okuženo slino gospe, slo in prezirom
so popacani po licih. Rdečilo ni žamet.
Grehi padajo zloženi name in nate,
suha bodo leta, suhe bodo krave,
nepremičen je čas pameti prave,
zgarane mnoge so roke, spočite krvave.
Na vratih poglej, črno stisko! Baroška
pada ti v objem na pragu vzdihljajev.
Je vdova malika. Vdana je vžigu, a pozna
je njena cvetoča krošnja v maju.
Niso še razčesani njeni skuštrani lasje.
Jutro je. Ni še umila sledi s svojega obraza.
Sem ter tja se maje, postoji zaspana stoje.
Gledam jo v oči. Še nima pravega izraza.
...o0o...
Piše: Tatjana Malec
|
Iz oči v oči
Prispeval/a: stojči dne sobota, 7. februar 2004 @ 22:25 CET
jutri je naš praznični kulturni dan, ki ga po drugih zahodnih državah praznujejo tako, da odprejo svoje kulturne hrame in vsi umetniki s celodnevnimi brezplačnimi nastopi vabijo vse ljudi, naj z njimi podelijo svoje kulturne užitke in ljudje se sprehajajo od ene do druge kulturne ustanove in uživajo v umetniških programih recitacijah, samospevih, koncertih orkestrov, dramskih igrah, baletih itd itd
pri nas pa kulturno je, kot je, pogrebno,
brez ljudskega veselja, kar bi ta naš praznik lahko bil in moral bit.
Ta praznik pa je tudi tvoj in Ladislavov in moj , pa tudi praznik vseh tistih, ki jim njihovo srce, resnica, ljubezen in mir še kaj pomenijo in si jo upajo izraziti tu ali drugje.
Zato ti čestitam in ti želim, da izraziš tu še veliko svojih žlahtnih srčnih umetnin.
Na zdravje :)))
---
stojči
Iz oči v oči
Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, 9. februar 2004 @ 12:38 CET
prisrčna ti hvala ze lepe želje. Res je, večaraj je bil dan kulture. Dan, ko bi ga morali vsi ljudje globoko v duši doživeti na poseben osveščen način. Skoz noč se je ustvarila nova elita, ki predstavlja vrh in soodloča kolikšno kulturo bo namenjala širokim množicam in koliko bo ta kultura državo stala. Če pogledam v Cankarjev dom ugotavljam, da je kultura čedalje večji privilegij premožnih in vplivnih ljudi, ki o kulturi soodločajo in jo tudi uživajo. Velika množica ljudi, ki še za kruh nima, si kulture gotovo ne more privoščiti. Gledališke predstave stanejo, knjige tudi. Obdavčili so knjige z najvišjim DDV v Evropi, za pol so skrčili sredstva v proračunu za kulturo in jih namenili Flaconu in podobnim samovšečnim dobrinam. Na TV gledamo slabe filme in oddaje, ki so jih uvozili iz zapada in samo poneumljajo množice. Slovenski razvedrilni programi so porazni, kulturnih je na TV malo. Kljub akademski izobrazbi je ta nova elita za te naloge nepismena. Štipendij za študij in izobraževanje mladih je malo, zato je vprašanje koliko možganov bo naša družba sproducirala, ki bodo sposobni sprejeti izzive časa, v katerem živimo. Zato s takšnim odnosom do kulture lahko le pričakujemo, da bo krivulja razvoja in napredka padala navzdol in da bo nastopila kulturna praznina - vakum, ki ga bodo ljudje doživljali kot krizo lastne in narodove biti. Že danes so knjige tako drage, da si jih človek enostavno ne more privoščiti. Razmišljam, da se v današnji družbi žal, pojavljajo neke cinične sile, ki od presitosti in vsega dobrega ne vidijo, da so le vlaganja v kulturo obnovitvena in ustvarjalna sila, ki s svojimi idejami, stvaritvami in viški vodi v boljše življenje, ne le v dvig blaginje, temveč humanosti in srčnosti ljudi, kajti kultura raste vzporedno s človekom in z družbo samo. Kultura je zato lahko v nazadujočem ali prehitevajočem tempu. Neizogibno nastopa danes vsepovsod občutna kriza vrednot. Tista vrednostna lestvica za katero sem se v rani mladosti navduševala je enostavno izginila, med ljudmi je ne vidim več. Mladi več ne pozdravljajo starejših, na avtobusu ne odstopijo starčkom sedeža, preklinjajo, se fiksajo, edina zabava jim je disko. Kaj se prav zaprav dogaja? En dan - dan kulture je premalo, da bi svojo kulturo izpostavili razmišljanju in jo kritično razčlenjevali, predvsem svoj odnos do nje. Nekoč je veljalo, da so za kulturne propade krivi tuji zavajevalci, ki so politično zatrli nosilce kulture s svojim barbarstvom. Slovenci smo bili stoletja podjarmljeni in tuji zavojevalci so nam vsiljevali svojo kulturo, ki je bila drugačna ali na nižji stopnji. Vendar smo kljub temu preživeli, čeprav smo se razvijali s počasnejšim tempom, kot se razvijajo svobodni narodi. Če pogledamo v zgodovino je bila kultura v Evropi prav iz teh razlogov na najnižji možni stopnji po letu 476. Drugi vzrok in predhodnica kulturne krize je gospodarska kriza. Kulture so tako dolgo stabilne, dokler države gospodarsko uspevajo. Stagniran življenjski prostor, kjer vse nazaduje, čeprav na videz uspeva pa poraja zožene možnosti in te zožene možnosti zožujejo tudi prostor odločanja in izsiljujejo brezkompromisnost vladanja, kar poraja upornost pri ljudeh. Tudi za te simptome v zadnjem času nismi imuni. Manjka nam smisel za bolj harmonični duševni razvoj, se pravi ustvariti filozofijo oziroma teorijo mišljenja, ki bo proizvod zavestne misli in razuma, kar v drugih besedah pomeni ustvarjati umetnost tudi z vgrajevanjem moralnih vrednot in in življenjsko modrostjo, ki bo temeljila na višji lestvici vrednot. Gre za preizkušanje vesti, ki se mu ne more izogniti noben človek, ki čuti stvarnikov glas v svoji zavesti. Gre za duh napredka, ki črpa svojo moč v kulturnem zakladu nekega naroda. Kultura povezuje stavbo človeške družbe, pri nas menijo, da to poslanstvo opravlja politika. Odpira se vrašanje kako očuvati humane vrednote in jih vsaditi v nov rod za ohranjanje zdrave človeške družbe. Premalo se zavedamo zavesti časa, premalo smo usmerjeni in načrtni, premalo smo odgovorni za izpolnitev človekovih možnosti. To tudi pomeni, da se moramo zavedati svojega početja in svoje kulture v vseh posledicah, ki jih je sodobni človek preklical nase. Človek naj bi se zavedal samega sebe, sveta v katerem živi in tudi časa, ki nas vodi iz preteklosti v prihodnost. Človek je po svoji naravi tudi kulturno bitje, vendar se mora izučiti v vseh stvareh, vse življenje je ena sama šola in preizkušnja.
Tudi tebi dragi, Stojči in vsem dopisnikom \"Sončevih pozitivk\" ob dnevu kulture - našemu slovenskem prazniku želim, da bi v moči simboličnega mišljenja in govorice še naprej snovali in ustvarjali tako vsebinsko bogate prispevke. S svojo neizmerno močjo, ki jo črpate iz lastnih src in besednega zaklada materinega jezika prispevate h kulturnemu snovanju in duhovni bogatvi bralcev. Človek je človek po besedi!
Tatjana Malec