Nikola Petrovič, Večer, 27. oktober 2003

NE GOVORI O SMRTI, ČE NE POZNAŠ ŽIVLJENJA

V torek, 14. oktobra, sem se v Mariboru v galeriji Media nox udeležil predavanja Kakšno stališče naj zavzamem do lastne smrti? v organizaciji društva Zofijini ljubimci, ki se trudi popularizirati filozofijo, jo na sprejemljiv način predstaviti širšim množicam. Težnja je res plemenita, ampak moram reči, da s torkovim predavanjem niso naredili prav nič za popularizacijo filozofije, kvečjemu so pokazali, kako sholastična in hermetična je.

Predaval je prof. dr. Boran Berčić z Reške fakultete, kar je po eni strani zvenelo obetavno, po drugi strani pa me je obhajal dvom. Zakaj? Preprosto zato, ker naziv prof. dr. prinaša avtoriteto, zaradi katere se od njega ne pričakuje res temeljito argumentiranje trditev. Seveda niso vsi prof. dr.-ji taki, pa vendar so res dobri bolj izjema kot pravilo. Večina profesorjev ni pedagogov, pa s tem ne mislim samo na to, da nimajo pedagoške izobrazbe, ampak na to, da nimajo pedagoškega duha, papir gor ali dol; ne poznajo osnovnih veščin komunikacije, pa tudi ne čutijo potrebe, da bi jih razvijali; skriti za bleščečo masko lepo zvenečega naslova ne plemenitijo svojega značaja, ampak se samo "visoko nosijo" ter z avtoriteto vzdržujejo pokornost in ubogljivost podrejenih (študentov in podobnih); akademsko so podkovani v teoriji svojega področja, vendar pogosto tudi odrezani od praktične stvarnosti; ne sprejemajo konstruktivne kritike, posebej ne od tistih, ki so po nazivu pod njimi - pravzaprav kritika niti ne seže do njih, ampak se samo odbije od debelih sten nadutega ega.



Najhuje od vsega je to, da večina ljudi, zlasti študentov, ne ve, kaj pomeni res kakovostno predavati in se jim podoba slabih predavateljev vtisne v podzavest, tako da kasneje, ko sami postanejo profesorji, vzorec prenašajo naprej. Ko predava prof. dr., pač poslušaš, ker "on že ve". Včasih celo moraš poslušati, ker te sicer ne bo spustil na izpitu, tudi če se vse napiflaš. Vsak študent ima na zalogi veliko zgodb o prevzetnih, arogantnih, neuvidevnih, celo nečloveških, sadističnih profesorjih. Za tako duševno nasilje bi bilo treba uvesti kazenske komisije, pred katerimi bi bili profesorji odgovorni in bi jih lahko študentje v primeru zlorabe prijavili. Ampak za to v državni malhi gotovo ni denarja, pa tudi ni potrebe po tem, dokler sistem še kolikor toliko funkcionira.

Prof. dr. iz Reke na prvi pogled ni bil tak velik bav-bav, pa vendar so se že po njegovih prvih besedah mnoge moje slutnje izkazale za upravičene. Predaval ni poslušalcem ampak mizici pred seboj, svojim švingl-listom, kolenom, rokam in stenam. Le vsakih deset minut se je opogumil in pogledal kateremu od poslušalcev v oči. Navajal je suhoparne argumente nekih filozofov iz zgodovine, pri čemer ni bilo prostora za konstruktivno debato na podlagi naših izkušenj. Filozofija je bila nekoč živa. Misleči ljudje so se srečali in izmenjevali mnenja o svetu na podlagi svojih izkušenj o njem. Na predavanju dr. Berčića se je filozofija pokazala kot dokazovanje mrtvih predpostavk, ki so zrasle v neizvirnih možganih, nabasanih s prazno teorijo. Alberto Knox je Zofiji filozofijo predstavljal drugače in nekaj takega sem pričakoval od predavanja v okviru društva Zofijini ljubimci. "Mogoče bo drugič bolje," sem si rekel. Potem pa sem se spomnil enega od temeljnih načel komunikacije: "Prvi vtis lahko narediš samo enkrat."

"Vrhunec" predavanja je bila diskusija na koncu. Prof. dr. očitno ni vajen diskusij, zna samo odgovarjati na vprašanja. Seveda, saj ni vzpostavil stika niti z enim poslušalcem, kaj šele, da bi zmogel povezovati njihove misli v tekočo, dinamično celoto, ki bi imela rdečo nit, rep in glavo. Tako je diskusija potekala v naslednji obliki: vprašanja štirih, petih glasov iz publike in medli odgovori prof. dr.-ja, pri katerih se je samo skliceval na teorije nekaterih imen iz zgodovine in sodobnosti filozofije. Pravi izziv je bil, ko ga je nekdo vprašal o njegovem osebnem stališču o smrti. Tu se je povsem izgubil. Pravzaprav je od vseh njegovih odgovorov bil res dober samo eden; ne spomnim se več vprašanja, pa saj niti ni pomembno - odgovor je bil: "Ne vem ..."

Po takem predavanju se vprašam, kaj se je pravzaprav zgodilo s filozofijo, zakaj je nehala biti živa? Morda je šla po sledeh matematike in fizike, ki sta do danes izgubili praktično funkcijo in sta le še sami sebi namen. V stari Grčiji je matematika veljala za idealno vedo, krepila je moralnost, razvijala duha: danes je matematika, ki so jo imeli Grki v mislih, le še snov za osnovnošolce, ki jo je treba predelati v okviru učnega načrta, resna matematika pa se začne z zapletenimi matrikami, abstraktnimi množicami in laiku nerazumljivimi teorijami. Čistokrvni sodobni matematik je, enako kot čistokrvni filozof, odzemljeno bitje s fantastično teorijo o marsičem, zlasti o teorijah drugih velikih teoretikov, in zelo pomanjkljivo življenjsko prakso, ki bi kompleksno teorijo potrjevala.

Eno je v svojem kabinetu premlevati ideje velikih umov preteklosti o idejah še starejših velikih umov preteklosti o idejah še starejših umov ... in tako priti do "svojih" idej o idejah o idejah o idejah ... drugo pa živeti in čutiti svet ter se k tujim idejam ozirati predvsem zaradi spoznavanja drugih stališč in širjenja lastnih obzorij, ne pa dovoliti, da ukalupijo naše lastno mišljenje. Mnoge zgodbe iz starih tradicij sveta svarijo pred nevarnostjo nepragmatičnega intelektualizma približno takole:

Nekoč je preprost čolnar peljal čez reko učenega astronoma. Ta je začel zviška govoriti o zvezdah in planetih, na podlagi znanstvenih razlag je razglabljal o smislu življenja, vlogi človeka v svetu, naravi materije. Čolnar se je počutil res majhnega ob učenjaku, ki je vedel tako veliko o vsem. Nenadoma pa je začelo liti kot iz škafa. Čoln je hitro tonil in vsa prizadevanja, da bi to preprečila, so bila zaman. Čolnar je skočil v reko in zaplaval proti bregu, učenjak pa je zavpil za njim: "Hej! Reši me, ne znam plavati!" Čolnar mu je odvrnil: "Če toliko veš, si boš pa že kaj izmislil," in odplaval naprej.

Pravzaprav se mi ljudje, ki so prof. dr.-ji samo na podlagi prisluženih papirjev, smilijo. Nazivi so jim bolj v breme kot v korist - njim, kot osebnostim. Niso jih dobili zaradi osebnostne zrelosti, ampak izključno zato, ker so ubogljivo opravili vse teste v utečenem sistemu. Kot družbenemu koleščku jim gre morda res bolj gladko, ampak kakšna je korist od tega, če ob tem ne postajajo več? Najbolj žalostno je to, da so uradno oblikovalci miselnosti prihodnjih generacij. Kako jih lahko peljejo naprej, navzgor, ko pa njihovo motno mlačnost prekašajo že povprečni mladostniki. Prijateljica, ki študira na pedagoški fakulteti, je po predavanju prof. dr.-ja hudomušno pripomnila, da je bilo predavanje ena slaba seminarska. "Mogoče bi mu dala šestko," je zaključila, "za trud."