Ta zvok rasti, to klasje, hvaljen bodi sad,
mila luč zorenja vstajaj z jutrom k višku,
dohitevaj, odžejaj, umiri zemlji žejni glad
žuborenja ob žetvi, kaplje sonca na obličju.
Ta dolga pot, ta težki križ, razgreti znoj
nosi v sebi plamenenje; s polj pelod v sladkost
zaniha v svilo kril, zašumi med biseri ves svoj,
ta utrip srca, ta odblesk dlani v mladost.
Tisoč misli in besed - ob zibeli ponjav ostati
namesto sanj, namesto zvezd, za setev
plemenitost
bedenja ob zrnju, ko se odpira upognjen
plod razgreti,
ta zlatosončnen klas, razsutje žita v
rodovitnost.
Ta zvok rasti, to klasje, hvaljen bodi sad,
