V lestencu se zarisuje ogenj prižgan
in življenje in zapresketalo v plamenih.
Hudournik duš je zbrzel po strugi
in ledene kovine so se dotikale mokrih teles.

Pod strašnimi valovi potopljene tesnobe
so se roke v globini oprijemale natrganih vezi,
visečih iz zraka navzdol nad brezna teme.
Žarki so se oprijemali stegnjenih rok,
ki so se hotele odpočiti visoko na nebu
med prvinami svojih poti in govorice.

Med zublji ledene sodre
so se potapljala velikanska sidra
s svojim železnim tovorom.
Oči so odpečatile svoje spoznanje
in v vodni nokturno so se potopili zvonovi.
Združeni delci mrtvega oglja v morju
in v žveplo vtetovirane alge
so črno pobarvale s svetlobo neverujočo temo.



Stala sem sama, morda na vrhu luninega odsvita.
Reka kamnov se je valila po pobočju
ukrivljenih rudnin in človeških kipov,
ki so se dvignili iz zgodovine časa,
da povedo zgodbe o človeku
in njegovih nekdanjih bivališčih,
o rastlinah in živalih, ki so živele samo enkrat,
o razsvetljenih domovih, ki nimajo več spomina.

Vse je bilo ena sama nedotaknjena tema,
ki je stražila dolgo razporedena vlaka resnice,
negibna v razsežnosti časa in prostora
v sivem pepelu, kamnu in skali,
s podaljški jutrišnjega dne.

Da bi to gibanje napolnila z novim semenjem,
sem ponoči ko me niso videli ali spoznali
prišla skoz neurje vesoljnega nemira
in se prikradla k mizi, da bi použila kos kruha.
Diagonalno je posijala svetloba v tišino
in gnezda ptičjega petja so se oglasila.
Čutila sem kako mi šepa srce
in kako drhti ljubezen v njem.
Izza okna sem gledala železniške tirnice
in deželo odkoder sem prišla z besedo,
ki me loči od večne kovine in omrtvičene tvari,
dobrohodno in milostno sijoča iz daljnjih svetilk
s posebnim obredjem prsti,
ki se ga kljub kratkemu življenju metulja,
s poltihim sprejemanjem vase tako veselim.

...o0o...

Piše: Tatjana Malec