Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20031207181951830

Vedno obstaja rešitev sreda, 10. december 2003 @ 06:19 CET Uporabnik: Pozitivke dr. France Susman Zaradi nobene bolezni nam ni potrebno vreči puško v koruzo. To je zgodba o celjanu Hermanu Čaterju, ki je s pomočjo medicine in lastne volje premagal težko ohromelost telesa zaradi ugriza klopa. Naj njegova pripoved vlije upanje vsem, ki mislijo, da za njihovo bolezen ni rešitve. 1. Bolezen, klopni meningitis, se je začela zaradi ugriza klopa. To se je bilo v hribih nad Tolminom 1985 leta. Imeli smo državno prvenstvo v preletih z jadralnimi zmaji. Štart je bil na gozdni meji, kjer smo sestavljali zmaje. Pičila sta me dva klopa na trebuhu; do pasu smo bili slečeni, saj je bil topel pomladanski dan. Letenje je bilo čudovito, saj je bilo mogoče preleteti vsak dan od 40 do 60 kilometrov. Klopa sem odstranil in se zanju nisem več menil. Čez dva dni so bili pogoji za letenje res dobri, dviganja so bila močna, do deset metrov v sekundi. Poleteli smo pri anteni štiristo metrov nad Tolminom. Prelet s povratkom sem dobro opravil, težave pa so bile s pristankom. Travnik, na katerega smo morali pristati je bil velik sto krat sto metrov, vendar mi ni uspelo pristati nanj. Prijatelji so se čudili, saj sem bil navajen pristati natančno, tudi na dosti manjši prostor. Letel sem že enajst let. Začele so se mi dogajati nenavadne reči. Imel sem občutek, da gledam sebe z višine, v želodcu sem imel čudne krče. Doma sem stopil k zdravniku. Ta je menil da gre za virozo, svetoval mi je počitek. Po nekaj dneh mi je bilo bolje, spet sem šel v službo, vendar so težave kmalu postale resne. Pri britju se mi je zdelo, da vidim več glav, ko sem stopil na dvorišče, me je obšla slabost. Pohitel sem nazaj v stanovanje in legel. Imel sem občutek, da bom zgubil zavest. Žena je poklicala dr. Žmavca, ki je hitro prišel. Nisem mogel več vstati, odpeljali so me v celjsko bolnico. Že dežurni je ugotovil, da gre za menigitis, kar je potrdila tudi punkcija. Naslednjega dne me je obiskal sin, vstati nisem mogel. Govorila sva skozi odprto okno in tako sem mu tudi voščil vse najboljše za 18. rojstni dan. Popoldan sem dr. prof. Lešničarju povedal, da ne morem dvigniti rok. Po kratkem pregledu nevrologa, so mi povedali, da me bodo odpeljali v Ljubljano. Obvestili so ženo, ki me je spremljala. V Ljubljani sem opazil, da vidim dvojno, vročina je bila okoli 40 stopinj in po nekaj dneh sem potonil v nezavest. Domov so sporočili naj bodo pripravljeni na vse. Več dni sem nihal med življenjem in smrtjo, na srečo je zmagalo življenje. Ko sem se prebudil, sem lahko pomigal le z nogami, z rokami pa skoraj nič. Vid je bil dvojen, nisem mogel govoriti, jesti, dihati. Mišični status je pokazal, da so ocene od 0 do 1 na vseh mišicah od pasu navzgor. Z nogami je bilo znatno bolje. Imel sem pljučnico, ves čas sem tonil v spanec. Virusna infekcija je bila premagana, ostala pa je ohromitev, posebno zgornjega dela telesa. Po šestnajstih dneh nisem bil več v življenjski nevarnost, zato so me premestili z intenzivnega oddelka na običajnega. Tam je bilo drugače, sestre so imele več bolnikov na skrbi. Prva težava je bil zvonec ker z roko ni bilo mogoče pritisniti nanj. Sestra ga je pritrdila pri nogah na rob postelje, z nožnim palcem sem lahko pritisnil nanj. Vsak dan sem "odkril" kakšen nov gib, počasi sem lahko prilezel z desnico do obraza, seveda leže. Velik podvig je bil, ko se zvlekel jabolko z omarice na blazino in jo delno samostojno pojedel. Sicer me je hranila sestra. Z povitimi nogami sem lahko tudi že sedel, po enem mesecu sem se že malo obrnil na postelji. Ravnotežje je bilo prizadeto, zato sem prve korake naredil ob podpori dveh terapevtk. Po dveh mesecih in pol so me premestili v Zdravilišče Laško. "Čater, v hribe boste še hodili, na letenje pa ne mislite več.", mi je dejal zdravnik ob odhodu. V izvidu je pisalo, da gre za deinervacijo zgornjih okončin težke stopnje ter da se je stanje, do odpusta iz bolnice, izboljšalo minimalno. 2. Že v bolnici mi je zdravnik rekel, da se bo moč ohromelih mišic izboljševala največ do drugega leta in enako je napovedal zdraviliški zdravnik. To me je malo potrlo, saj sem lahko izračunal, glede na doseženo v treh mesecih, da do drugega leta še ne bo dobro. V sebi sem bil prepričan, da bom dosegel popolno okrevanje, da bom lahko roke spet normalno uporabljal, da bom lahko spet letel. 3. V zdravilišču se je začelo novo življenje. Prisiljen sem bil marsikaj sam narediti, čeprav sem imel popolno pomoč. Sin mi je namestil žebelj zraven ključa, da sem ga uporabljal kot vzvod pri odklepanju vrat. Z dvigalom nisem mogel, saj rok nisem mogel dvigniti do stikala, zato sem veliko hodil. Kmalu tudi po parku. Terapije, teh sem imel precej, so me zelo utrudile, zato sem moral počivati. Kmalu sem jedel samostojno; žlico sem naslonil na rob krožnika, jo s težo roke dvignil nad gladino krožnika, se sklonil do žlice in jedel. Naučil sem se plavati brez rok. Ob prebujanju me je tlačila mora. Vedno z nova sem se srečeval z kruto resničnostjo, včasih sem sanjal, da roke dvigam. Teka nisem imel, hrana ni imela okusa. Jedel sem na silo, saj sem zelo shujšal. Stanje se je spremenilo šele po nekaj mesecih. Meritve moči mišic pa so vsakih nekaj tednov kazale na počasno krepitev rok. Kar po trideset mišic se je izboljšalo za pol ocene. Pogosto sem želel, da bi roke lahko dvignil do obraza, pa sta nemočno viseli ob telesu. Bil je že oktober, v zdravilišču so priredili ples. Šel sem mimo vhoda in žalosten pomisli, da na ples ne bom mogel nikoli več. Za ples sicer nisem bil nikoli posebej navdušen, toda drugače je, če nečesa ne moreš več. Tedaj je prišla terapevtka Silva in me vprašala, če grem plesat. Rekel sem, da ne morem dvigniti rok, pa je rekla, da jih bo že ona. In sem šel. Dan je bil lepši, pomislil pa sem, da mi bodo pri nekaterih stvareh pač morali pomagati drugi. Še pred zimo me je povabila gospa Divna na kompot. Živi blizu Zdravilišča in pome je prišel njen mož. Nisem mogel popiti sam do dna, zato mi je pomagala. Ko sem že odhajal, sem videl zunaj kolo. Šel sem na ravnino, položil roke na bilanco in se peljal! Bila je spet ena zmaga. V zdravilišču sem ostal eno leto, terapevti in zdravniki so me zelo vzpodbujali pri vztrajni vadbi. Profesor doktor Lešničar pa je bdel nad mojo rehabilitacijo in skrbel, da so mi zdravljenje v zdravilišču vedno znova podaljšali. Nato me je sprejel doktor Demšar v celjski bolnici, kjer mi je pripravil odličen program fizioterapije. Tam sem se zdravil še tri leta, vsak dan po več ur. Kasneje sem rehabilitacijo nadaljeval v Toplicah Dobrna, kjer so mi prav tako nudili vso mogočo terapijo. V tistem času sem šel v službo, štiri ure dnevno. Tudi delavci Zavoda za šolstvo , kjer sem bil zaposlen, so mi pomagali in dvakrat plačali zdravljenje v zdravilišču. 4. V toku okrevanja je bilo nekaj izredno pomembnih dogodkov, ki so bistveno vplivali na potek zdravljenja. Prijatelj Andrej mi je že v prvih dneh bivanja v Laškem prinesel knjigo o jogi, kjer je pisalo, da v Indiji zdravijo paralize z jogo. Knjigo sem prebiral, vadil kolikor se je dalo ter se bolje počutil. Nato me je obiskal profesor Galeša in mi razložil, kako so negativna čustva popolna in nepotrebna izguba energije. To mi je pomagalo, da sem odgnal strahove in grozo, ki se je včasih prikradla v dušo ter optimistično gledal v bodočnost. Takoj sem imel več notranje moči in prepričan sem postal, da se mi bodo roke res popravile. Doktor Čater me je povabil na srečanje akupunktoristov v Dobrno. Dva strokovnjaka sta bila iz Koreje. Naredili so mi prvo akupunkturo, točke mi je doktor Čater narisal na kožo in te stimuliral nekaj let. Spoznal sem moč avtosugestije in si naredil kaseto. Po šestih letih, z kaseto sem vadil dvakrat do trikrat na dan, sem dvignil tudi levico, ki je bila huje prizadeta. Moč za vztrajno delo pa sem črpal iz veselja do življenja. Neskončno sem se veselil tudi najmanjšega napredka in nisem obupaval in se žalostil, ko še marsičesa nisem mogel narediti. Mogoče je ravno v tem skrivnost, da sem uspel, saj je znano, da pozitivna naravnanost zelo vpliva na potek vsakega zdravljenja. 5. Na kratko bom omenil tehnike s katerimi sem si pomagal. Seveda je bila fizioterapija na začetku bistvenega pomena, roke so mi sprva pasivno razgibavali, da ni vse skupaj zastalo, kasneje pa je, po moje, na potek zdravljenja zelo vplivalo tudi vse, kar sem počel, saj drugače bi ostal hrom. Pri jogi sem delal telesne vaje, zelo me je veselilo, ker sem lahko vedno več naredil. Delal sem tudi dihalne vaje z vizualizacijo. Pri vsakem vdihu sem si predstavljal kako se roke krepijo in se polnijo z močjo, pri izdihu pa je šlo ven vse slabo: strah, slabo počutje in tako naprej. Zanimivo je bilo, sem pri sproščanju najbolj čutil, da gre na bolje in bilo mi je zelo prijetno. Ves čas sem bil optimističen, pozitivno naravnan, v uspeh nisem dvomil. Shiatsu sem spoznal kar na začetku, sprva sem si delal akupresuro sam. To je čudovita terapija, ki bi je ljudje morali bolje poznati. Veliko sem se gibal na prostem, začel sem se ukvarjati z različnimi športi, tudi z jadralnim padalstvom. Vse navedene tehnike pa niso pomembne le za bolnika, ampak predvsem za zdrave ljudi, saj bi z njimi lahko vzdrževali zdravje na visoki ravni in sploh ne bi zboleli. 6. Ko sem zapuščal bolnico sem vprašal, kaj naj jem. Rekli so mi naj bo hrana pestra, naj se izogibam alkoholu, skratka splošno znana pravila. Večina znancev mi je svetovala naj jem veliko mesa, da bom okrepil roke. Na žalost, to pri meni ne bi pomagalo, saj so bile okvarjene živčne poti. Kmalu sem ugotovil, da vem o hrani in o sebi samem veliko premalo. To področje me je že prej zanimalo, tedaj pa je postalo življenjskega pomena. Tako sem se poglobil tudi v prehrano in ugotovil, da če jem preveč ali če jem meso, postanem utrujen, tudi brez volje. Prav nasprotno pa je bilo, če sem jedel malo, počasi ter užival sadje in zelenjavo in pil čiste sadne sokove- brez sladkorja. Smo iz tistega kar zaužijemo. Poznati bi morali katere kombinacije hrane so ustrezne. Pravijo, da če želimo dolgo živeti, moramo malo jesti. Ugotovili so celo, da so bili otroci, ki so v mladosti malo jedli, bolj inteligentni od tistih, ki so se prehranjevali obilno. Osebno menim, da je prehrana zelo individualna zadeva, čeprav nekatera splošna pravila držijo za večino (ne uživati sladkorja, bele moke, soli, maščobe). Knjige o prehrani si zelo nasprotujejo. 7. Bolezen sem vzel kot izziv, ne kot težavo. Naučil sem se, da je življenje čudovito darilo, le da se tega tako redko zavemo. Pa bi se tega morali zavedati v vsakem trenutku. Zato pogosto tarnamo; če bi na težave in težavice gledali z drugega zornega kota, bi se lahko življenja skoraj vedno le radostili. 8. Ostati je treba optimističen, držati se je treba zdravnikovih navodil, spremeniti je treba slog življenja, če je ta vzrok za težave. Včasih zadostuje, če spremenimo prehrano, malo telovadimo, si vzamemo nekaj prostega časa za počitek in sprehode. Naučimo se sproščanja. Spoznati je treba vzrok težav in narediti vse, da se težav rešimo. Treba se aktivno in odgovorno vključiti v proces zdravljenja. Doktor Tomazin je rekel: "Koliko ljudi bi lahko ozdravelo, če bi hoteli!" Če težave ostanejo kljub temu, da smo naredili vse kar smo mogli, potem nam preostane le, da stanje sprejmemo in se veselimo tistega, kar še imamo. Bolnica, ki so ji presadili srce, je rekla: Zame je vsak dan dober." Kaj pa vi? 9. Delam stvari, ki me veselijo. Fotografiram naravo. Letos sem imel že nekaj razstav. Včasih me kam povabijo, da posredujem svoje izkušnje in jih naučim tehnik s katerimi sem si pomagal. Delamo predvsem praktično. Z ženo se ukvarjava s prizadeto hčerko Valentino. Stara je 21 let in še vedno napreduje. Od rojstva ima cerebralno paralizo. Naučila se je plavati, smučati, kolesariti, pomaga pri vsakodnevnih opravilih in nam je v veliko veselje. Ima zmanjšano odpornost, zato so večje zdravstvene težave pozimi in v prehodnih obdobjih. Veliko časa sem v naravi, jadram in hodim v hribe. Da, delam v shiatsu društvu, ki je registrirano za delo na področju Slovenije. Ena od definicij pravi, da je shiatsu eden najboljših načinov za dajalca, da ohrani lastno zdravje, ker mora znati pravilno dihati, mora biti sproščen, prožen, naj bi bil sočuten do prejemnika. Teoretska osnova je enaka kot za akupunkturo, upošteva meridiane in točke na njih, le da celotno delo opravimo pretežno z rokami, lahko pa uporabimo tudi druge dele telesa. Spada predvsem v preventivno dejavnost, sprosti prejemnika in mu vzpostavi porušeno energetsko ravnotežje, zato se ta bolje počuti in ima več moči. V nekaterih evropskih državah je shiatsu že priznana alternativna terapija (n.pr. Švica, Italija Itd.) Poskrbeti moramo, da bomo dobro organizirani in da bo delo potekalo na visoki evropski ravni. Evropska shiatsu federacija postavlja določene zahteve in te je naše društvo sprejelo. Julija letos me je društvo poslalo na kongres Evropske federacije, kjer sem predstavil naše delo v Sloveniji. Obljubili so nam pomoč in kmalu bomo postali član te organizacije. V Društvu je vedno več članov in upamo, da bomo dosegli zastavljene cilje. V drugi polovici oktobra bo Društvo organiziralo začetni tečaj. Kakšne načrte imam? Hčerko bi rad še veliko naučil, da bi bila čim bolj samostojna. Tudi zase želim, da bi si roke še okrepil. Vsak dan vadim. Želim, da bi čim več ljudi spoznalo shiatsu. Če želimo kaj imeti od življenja, si za to moramo vzeti čas: čas za počitek, čas za delo, čas za razvedrilo. Le tako se bomo ohranili in bomo polni veselja in zdravja v pozna leta. Sicer nas čakajo same težave; bolni ne koristimo nikomur. Komentarji (1) www.pozitivke.net