Izbrala bi trenutek spolnitve in trenutek poslanstva. Ob tem bi si želela doživeti trenutke svoje notranje srče, kajti vse velikansko vesolje, ki nas obdaja z brezzračnostjo in brezčasnostjo in nas povezuje v to zemeljsko stavbo, je oddaljeno od moje majne biti in človeške družbe, zaslepljene od blišča s količinskim gledanjem na srečo in blaginjo. Jaz bi pa rada čutila ravnovesje in malo sreče v smeri poznavanja same sebe in obvladovanja sveta v redu moralnih človeških vrednot in dolžnosti do njih. Odprla bi se proti materi Zemelji in skoz skale in kamenje prodrla v jedro prvin, ki me sestavljajo. Spoznati želim samo sebe in moje omejitve. Časovna kratkost življenja me samo spodbuja, da naredim svoje življenje smiselno in bogatejše in se ob tem zazrem v praznino, ki me bo kmalu sprejela vase. To je naša človeška usoda!
Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]