Dragi Stojči,

božja beseda ima življenje in luč, ima moč življenja in jasnost poti. Božje besede so besede večnega življenja. V Bogu vidimo dobroto in v dobroti življenje, v življenju je moč. Človek s svojo filozofijo in kritičnostjo vero ne odpravlja, temveč jo le očisti. Bog je psihično dejstvo človeka, Boga je človek ustvaril. Kaj se je dogajalo pred nastopom krščanstva? Filozofija z močnim etično religioznim trendom judovstva, Zaratustra, Upanisade, Bude, taoizma in Konfucijanstva ter kulture Inkov in Majev. Vsi ti miselni tokovi so navdihovali ozračnje tedanjega časa. Iz skupnega religioznega vrelca je družba nenehano zajemala življenjsko modrost po različnih bogovih ali božjih predstavnikih v človeški podobi. Grki so nam najbližji s svojo zahodno krščansko miselnostjo, ustvarili so teorijo mišljenja (filozofijo), umetnost in moralo. Njihova zgodovina se kaže skoz podobe bogov, ki so doživljali tragedije, med seboj tekmovali, spletkarili in se prepirali. Vse to je bil boj za oblast. Zahod gleda na Boga kot na dva bitna reda, ki presegata in prestopata človekovo območje. Bog je nadsvetovno bitje, predstavlja pravzork, pratemelj sveta . Človek se je se je odtujil, oddaljil alieniral in obenem sebe osamosvojil, vse to opazuje in se je postavil v položaj, da je uganka sveta. Sociološko pojmovanje boga je v patriarhalnem pojmovanju človeške družbe. Po tem načelu je urejna tudi cerkev kot institucija in družina. Boga je miselno izoblikoval krščanski srednji vek z visoko sholastiko. Zaradi pretiranega poudarjanja čudežev, sploh nismo sposobni videti v naravi čudežev, narava je vedno bolj osamljena in oddaljena od Boga. V naravnem svetu vidimo samo naravne zakone in nič drugega. S tem smo se ljudje osiromašili. Zato smo postopoma zdrseli v ateistično pojmovanje sveta, ker smo preveč enostransko naglašali Boga in zanemarili človeka, saj se Bog razodeva v človeku. Zaradi pomanjkanja ljubezni do narave in bližnjega se je razvil ateizem. Ljudje smo v svoji dobroti obubožali, postali smo sebični in izrabljamo drug drugega. Bog sedi med nami in je v nas in mi ga ne poznamo. Mnogi imajo Boga brez vere v Boga ali križ brez Kristusa. Pri človeku vlada prapotreba po posredniku med človekom in božanstvom. Dokler človek ni poznal Boga je pripisoval vse dobre lastnosti človeku. Ko pa je človek ustvaril Boga po svoji podobi, je vse svoje dobre lastnosti predpisoval Bogu in se tako sam pobožanstvil. Tako je človek postal mali Bog, ki ne potrebuje Boga nad seboj. Človek skuša vse sile narave sam obvladati in jih preoblikovati, pri vsem tem pa se ne zaveda, da se v njem razodeva božje stvarstvo in sam Bog s tradicijo in sporočilom in božjimi zapovedmi. Občutenje duhovnih sil je doživetje svetega, predstavlja odkrivanje skrivnosti v samem sebi. In zakaj se tej skrivnosti ne bi reklo Bog? Bodimo sposobni strmeti, se čuditi in razdevati svet in naravo v vsej njeni veličastni lepoti, ki nam je podarjena. Zavedajmo se samega sebe, svojega jaza in obdarjenosti. Veselimo se čudeža, ki smo mi, da sem \"jaz\" ravno \"Jaz\".

Tatjana M.

[ Odgovori na to | # ]