Spočetka dolgo časa ni bilo sonca. Na nebu so bili samo mesec in zvezde. To je bilo takrat, ko na zemlji še ni bilo ljudi, ampak samo ptice in štirinožne živali, med katerimi pa so bile mnoge nekajkrat večje, kot so danes.

Nekega dne sta se sredi širne ravnice ob reki Murrumbidgee sporekla emu Dinevan in žerjav Brolga. Prepir se je sprevrgel v spopad. Brolga je v divjem besu planil k Dinevanovemu gnezdu, pograbil eno njegovih velikanskih jajc in ga z vso silo zalučal na nebo. Tam se je jajce razbilo na kupu drv, ki je zagorel, ko se je po njem razlil jajčni rumenjak. Plamen je razsvetlil ves svet in vsa bitja na njem so osuplo ostrmela. Dotlej so bila navajena le na polmrak in nova jarka svetloba jih je čisto zaslepila in zmedla.

Dober duh, ki je živel na nebu, je videl, kako svetla in lepa je zemlja, če jo ožarja ta plamen. Pomislil je, da bi bilo dobro, ko bi sleherni dan na nebu gorel tak ogenj. In odločil se je, da bo sam poskrbel za to. Odsihdob ob pomoči svojih duhov - spremljevalcev vsako noč nabira drva in jih nosi na kup. Ko je ta zložen že skoraj do vrha, pošljejo zvezdo jutranjico, naj bitja na zemlji posvari, da bo ogenj kmalu zagorel.

Vendar pa so duhovi ugotovili, da to opozorilo ni zadosti, zakaj tisti, ki spijo, ga ne morejo videti. Menili so, da je potreben še glas, ki bo ob zori vsakega dne pozdravljal prihod sonca in prebujal speče. Toda dolgo se niso mogli zediniti, komu naj zaupajo to dolžnost.

Končno so nekega dne slišali smeh lovača Gu-gur-gage, ki je zvonko odmeval v večerni mrak.

"To je glas, ki ga iščemo," so si bili takoj edini.

Potem so naročili Gu-gur-gagi, naj se vsako jutro, takrat, ko bo začela zvezda jutranjica bledeti, kolikor mogoče na glas smeje, da bo njegov smeh še pred zoro prebudil tudi zadnje zaspance. Če ne bo sprejel te naloge, tudi oni ne bodo več pripravljali sončnega ognja in zemlja bo znova neprestano zavita v polmrak.

Toda Gu-gur-gaga je rade volje očuval svetu sončno luč. Pristal je, da se bo ob zori vsakega dne na ves glas smejal. Vse od tistih časov dalje je zvest svoji obljubi in vsako jutro odzvanja skozi zrak njegov glasni hohot:
"Gur gur gaga, gur gur gaga, gur gur gaga."

Takoj, ko duhovi zanetijo svoj sončni ogenj, ta še ne daje od sebe velike vročine. Toda opoldne, ko vsa grmada gori z enim samim žarkim plamenom, postane vročina prav kruta. Potem začne ogenj počasi ugašati, dokler ob sončnem zatonu ne ostane le še nekaj žarečih ogorkov. Pa tudi ti se kaj kmalu pogasijo. Le nekaj jih duhovi pokrijejo z oblaki, da lahko naslednje jutro z njimi podnetijo novo grmado, ki jo zložijo čez noč.

Otroci ne smejo oponašati lovačevega smeha, zakaj če bi Gu-gur-gaga slišal, da ga kdo oponaša, bi prenehal s svojimi jutranjimi oklici novega dne.

Če pa kdaj kakšen otrok le prekrši to prepoved in oponaša lovačev smeh, ga brž doleti kazen - nad podočnikom mu zraste še en zob, da za vedno nosi sramotno znamenje zasmehovalcev. Tako ga kaznujejo dobri duhovi na nebu, ki se prav dobro zavedajo, da tistikrat, ko Gu-gur-gage s svojim jutranjim smehom ne bodo več naznanjali sončevega prihoda, na zemlji tudi ne bo več nobenih pripadnikov rjavega ljudstva, svetu pa bo ponovno zavladala tema.

V sanjskem času avstralske pripovedi