Sestavni del naših družbenih dogajanj so tekmovanja. To so dogodki, ki vzbujajo pozornost in združujejo skupine ljudi. Vrstijo se pogosto in na raznih področjih. Pomerja se ena skupina ljudi proti drugi ali pa več posameznikov med sabo. Tekmovanje naj bi bilo zdravo, saj naj bi pripomoglo k razvoju posameznika in družbe. Kljub temu, da je običajno zmagovalec eden, oziroma so nagrajeni trije najboljši, velja zato rek, da je udeležba na tekmovanju pomembnejša kot sama zmaga. Pa si oglejmo naravo tekmovanja malce podrobneje.

Vsako tekmovanje je osnovano na konceptu izboljševanja. Tisto, kar je popolno, ni mogoče izboljševati, sicer to ne bi bilo popolno. Torej, če tekmuješ, zanikaš popolnost. Če meriš čas, zanikaš večnost, če meriš razdalje, zanikaš brezmejnost, in z vsakim tekmovanjem zanikaš popolnost v tistem, kar meriš. Tekmovanje je vedno zagovarjanje nepopolnosti, saj lahko meri le neko pomanjkanje.



Tekmuješ torej zato, da izboljšuješ, in tako težiš od nepopolnega k popolnemu. Toda to ni logično, saj se popolnost in nepopolnost med seboj izključujeta. Če popolnosti ne bi bilo, potem so vsa tvoja prizadevanja zamanj, saj želiš doseči nakaj, kar ne obstaja. Želja po doseganju neobstoječega pa se ne more poroditi, saj si ne moreš zamisliti nekaj, ker ne bi obstajalo. Zato že s samim dejstvom, da izboljšuješ vse okoli sebe, priznavaš obstoj popolnosti.

Ker tekmuješ na vseh področjih, s tem priznavaš tudi popolnost na vseh področjih. Torej priznavaš večnost, brezmejnost, in enost. Ker je popolnost popolna prav zato, ker vsebuje vse, obstaja lahko čas le v večnosti, prostor le v brezmejnosti, in vse, kar se ti zdi ločeno, je lahko le del enosti. Ločeni se ti zdijo tvoj um, tvoje telo, tvoja čutila, in vsa tvoja okolica. Ker pa deljena popolnost ne obstaja, ne obstaja prav nič, kar se ti zdi nepopolno, oziroma se ti zdi nekaj nepopolno le zato, ker ti to tako zaznavaš.

Ta enostavna logika, ti pove, da smo vsi pravzaprav eno, ki je večno in brezmejno. Da zaznavaš ta svet kot nepopoln, je to le zato, ker je napačna tvoja zaznava. Tvoja zaznava tega svet ni logična, in zaradi vsega, kar misliš in počneš, živiš v iluziji časa in prostora. Pozabil si na svojo popolnost, da bi se igral z nepopolnostjo. Zamislil si si ta svet, in skušaš živeti ločen on enosti, izven večnosti in v pomanjkanju vsega kar si lahko predstavljaš.

V tem svetu lahko tekmuješ le s samim seboj. Vse tukaj je minljivo in ničesar ti ne prinese trajnega zadovoljstva. Umiraš in se rojevaš znova in znova, dokler ne spoznaš bede tega sveta. Vsaka zmaga prinese poraz, saj morajo vsi izgubiti, da bi ti postal najboljši. Toda vsi smo med seboj povezani, in tako sem sebi povzročaš bolečino, trpiš in umreš, da bi se ponovno rodil in se vendar le naučil, da večen mir in zadovoljstvo najdeš le v svoji popolnosti.

Da bi dosegel popolnost, ti ni treba storiti ničesar, saj si popoln že odkar obstajaš. Lahko se samo prenehaš slepiti s tem, da si nepopoln. Prenehaj tekmovati sam s sabo, prenehaj misliti o preteklosti in prihodnosti. Bodi le v sedanjosti, ki je večnost, in zaglej sebe v sem, kar vidiš. S tem se bo pričela vračati tudi tvoja prava zaznava tega sveta, ki bo svet oblik razblinila v večno radostno svetlobo tvoje resnične biti brezmejne ljubezni.

Anže Rozman, 13.12.2003
www.rozman.org