dr. France Susman

Od vodnega moža do sokovnika

Sebastian Kneipp je 17. junija 1897 umrl visoko priznan in globoko spoštovan kot eden največjih dobrotnikov človeštva.

Rojen je bil 17. maja 1821 v bavarski vasici Stephansried (Ottobeuern, Švabsko). V sedemčlanski družini je vladalo veliko pomanjkanje. Že kot otrok je moral pomagati očetu pri tkanju na statve. Njegova želja, da bi postal duhovnik, se je zdela neuresničljiva. Starši za to niso imeli razumevanja in noben domač duhovnik se ni zavzel za njega. Odločil se je, da bo sam hranil denar za študij. Na njegov 21. rojstni dan pa je pogorela domačija z vsemi njegovimi prihranki. Po Sebastianovem dolgotrajnem prizadevanju je postal njegov dobrotnik kaplan dr. Merkle.
Leta 1844 je kot 23 leten fant vstopil v gimnazijo. Leto kasneje je začel kašljati, izgubil je tek in pričel telesno slabeti. Kljub temu je prišel do zrelostnega izpita - mature. V dvorni knjižnici je odkril knjižico Poduk o moči in učinkovanju sveže vode na telesa ljudi, zlasti bolnih. Kot semeniščnik je v Dillingenu nekega novembra ponoči preplezal visoko obzidje lemenata in se za nekaj sekund pognal v ledenomrzlo Donavo. Nič se ni obrisal, ampak se je oblekel na mokro telo. To je delal večkrat na teden. Končno je ozdravel. V zdravljenje z vodo pa je na skrivaj vpeljal tudi nekaj sošolcev.

Avgusta 1852 je bil 31 letni Sebastian Kneipp v augsburški katedrali posvečen v duhovnika. Kot kaplan v Bossu pa je doživel prvo prijavo zaradi prekrška - nepooblaščeno je dal zdravstveni nasvet. Kljub prepovedi je še naprej pomagal bolnim. Ko je v župniji izbruhnila kolera, je rešil 42 ljudi. Prestavljen je bil v švabski Bad Wörishofen, ki je postala Kneippova centrala in trdnjava. Danes so tam mogočna Kneippova zdravilišča, v Nemčiji pa obstaja okoli 500 Kneippovih društev. Bil je spovednik za redovnice dominikanke. V njihovi pralnici je izvajal znamenite oblive, bolnikom pa je dajal tudi navodila za zdravljenje in spremembo prehrane. Ljudi je odvajal od zasvojitve z (mastnim) mesom, priporočal pa je zdravilna zelišča.

Že oče naravnega zdravilstva Hipokrat je 500 let pr.Kr. priporočal za razne bolezni razne kopeli in oblive s svežo vodo. Od Hipokrata preko Kneippa pa smo počasi, zlasti od začetka tega stoletja naprej, prišli do vedenja o tem, da je najboljša voda v sadju, zelenjavi in zeliščih, in prav v naših časih so Američani razvili perfekten sokovnik, tako, da dobimo najboljše snovi iz rastlin v obliki tekočine. Kmalu po Kneippu so tudi drugi zdravniki začeli odkrivati notranje oblivanje z vodo, s čimer se je zdravljenje znatno pospešilo. V sedanji fazi se hitro širi vest o čudodelni moči svežih sokov.

Bolniki so začeli prihajati od vsepovsod v Kneippovo pralnico pri nunah na Bavarskem. Pri oblasteh ni bilo razumevanja za nove metode zdravljanja. Potrebno je bilo poskrbeti za prenočišča. Majhna župnija je postajala zdraviliški center. Kneipp je sezidal župnišče Sebastianeum, ki je bilo namenjeno bolnim duhovnikom in je služilo tudi kot zavetišče za bolne otroke.

Zdravilišče je kmalu dobilo svojo dietno kuhinjo in Kneipp je odprl še zeliščno lekarno. Sam je nabiral zdravilne rastline, delal tinkture, praške in čaje ter razvrščal zdravilne rastline. Kakor pravijo, je Bog ustvaril za vsako bolezen eno majčkeno zel, ki je modrijan ne zametuje. (Sicer se govori, da je proti neumnosti ni - pa je; samo gojiti jo, je prepovedano - to je namreč skoraj vsemogočna konoplja, tudi kot veliko zdravilo, pa o tem drugič).

V Kneippovem zdravilišču so pričeli delati tudi zdravniki. Kneipp je seveda vedno poudarjal, naj zdravniška stroka preuči metodo zdravljenja z vodo. Leta 1894 so se ti zdravniki združili v mednarodno društvo, ki mu je predsedoval Kneipp, ki je delal na tem, da bi zdravniki ostali enotni v metodah zdravljenja z vodo, želel pa je tudi, da bi ljudi učili živeti naravno, da si bodo znali pri manjših nadlogah sami pomagati, pri težkih boleznih pa se posvetovati z zdravnikom.

Leta 1866 je izdal knjigo Moje zdravljenje z vodo, ki je postala takoj velika uspešnica. Sebastian Kneipp je menil, da bodo ljudje zaradi knjige nehali prihajati v njegovo zdravilišče, pa se je po objavi obisk še podvojil. Leta 1889 je izšla knjiga Tako naj bi živeli, kasneje pa je izdal tudi rastlinski atlas, kjer so bile opisane in v naravnih barvah prikazane vse rastline, ki so jih takrat uporabljali v naravnem zdravstvu. Leta 1894 je izšla tretja Keippova knjiga Moja oporoka za zdrave in bolne (v slovenščini: Zdravljenje z vodo v dveh zvezkih na 300 straneh).

Zadnje Kneippovo delo pa je Uvod k moji oporoki, v njej so tudi telovadne vaje, opisi zgradbe človekovega telesa in nasveti za pomoč pri manjših nesrečah.


Kneipp je veliko predaval in potoval. Povsod je doživljal navdušene sprejeme. Aktivno je zdravil še po svojem 70. letu. Leta 1897 so se začela slabosti. Imel je veliko bulo, operacijo je odklonil in 17. 6. 1897 umrl.