Vzgojili so plemenite konje Lipicance,
ki ne znajo plesov človeške zmešnjave,
za to redijo dresirane konje Trojance,
vprege urnih nog, Zlodje brez glave.

Gradijo številne mostove in dolgove.
Mule izčrpane padajo v strugo in blato,
se plezajo na spolzke rečne bregove.
Domovina umira - sveti se zlato!

Polita je vladavina s penečim se vinom,
gojijo se klovni za svojo nespamet,
z okuženo slino gospe, slo in prezirom
so popacani po licih. Rdečilo ni žamet.

Grehi padajo zloženi name in nate,
suha bodo leta, suhe bodo krave,
nepremičen je čas pameti in sprave,
zgarane mnoge so roke, spočite krvave.

Na vratih poglej, črno stisko! Baroška
pade ti v objem na pragu vzdihljajev.
Je vdova malika; vdana vžigu, a pozna
bo njena cvetoča krošnja v maju.

Niso še razčesani njeni skuštrani lasje.
Jutro je. Ni še umila sledi svojega obraza,
sem ter tja se maje, postoji zaspana stoje.
Gledam ji v oči. Še nima pravega izraza.

...o0o...

Piše: Tatjana Malec