Dragi Stojči,
s svojo simboličnostjo besede veselej presenetiš, odpiraš vrata v duhovni svet, ki se razprostira onkraj časovnih in prostorskih meja. Tvoje misli imajo vselej prasmisel. Iz gole samotnosti in molka globine prihajajo misli v nove svetove, z novim poletom duha. Tvojo skrivnostno govorico z naporom razvozlam in nato se mi odpre svet svobode in svet širokih možnosti, saj si v razmišljanju presežen tako kot tisti, ki te bere. Vedno ostane del besede prikrit in dostopen samo kakor v zrcalu, kot v tajnosti skrita modrost. Nasproti ti stojimo prijatelji, ki radi prisluhnemo tvojim mislim in občutenjem. V svojem razmišljanju in čutenju si vesten in vzvišen, tih, oddaljen in odmaknjen in vendar v neposredni bližini človeka. Ob prebiranju tvojih misli me prevzamejo čustvene asociacije v smeri notranjega miru in zbranosti. Misli so prozorne, jasne in sveže. Kar nekako duhovno aristokratskega se pučutiš ob prebiranju Stojčevih misli. Misli pridobijo angelska krila, zapustijo vidni in predmetni svet zaznav ter se dvignejo v duhovno območje. Ta tvoja avtonomna logika besed te navadno daleč presega, vtis imam, da je zrasla iz tvoje zgodovine, v borbi za psihični obstanek. Vse je tako, kot bi risal na papir spminske sledove slik, dogodkov, izkušenj, razočaranj in veselja, vendar vsaka beseda je pristono človeško omejena, je luč, svetloba, ogenj, sonce, zarja in sevanje. Napotuje na razmišljanje in osvetljuje zavest, je zmožna poleta iz materialnega sveta v kozmičnični svet. Tvoj naravni kokon ni le Zemlja, temveč celotno vesolje. Iz svoje zračne površine se spuščaš v globino in zaživiš svoje podvodno življenje in nato se očiščen vračaš v naročje matere Zemlje. Tvoje sproščevalne vzmeti so neverjetne. Zavarovan si pred pred vsem, pred gripo, požarom, prometno nezgodo. Iznajdeš diete proti virusom in nenehno izzivaš srečo, ki jo doživljaš kot dar Boga in tvoje zaslužnosti. Vedno si nekako skrit za mavrico dražljajev in izza mavrične svetlobe razsvetljuješ in se razodevaš. Tu se sreča homo sapiens Stojči sam s seboj, saj se nenehno kultivira, spoznava in obvladuje svet in samega sebe. Stojči nenehno oživlja svet okoli sebe in mu vdihuje svojo dušo. Preoblikovanje svojega življenja in izkušnj v storitev drugemu je dejanje, ki je dobrohotno sprejeto in s hvaležnostjo. Žive besede Stojčija se vpišejo, vgravirajo, sklešejo v dušah in postajajo navzoča stvarnost. Zato Stojči si zaslužiš vrednote življenja in njegovo vrednost, saj segaš visoko nad globoko vegetativno temnino tistih, ki vrednote življenja izkoriščajo zgolj za orodje in lepše preživetje in se v svojih gonskih vzgibih tako odtujujejo od svojega duhovnega jedra. S simbolično besedo nakazuješ prijateljem smer dokončnih odgovorov.

Te moje misli naj ti bodo za novoletno poslanico z željo, da bi tudi v prihodnjem letu 2004 deloval med nami v znamenju človeka. Srečno!

Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]