Dragi Stojči,

zelo aktualna je tvoja misel tedna.

Če varaš, varaš sebe, ker tvoje početje ni izhajalo iz tvoje resničnosti, temveč iz tvoje prirejenosti, ki izhaja iz laži. Tvoja resničnost je ljubezen in če je v ljubezni zrno resnice, ne boš varal. Varanje izhaja iz praznote življenja. Upravičeno se sprašujemo kaj neki je neposredni povod za varanje, t.j. izkazovanje naše ponotranjenosti, ki temelji na varanju in lažeh. Komu lažemo? Drugim ali sebi? V življenju se srečamo s kar široko pahljačo vzrokov za varanje. Največkrat so to osebne koristi, ki prinašajo dobiček. Vendar ta dobiček ima tudi sekundarne negativne učinke. Človekov zavestni jaz je bil ob varanju prizadet prav v srce. Kajti varanje vedno kaže na nezrelost čustev in nikoli ni pogojeno z višjimi razumskimi in čustvenimi nagibi. Ko tisti, ki je prevaran zve za diagnozo prevaranta, kaj lahko naredi? Ker ugotovi, da je imel opravka z neresničnim, neavtentičnim človekom se ga za vedno izogne. Avtorefleksivni trend prevarantovega početja pa se ne izbistri, kot je to značilno za mlado motno vino, temveč običajno takšen človek laže sam sebi celo življenje. Laž je patologija duše. Pred lažnivcem pa je zamajano vse duhovno obzorje, ker pred njegovimi očmi zja nepremostljiva vrednostna praznina. Smisel življenja ni izmikanje in laž, lastna sprevrženost v nevrednost in lastno razvrednotenje, temveč resnica, ki izhaja iz tvojega srca. Le z resnico v srcu si sam sebi najbližnji. Vedno gre za prehod iz neeksistencialne v eksistencialno obliko življnja, ki je lahko pristna le v resnici. Resnica pa pomeni tudi spoštovanje samega sebe.

Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]