Po šamanskem verovanju povezovanje z energijo kanarčka krepi moč glasu in petja. Z njimi se lahko bolj ali manj uspešno povezujete skozi vse leto.
Šamani so velik pomen pripisovali obrednemu petju in tisti, ki tega niso bili posebno vešči, so si okrog vratu, na področju grlene čakre, obesili ogrlico z vsaj tremi kanarčjimi peresci.
Menda ta vrsta ptic, ki sodi v družino ščinkavcev, izvira prav s Kanarskih otokov, vsaj tako meni Ted Andrews v svoji knjigi Govorica živali. Domačini s teh otokov pa so prepričani, da njih ime izvira iz besede carne, kar v španščini pomeni meso.
Preden so postali udomačene, živopisane žvrgoleče živalice, so bili kanarčki dolgočasne olivno sivo zelene barve z nekaj rumenkastega odbleska na krilih. Rejci so jih skozi stoletja s križanjem vzredili v žareče rumene, pa tudi rožnate, oranžne, rdeče ptiče in hkrati bistveno izboljšali kakovost njihovega prepevanja.
Če je kanarček vaša totemska žival, ste povezani z mrežo zborov, pevcev, častilcev moči zvoka in zdravilne moči glasu, tako na snovni, kot tudi na duhovni ravni. Številni srednjeveški cerkveni zbori, še zlasti v Strassburgu, Nürenbergu in na Dunaju so upoštevali to ptico kot svoj skrivni simbol. Bojda so se z njo povezovali tudi davni srednjeveški bardi, ki so ob zvoku lir opevali svoje nesrečne ljubezni.
Če se vam v sanjah pojavi rumenoperni kanarček kot vaš totem, vrači verjamejo, da ste v katerem od prejšnjih življenj preživeli usodo potujočega pevca, ki je s svojim zvonkim glasom odpiral srčne čakre mimoidočih. Tudi vaša naloga v tem bivanju je povezana z zdravilno močjo glasu, glasbe in zvoka na sploh. Kanarček vas bo na višjih ravneh uvedel v blagodejne, krepčilne in zdravilne skrivnosti petja.
Z njegovimi peresci, obešenimi okrog vratu, šamani zdravijo blokade na grleni čakri, blažijo kronične angine in celo vpihujejo umetnost petja ter posluha v preveč toge glasilke.
Ako se vam ta ptič pojavi kot zaščitnik, se bo čarna moč vašega lastnega glasu čedalje bolj krepila in se sčasoma prebudila v polni meri. To seveda ne pomeni, da boste postali solistični pevec v operi ali v kakšni rock skupini, ni pa izključeno. Zvok stvarstva, ki zveni skozi prvotne mantre vesolja, kot je na primer OM, je ena najmočnejših sil narave, ne glede na to, ali odzvanja skozi glasbila ali pa ga proizvajajo žive glasilke. Z njim prebujamo, vznemirjamo, pomirjamo, zazibljemo otroke v sen, povzročimo, da se steklo kozarca zdrobi v črepinje, zašepetamo ljubeče besede na uho svojega izbranca, razsvetlimo dan z radostno vibracijo ali pa prebudimo intuicijo v svojih globinah. Možnosti za uporabo so neskončne.
Sanje o kanarčku ali prikazovanje te ptice kot totemske živali po šamanskem verovanju kličejo k vprašanju, katero pesem simbolično pojemo trenutno v svojem življenju. Od kod prihaja? Je privzeta in naučena, ali pa prihaja naravnost iz srca? Zveni kot grenka tožba ali kot spev svobode? Kanarček je znamenje, da bo vse, kar boste izrekli, na ljudi v vaši okolici imelo večji učinek, kot običajno. Nežnejše besede bodo še bolj mehko pobožale dušo sogovornika, sladko govoričenje bo zmedilo njegov odziv, ostrina izrečenega pa bo še bolj globoko in bridko zasekala v njegov um.
Kanarčki niso pomembni le za prebujanje in harmoniziranje grlenega energijskega središča v telesu, ampak imajo mogočen vpliv tudi na odpiranje srčne čakre. Povezovanje z njihovo energijo poveča sposobnost občutenja in izražanja naših najbolj pristnih čustev. V nas spodbudi tudi poglobljeno zavedanje, da s svojim glasom in z ustrezno energijo izrečenih besed lahko razsvetlimo in olepšamo življenja svojih bližnjih. Melodija našega glasu prinese novo sonce v naš vsakdan, zato ni naključje, da tudi perje teh ptic najpogosteje žari v barvi sonca.
Ljudje, katerih totem je kanarček, so ponavadi izjemno senzitivni, saj kanarček čedalje bolj izpostavlja to silo iz njihove podzavesti in jo prinaša v luč zavesti. Znano je, da so nekoč te občutljive in krhke ptiče nosili s seboj v rudnike kot nekakšne detektorje za uhajanje strupenih plinov. Če je bilo v zraku zaznati prisotnost teh hlapov, so nežne živalice takoj pomrle in s tem opozorile rudarje na nevarnost, tako da so lahko še pravočasno zapustili rudnik. Eno od učenj, ki jih svojim varovancem posreduje kanarček, je tudi to, naj bodo pozorni na vrsto ozračja, ki ga ustvarjajo okrog sebe s svojimi besedami. To je lahko poživljajoče ali strupeno. Prav tako jih uči, naj bodo pozorni na svoj odziv, ki ga sprožijo besede, govor ali zvok drugih, ki so jim vsakodnevno izpostavljeni.
Barva, še bolj pa energijska vibracija glasu namreč zelo veliko pove o spiritualni in osebni stopnji tistega, ki ga izgovarja.
Ko se simbol kanarčka pojavi v vašem življenju, trpke in čemerne note začno počasi izginjati iz njega. Svež, svoboden in pretakajoč se zrak je nujen za rojstvo pesmi v srcu in v grlu. Tudi vi boste začutili potrebo po njem in postali čedalje bolj pozorni na energijsko atmosfero, ki vas obdaja. Pogoste sanje o tej ptici in intenzivnejše povezovanje z njo pa prinaša še en učinek: V vašem vsakdanu bodo zazveneli povsem novi toni sprememb.
Marjetka Jeršek
Delfin - totemska žival |
Kanarček - totemska žival
Prispeval/a: Anonymous dne torek, 11. november 2003 @ 17:53 CET
Še danes mi iz zgodnjih otroških let zveni kanarčkovo petje v ušesih. Moj ded je bil invalid iz prve svetovne vojne, hodil je le s palico zaradi poškodovane noge (v nogi je imel kos granate \"šrapnel\"). Zato je veliko sedel in poslušal petje kanarčkov, ki so domovali v velikih in prekrasnih ptičjih hišicah. Imenoval jih je \"kanarini\". Imel jih je za cel ptičji zbor. Delali so mu družbo in vedno je govoril kako ga pomirjajo. Nekaj posebnega je bilo v njihovem zvoku, kakor bi petje snubilo veselje in sončno vedrino. Ded je ob petju kanarčkov pogosto meditiral, kakor da bi odšel s sveta in od vseh, ki ga obdajamo in kar ga je obkrožalo. S svojo meditacijo je odšel v mir in se po dolgi trajajoči zatopljenosti vase vrnil ves okrepljen in zadovoljen. Imela sem občutek, da so kanarčki vzeli nase vso dedovo bolečino, ga razumeli in mu s svojim petjem vrnili vedrino duha. Ded je imel zelo rad glasbo in ker si bolan ni mogel naložiti tega napora, da bi kdaj zapel, je to prepustil kanarčkom, da so čivkali in zažgoleli v zboru. Ded je kanarčkom posvečal vso skrb in pazljivost pri njihovem rednem prehranjevanju. Hranil jih je s semeni, trdo kuhanimi jajci in radičem. Zaradi bolečin v nogi ponoči ni mogel spati in je vstajal zgodaj zjutraj. Ko so ga kanarči zagledali, so poskrbeli za njegovo dušo. Razumel je, kot da je vse ptičje petje namenjeno samo njemu, lajšanju njegove bolečine. Ta jutranji prizor ga je vedno razveselil in potolažil. S kanarčki je živel v nekakšni simbiozi. Odnos kanarčkov do mojega deda je bil plemenita zvočna igra palete glasov, tako žlahtno prepričljivo, vabljivo in mikavno petje, ki še tako nesrečnemu človeku vrne čustveno razpoloženje in vedrino. Jaz kot otrok sem po smrti svojega deda pogrešala to živahno, utripajoče življenje kanarčkov, ki so z vedno manjšo vnemo peli, dokler ni njihov glas povsem zamrl. Ti dedovi kanarčki so bili obdarovani z ljubeznijo do človeka. Naučili so se ga razumeti. Moj ded se je smehljajoč in prijetno presenečen vedno rad pogovarjal z menoj, ko sem ga kaj vprašala o pticah. Ganjen in vesel je čutil pomen te moje lepe poteze, da sem se pripravljena pogovarjati o njemu najljubši temi - kanarčkih. Z novo vsebino pogovora je moje prijateljstvo z dedom dobilo novo obliko in še bolj zaživelo. Ded je v duši igral igro svojega glasbenega navdiha s kanarčki. Družbo s kanarčki je ded doživljal kot posebnost, ki mu osmišlja življenje, podvrženo času, ko ga obliva in pretresa bolečina, ki se je kanarčkov dotaknila v notranjost in so se zanjo vsi kanarčki čutili soodgovorne, da jo s petjem in žgolenjem lajšajo. In tako sem zvezo s kanarčkovim petjem ohranila vse do danes. Le kdo se ne bi pomiril, se zatekel v osamljenost in se odtujil od hrupa in glasne resničnosti zato, da bi poslušal ptičje petje, ko pa je tako skrivnostno lepo in pomirjujoče. Še dandanes zelo rada grem v gozd in ta pojoči ptičji podmladek me s svojim čivkanjem tako prevzame, da se vselej spomnim na svojega ljubečega deda.
Tatjana Malec