RAZSTAVA 33 SRC

Maraton triintridesetih src je multimedijska umetnica Miranda Rumina ustvarjala 33 dni - od 6. 9. 2003 do 8. 10. 2003. Vsak dan, tako kot brez prestanka bije naše srce, je na temo znanih pesmi, ki so ji služile kot glasbena podlaga, v najrazličnejših tehnikah in v sodelovanju z različnimi mojstri udejanjila po eno srce. Naslov pesmi je hkrati naslov srca.
Svečana otvoritev bo 23. 10. 2003 ob 19. uri v galeriji Kerubin, na Ljubljanski 41 v Izoli. Umetnica posveča instalacijo svojemu novemu mestu - Izoli, kjer sedaj bije njeno srce. Častna gostja projekta je županja Izole, gospa Breda Pečan.

V nadaljevanju si lahko preberete intervju z Mirando o njeni najnovejši razstavi.

Zakaj srca in zakaj ravno 33?

Srce po moje, in arhetipsko, predstavlja naš najbolj čist, čustveni svet, ki pa na žalost ne ostane tako čist vse življenje. Ali se zatakne že kje na začetku ali pa enkrat sredi življenja. Jaz sem bila pri 33 letih najbolj celostna, usklajena čustveno, intelektualno, duhovno. Takrat mi je bilo najlažje izpeljevati velike projekte, izšla je moja knjiga in predstavila sem jo z multimedijsko predstavitvijo. V društvu smo organizirali razne delavnice. Odnosi med ljudmi so bili zelo odprti, v komunikacijah smo si upali več, kot si upamo zdaj, tukaj. Ja, enajst let je preteklo od mojega najbolj popolnega obdobja. In zdi se mi, da je enajst kot angelsko število primerno za ozaveščanje čustvenih vrzeli, ki so nastale po tem obdobju. Lahko so se nekatere, kot sem že rekla, pojavile že prej, v otroštvu mogoče, če delam bolj celostno samoanalizo. Sicer pa je 33 tudi število zlitja yina in yanga. In dve enaki trojki sta v tarotu ljubimca. 33, bi rekla, je število ljubezni.

Kdaj se ti je ta ideja porodila? In kako? Je prišla nenadoma ali postopno?

Velikokrat srečam ljudi, ki postanejo za nekaj časa moji učitelji. Tako sem avgusta spoznala svojega vzornika v kiparstvu, Jakova Brdarja. Vame je vtisnil to, kar sem že vedela, a mi je to sporočil kot zrel moški - da v življenju ne smem delati kompromisov. A v zadnjih letih sem jih naredila kar nekaj. In potem sama nisem bila preveč zadovoljna. Veliko sem poslušala druge, pa tudi učila sem se od drugih različne tehnike ustvarjanja v različnih materialih. Njemu res zaupam. On me je popeljal tudi v bron. Ko sem slišala njegove, lahko bi rekla celo mistično preroške besede mojstra, sem vedela, da je čas za spremembo. Za tisto mene, ki si je zdaj ne morem predstavljati, za tisto nelogično in nepredvidljivo mene. In potem se je zgodilo takoj, mislim, da le dan ali dva pozneje. Prišla je zelo jasna ideja. Zelo eksaktna, kakršni so bili tudi vsi moji projekti. Vedno se ves projekt doreče, skreira v zelo kratkem času. Vidim ga celega in ga potem lahko popišem zelo natančno, lahko si dam smernice. Delo po tem zahteva veliko časa, sama ideja, samo videnje celovitega projekta pa je zelo hitro. Traja lahko le en izjemno kreativen dan, morda dva. Potem začnem ugotavljati, kje sem. Videti je treba, ali je to v realnem svetu, kjer je manj kreativnega navdušenja, sploh možno izpeljati. Takrat sem si zapisala na primer, da bodo srca tudi iz porcelana, da bosta nastala še medeno in lectovo srce, pa me je potem sam umetniški postopek vodil drugače, v resnejše materiale. Čeprav sem simbolno uporabila tudi čokolado. Po komadu Janis Joplin sem naredila čokoladno srce z naslovom "Take Another Piece Of My Heart". To srce je tam kot moje srce, da se daruje, da ga lahko vsak okusi: "Vzemite še košček mojega srca". V Olimju so mi izdelali dve čokoladni srci. Sladkosti iz Olimja so moj večletni spremljevalec ob otvoritvah razstav in ob drugih pomembnih dogodkih. Tokrat so se še posebej potrudili, tako da bo vsa otvoritev v znamenju čokoladnih src. Nekaj bo tudi rdečega vina in sokov, ki ponazarjajo kri. Pa seveda voda iz Radenske s tremi srci. Otvoritev je mišljena kot nekakšen ritual. Pijete mojo kri in jeste moje telo, nekaj takega, bolj biblijski začetek, kajti je srce tudi simbol notranje združitve in posvetitve. In ves projekt je posvečen, svet, čeprav se znam znotraj njega tudi igrati, zabavati, se prepustiti takim tokovom, ob katerih bi se katoliški gledalec lahko zdrznil. "Captain Of Her Heart" ali kaj takega.

Vsako srce si ustvarjala en dan ob eni znani pesmi. Temu si rekla kar maraton. Bi lahko opisala, kako je izgledalo tako raznoliko ustvarjanje?

33 dni - zelo disciplinirana sem morala biti. Da sem eno srce delala en dan, to pomeni, da sem ves dan poslušala pesem, na katero sem delala, pa tudi vse druge, sploh prve dni. Proti koncu pa sem se že zasičila, poznala sem že vse komade in nisem več mogla poslušati vsega. In hotela sem imeti bolj nevtralno "ozemlje". Na začetku pa je bilo vse kot nepopisan list papirja. Vsak dan sem torej živela z enim srcem in ga ustvarila. Vsako srce zato doživljam simbolno, kot del sebe, kot materijo, iz katere sem bila tisti hip stkana. In če je to čokolada, sem pač zelo sladka, a ne?
Ko sem delala na primer bron, sem tisti dan naredila odlitek, ko pa sem delala steklo, je bil postopek drugačen: vizualno, tehnično in vsebinsko sem srca ustvarjala ločeno po dnevih, potem pa sem jih v materialu izdelala po dve ali tri skupaj v različnih tehnikah v Steklarski šoli ali pri Steklarstvu Eckert. Zadnja srca so še vedno v steklarni. Eno ima manjšo napako, ki smo jo zaradi same tehnike nekako že predvideli. Popravila jo bom toliko, da bo čim manj boleča in čim manj vidna, saj menda ni huda. Je kot novorojenček, ki ni popoln, a je mogočen. Sicer pa ima to srce mogočno zgodbo. Delala sem ga na komad "Heartbeat" japonskega umetnika Sakamota. Med dvema verzijama z istim naslovom na isti plošči sem izbrala modernejšo, ker se mi je zdelo, da potrebujem tudi nekaj sodobnih ritmov. Nekoliko sem tudi na novo preoblikovala svoja prejšnja dela, recimo grafiko Marilyn Monroe s srci. Malo sem se reciklirala. Prenavljala. Tako nekako.

Očitno je tvoje ustvarjanje povsem neločljivo zvezano z vsakdanjim življenjem. Torej mora imeti še posebej globok in širok, morda očiščujoč pomen.

Med ustvarjanjem projekta so se odvijale zelo intimne zgodbe. Nisem pričakovala tako močnega čustvenega odziva na svoje delo. Še bolj sem se poglobila v ustvarjanje in videla, kako srce dejansko nima nikoli predaha in ne zastoji, tudi če za hip zastane. Če bi sledili temu ritmu in bitju, bi morali biti zelo produktivni. Ne bi bilo nedelj in počitnic ter delovnih dni, kajti srce bije ves čas, in to ves čas približno enako. Če ga le ne pripravimo do tega, da bije hitreje ali da se upočasni. Če bi živeli normalen ritem delovanja in aktivnega počitka, bi svojemu srcu naredili največjo uslugo. Če bi res poslušali srce - to se mi je znova potrdilo - bi živeli drugače. Ker življenje, kakršno je zdaj, pelje k boleznim srca. Tudi tem sem se posvečala. Šla sem celo na rentgen, čeprav sem se mu prej zaradi sevanja odpovedala. A sedaj sem začutila, da je čas, da se razstavim do konca. Naredila sem tudi posnetek EKG. Oboje sem predelala v sliki. Moj zdravnik je imel zame veliko posluha. No, in testi so pokazali, da sem zdrava.
Nekako sem med delom predelala vsak aspekt, ki se je pojavil kot negativen, kot manko, kot nekaj, kar je v določenih obdobjih v teh 11 letih zevalo čustveno praznino. Tudi osebe, ki so se pojavljale med tem in do katerih sem čutila ogromno ljubezni, pa so potem izginile iz mojega sveta. In tako je nastala praznina za tem, ko ti neko novo bitje toliko pomeni. Saj ljubezni ne moreš tehtati. Ne moreš je meriti na kak konvencionalen način. V nekem smislu pa lahko dobiš nadomestke, nekaj, kar te ravno tako napolni.
Videla pa sem še nekaj: da je v tem času ogromno ljudi okoli mene doživljalo močne čustvene krize, tudi moja hči, Ana. Zaradi nje sem začela zelo veliko ustvarjati. Rekla sem si, da mora obstajati nek pozitiven vzor znotraj razdorov ljubezenskih ali partnerskih zvez. Mladi ga morajo dobiti od nas, ki imamo več izkušenj. Kajti če vidijo samo nekaj razpadlih zvez in zaradi tega obupane ljudi ali naveličane odnose, izpraznjene ljubezni, kar je isto, potem z mojega vidika ne morejo verjeti v moč ljubezni. Pri tem razveza ne pomeni bistvene razlike. Nekateri živijo skupaj in so si popolnoma odtujeni. Pa ne nevezani, ampak ujeti znotraj odnosov. In tudi takim sem posvetila precej časa, praznim, osamljenim, strtim srcem … Lonely Hearts, "Good Morning Heartache".

Glasba je torej bistven del tega projekta, ne?

V mojem multimedijskem ustvarjanju je glasba prisotna že od začetka, od Bele razstave v Cankarjevem domu leta 1991, ki je bila pravzaprav multimedijski spektakel. Tokrat res ni bilo težko najti 33 znanih pesmi, ki imajo v naslovu besedo srce, corazon, heart ... Največ je ravno angleških, nekaj španskih in italijanskih. Vmes je tudi slovensko Neiztrohnjeno srce. To je edina pesem, ki je nisem našla uglasbljene, čeprav mogoče obstaja. Našla sem samo recitacijo Staneta Severja. Prešernova poezija in Severjeva recitacija se mi zdita zelo poetični. Moram pa reči, da sem imela pri Slovencih spet največ dela, najtežje delo.

Saj literarne pesmi ne potrebujejo glasbe. Imajo ritem, če so seveda dobro prebrane.

Ja, to sem opazila. To je pesem, ki je umetniku izziv, kajti začneš se zavedati, da si v sebi ogromno pesmi zatrl. Da jih nisi izrazil, ubesedil, vdelal v material ali jih iz njega izdelal. Opazila sem, da se v naših srcih, v čustvih, pojavi nekaj takega kot vodni kamen v kotličku za vodo, v katerem kuhamo vodo za čaj in kavo. Da nastanejo nekakšne usedline in da je potem potreben nekakšen močan uničevalec, ki ta uspe kamen izničiti. Za vodni kamen poznam rešitev, za srčnega pa jo mogoče še iščem.

(Nekaj smeha na obeh straneh telefonske žice, potem Miranda nadaljuje o glasbi.)

V glasbi sem zajela skoraj vse zvrsti - od Billie Holiday in Elle Fitzgerald z njunimi bluesi do punka, da o rocku niti ne govorim. Največ glasbe je najbrž nastalo takrat, nekaj pa tudi kasneje: Erik Serra, Ennio Moricone, Eurithmics in tako naprej. Vključila sem celo tibetanske menihe, ki mantrajo srčno sutro, "Heart Sutra". Mantra je meditacija in molitev. Mislim, da se je moje srce razširilo čez cel planet ravno skozi glasbo. Ker ta v resnici ne pozna meja.

Boš morda naredila kakšen "soundtrack" razstave?

Pravzaprav sedaj - projekta še nisem popolnoma zaključila, ker imam od 8. do 23. oktobra še vedno čas za postprodukcijo - pripravljam tudi CD-rom, tako da bo jasno, katero srce sem ustvarila kdaj in na katero pesem. Tako da jih boste lahko tudi poslušali. Vendar to je popolnoma nekomercialen izdelek. Ob tem bi se rada zahvalila vsem, ki so ga pomagali ustvariti, predvsem glasbenikom. Vem, da bi bilo za vsakogar, če bi mu poslala sliko srca, ki je nastalo po njegovem komadu, častno pojaviti se v taki družbi - med Carlosom Santano, Princeom, Annie Lennox, Stingom, Cher in konec koncev med tibetanskimi menihi. Tu bi lahko vsak našel dobro družbo zase. Mislim, da bi za to tudi vsak odstopil avtorske pravice, ampak na žalost si tega kot posameznik ne morem privoščiti. Prosila sem le založbo Sanje, če mi dovolijo uporabo recitacije Neiztrohnjenega srca v Sloveniji.

Bilo je torej naporno in lepo hkrati. Že komaj čakaš na otvoritev?

Seveda, otvoritve se zelo veselim. Zdi se mi, da bo takrat vse zelo močno bílo. Kot zvonovi. Ta ritem se bo slišal mogočno. Nekaj bo tudi posnetega bitja srca. Svojega mi ni uspelo posneti, čeprav sem ga sprva nameravala, tako ali tako pa so se s tem že toliko ukvarjali, da sem uporabila že posnetega.
Pričakujem skupen srčni utrip. In da se bo ta projekt še nadaljeval. Pa ne tako, da bo src več, ampak da bo kakšno izboljšano, reproducirano v boljših materialih, ki si jih zaenkrat še nisem mogla privoščiti. Na primer povečav ali tiskov na različne materiale.
S sponzorjema, z Radensko in Zavarovalnico Triglav (OE Koper), smo soustvarili tudi finančno podporo za projekt. Tu, kjer živim šele dobre tri mesece, sem zdaj začela navezovati tudi poslovne stike. Zame je to res novost. Novost je razstava, novost je galerija Kerubin, v kateri razstavljam, novost je umetniško društvo z istim imenom.

Saj res, kako je na tvoje delo vplivala selitev z rakitniških hribov na obalo?

Med naravo na Rakitni in takim mestecem, kot je Izola, je velika razlika. Vmes sem bila še štirinajst dni na mednarodnem bienalu v severnem Švedskem mestecu Lulea. Z Rakitne sem se torej čez Švedsko preselila v Izolo. To je bil zame res velik korak. Zato sem se odločila, da to razstavo posvetim Izoli in njenim prebivalcem, še posebej županji Bredi Pečan, ki ima res ogromno srce za vse, kar se v mestu dogaja. Zato je tudi častna gostja projekta.
Mislim, da bodo tu ljudje bolj lahkotno brali mojo govorico, čeprav sem ponekod precej abstraktna, in da se bodo lahko približali umetniškemu izrazu, ki je sicer za koga kar zastrašujoč. Včasih vidim, kako se nekateri pomikajo po galeriji in jih postane kar malo groza. To ni tako, kot če prideš v slaščičarno ali na sejem bižuterije, ne? Tu je treba ustvariti most. K temu bo, mislim, prispevala tudi razstava 33 src, s podnaslovom Od srca k srcu. Ta Podravkina reklama mi je bila všeč in sem si sposodila njen slogan. Sprva sem hotela posodobiti tudi glasbo iz te reklame, pa se mi je potem zazdelo prezapleteno. Saj glasbe je bilo že toliko, da sem morala delati izbor.

Pri takem projektu je moralo sodelovati veliko ljudi. Lahko omeniš kakšnega od soustvarjalcev?

Moram reči, da sem projekt ustvarjala z najboljšimi posamezniki, kar sem jih spoznala med poglobljenim raziskovanjem materialov. Izpostaviti moram mojstra steklopihača Dragoljuba Mitroviča iz Rogaške Slatine, pa tudi zelo mladega učenca v fuzijskem steklu Roka Eckerta in njegovega očeta, ki ga je izučil. Rok v tem res dobro napreduje in z njim je veselje delati. Bilo je pestro - zaradi naših čustvenih vezi, ki so delo hkrati olajšale in otežile. Ni šlo vse gladko. Stvari so pokale. Postopke je bilo treba ponavljati, priti do tiste popolnosti, ki smo jo sposobni v tako kratkem času udejanjiti. Sodelovala sem tudi s Hubertom Široko, zlatarjem-kiparjem z Bleda, s katerim sva naredila srebrno-zlato srce. Pa z Markom Črtancem, ki dela z lesom, in z najrazličnejšimi podjetji, ki so mi priskočila na pomoč, recimo Veziljstvo Marija Šimenc. Želela sem si namreč tudi vezeno srce, na katerega lahko sedeš. V sodelovanju z njo je tako nastala ogromna blazina "Heartbreak Hotel." Ta razstava je res živa, okušaš jo, lahko se vanjo zlekneš ali pa se potopiš v instalacijo z vodo, ki s svojo živostjo, z valovanjem ponazarja živo bitje srca.

Ta projekt je v primerjavi s tvojim prejšnjim delom še posebej drugačen. Tudi do sedaj si ustvarjala zelo raznolike stvari: napisala dve knjigi, ulivala steklene skulpture, delala računalniške grafike … Pa vendar, bi lahko strnila: kaj se tebi zdi, da je pri tej razstavi najbolj novo, najbolj drugače?

Najbolj nora je širina. Ker je zbrana v različnih materialih, je tako otipljiva. Prej nisem omenila pleksija, iz katerega je nastalo izjemno srce. Pa kristalov Swarovski. V vsakem materialu je ogromno znanja. Ogromno aktivnih in lepih stikov z ljudmi. Tega do sedaj ni bilo. Vedno sem bila v ateljeju sama in potem so drugi urejali stvari zame. Tu pa sem bila jaz tisti komunikator in organizator, ki je vse izpeljal od začetka do konca. Vmes pa so bili tisti, ki so proces nadgradili s svojim znanjem, mogoče z znanjem celega življenja, ki so ga dali v srca skozi stroje in materiale. In skozi svojo ljubezen. Mogoče je to največja psihodrama, kar sem jih odigrala skupaj s soigralci. Drama, ki bi se odvila na mogočnem odru in bi zajela vse. Prav vsak bi bil odličen igralec in zelo zanimiv lik.
Velik dosežek je tudi nadgradnja z bronom, ki sem ga kot material natančneje raziskala. Nastali sta dve srci, in ker mi je Jakov pomagal s prenosom svojega znanja, se bo najbrž videlo, da se v bronu učim zelo hitro. Pravzaprav je bron tak, da se ga ženska ne upa lotiti. Je bolj moški material. Ampak ko ga spoznaš, vidiš, da zna biti mehek. In da je narejen iz mehkih substanc, ki se potem spremenijo v nekaj, lahko bi rekla, večnega. Enako je s steklom, samo da je pri njem vedno človeški faktor - ali ga bomo mi znali obdržati. Nasprotno pa je bron zelo težko uničiti.

Ja, res. Za konec bi te vprašala še nekaj splošnega. Kaj je zate umetnost? Bistvo umetnosti.

V lanskem koledarju-pesniški zbirki Kerubin, ki ga je mogoče videti na www.kerubin.com, je bil moj pesniški credo najbolje pojasnjen skozi besede Oscarja Wildea iz Slike Doriana Graya. "Umetnik lahko izrazi kar koli." "Umetnost je popolnoma nesmiselna." Kar je Wilde zgradil, je tudi uničil. Z besedo. Ni dovolil, da bi se bralec oprijel kake misli. Vedno ga je peljal naprej z novim in novim poglobljenim razmišljanjem. In z vsemi bi se lahko strinjala. Tudi s to nesmiselnostjo samega početja. Kar pa se mi je pri tem projektu dogajalo drugače, je to, da sem bila znotraj njega mirna, čeprav sem imela vmes kar globoko notranjo krizo, ko me je resnično "zatreslo", ko sem mislila, da ne bom izpeljala, ko sem imela temne misli. Ampak čutila sem, da me nekaj poganja naprej, da ne smem prenehati.

Zelo me veseli, da nisi prenehala. Miranda, najlepša hvala za tale pogovor. Se torej vidimo na otvoritvi.

Spraševala: Mateja Bartol