Piše: dr. France Susman

Vsi tisti, ki so iz tvornih razlogov kdaj imeli pričujoče besedilo (in seveda vsa podobna) v rokah, so se jim te prej ali slej zatresle - nedvomno so se zavedali odgovornosti za verodostojnost prenešenega sporočila. Tudi to sporočilo pripada največjemu, ki se je kdaj rodil in je namenjeno vsem nam, ki smo se rodili po njem - in ki naj bi predvsem živeli po njem. Brez ovinkarjenja je treba priznati, da samo dobre želje ali najboljši nameni še ne pomenijo, da se pri prevajanju (dve tisočletji!) ali ponovnih izdajah sporočilo ne more skvariti - možnosti za to je več kot dovolj.

Pa naj vas to ne skrbi - živimo v času, ko smo vsi deležni večjih darov iz nebeških virov in niti malo ne dvomimo, da bo v tistih od vas, ki se boste z ljubeznijo posvetili spoznanju enega najpomembnejših odrazov človekove kulture - uživanja hrane - sporočilo naletelo na ustreznost v vas samih in - enostavno vedeli boste, da je resnica in da je zapisana prav za vas.

Spremna beseda

Pred nami je nova izdaja "Esenske poslanice miru" (zanjo se imamo zahvaliti neznanemu prevajalcu izpred petnajstih let), ki pa jo tokrat prvič predstavljamo z delitvijo na poglavja in verze. Če pustimo ob strani misel, da je nerazumljivo (nam, seveda, a verjetno po godu Cerkvi), zakaj se je bila tudi ta poslanica znašla med apokrifnimi spisi, pa je vendarle tudi težko razumljivo, da je ni bil nihče zapisal v obliki, ki jo zasluži bralec. Kaj šele, če pomislimo, s koliko potrpežljivosti in ljubezni je Jezus učil, kako je bila vsaka beseda pretehtana in kako genialne so bile prispodobe, s katerimi je skušal po najbližji poti in vsakomur razumljivo povedati največje (skrivne) resnice. Skušali smo zadržati izvirni, 2000 let stari način govorice in podaje.

Svetovno znani zgodovinar, teoretik kultur in filozof zgodovine Arnold Toynbee (14.4.1889 - 22.10.1975), ki je vodil Kraljevi inštitut za mednarodne zadeve v Londonu, se je posvečal zlasti proučevanju civilizacij. Zapisal je, da so bili Eseni najpristnejša skupina filozofov v vsej zgodovini človeštva; udejanjali so namreč teorijo v praksi: svoja dognanja o človeku in svetu so tudi res živeli.

Esene zasledimo okrog leta 150 pred Kristusom v vzhodnem Sredozemlju. V Palestini so bili poleg farizejev in saducejcev dobro znani. Pred dva tisoč leti jih je bilo okrog 4000. Povprečno so doživljali starost 120 let, ko se je tedaj v Palestini življenje končalo pri 30 - 35 letih.

Na zunaj so jih razpoznavali po belih lanenih oblačilih, ki so se razlikovala od sicer tradicionalno volnenih, spredenih iz ovčje volne. Tudi Nova zaveza Svetega pisma jih omenja kot ljudi v belih oblačilih. Jezusova zadnja večerja je bila na gori Sion v Jeruzalemu, sredi domovanja Esenov; v besedilu Nove zaveze namreč zasledimo, da sta dva Jezusova učenca pred zadnjo večerjo srečala nekega moža, ki je nesel vodo od studenca (Luka 22,10) - iz izraelske zgodovine pa vemo, da je bilo to izključno žensko opravilo, le pri Esenih so jo nosili moški. Njihova značilnost je bila v tem, da so odklanjali tempeljsko klavno žrtvovanje. Učili so, da Mojzes ni nikdar predpisal, naj se očistimo grehov s klanjem živali in z uživanjem velikonočnega jagnjeta.

Verjetno so imeli Eseni svoje središče v Kumranu ob Mrtvem morju. Po potresu in požaru leta 40 pred Kristusom jih je kralj Herod povabil, da se naselijo poleg njegove palače na gori Sion. Iz Psalmov in drugih spisov nam je znano: "rešitev prihaja z gore Sion", a v obdobju do Kristusa niso vedeli, kje naj bi to bilo. Eseni so bili zdravniki in preroki in ker je nekdo od njih Herodu prerokoval, da bo postal kralj, jih je tedaj, ko se je to uresničilo, povabil v svojo bližino.

Egipčanski Eseni, ki so imeli svoje veliko središče ob jezeru Mareotis, so se imenovali zdravniki - terapevti. O njih židovski zgodovinar Filon (pribl. 25 pr. Kr. - 40 po Kr.) pripoveduje, da so živeli tako, kot je zapisano v Poslanici. Jedli so enkrat na dan, proti večeru (sveta večerja!), najglobji modroslovci med njimi so jedli celo samo dvakrat na teden. Zanimivo je, da oče cerkvene zgodovine Evzebij iz Cezareje (263 - 339) Filona navaja kot pričo, da so egipčanski terapevti uporabljali knjige, ki so "naši evangeliji" - okrog leta 10 po Kr.!

Jožef Flavij - Josephus Flavius (37 - 100 po Kr.), največji židovski zgodovinar iz židovskega svečeniškega plemstva, je živel tri leta pri Esenih; prav njemu se imamo zahvaliti za večino podatkov o Esenih in tudi o Jezusu - vendar so zlasti poročila o Jezusu zgodovinarjem povsem neznana. Neki ruski prevod njegove židovske zgodovine poroča tudi o "Esenskem Jezusu". Ta poročila je zbral in objavil dunajski zgodovinar, Žid Robert Eisler, v tisočštiristo strani obsegajoči knjigi o "Mesiji". To omenjam zato, da o Jezusu ne bi spraševali cerkvenih pismoukov, ker resničnih zgodovinskih virov ne poznajo, marveč se pozivajo le na tiste, ki jih je Cerkev, opirajoč se na Pavla in ne na Petra, skovala v času od tretjega stoletja dalje.

Jožef Flavij piše, da so bili Eseni pravi Pitagorejci. Pitagora (pribl. 580 - 500 pr. Kr.) si je namreč zamislil načrt za napredek človeštva z uvedbo spremembe načina prehranjevanja. Pitagorejska poslanica je bila nedvoumna: ljubezen do živali in ne njih pobijanje ter vedenje o reinkarnaciji! Pitagora se je močno opiral na Budo in Orfeja. Orfej z glasbo pomirja prestrašeni živalski svet in na plečih prenaša jagnje v znamenje, da hoče z ljubeznijo pomagati živalim.

Dobro zgodovinsko ozadje Esenske poslanice miru je "Adamova knjiga" (izšla je tudi v slovenščini v Ljubljani z mojim uvodom), ki so jo hranili v Etiopiji; opisuje, kako je nastalo človeštvo, kako je zablodilo v uživanje milo rečeno pregrobe hrane in se končno znašlo pred svojim zlomom zaradi pobijanja in prehranjevanja z živalmi - kar je imelo za posledico vesoljni potop.

Pot k duševnemu in telesnemu zdravju, kakor je opisana v Esenski poslanici miru, nam tako postane še bolj razumljiva, kajti na prvi pogled je tavanje do neizogibnega vesoljnega potopa težko razumljivo. Nekoč bomo vsekakor morali odkriti, kako je prišlo do toliko bolezni na svetu, pa tudi, kako se lahko vsi skupaj prerodimo. Prav to pa je bila naloga esensko-pitagorejskih filozofov.

Sedaj pa k človeku, ki je Esensko poslanico miru odkril za javnost. To je prof. dr. Edmond Bordeaux Szekely. V kraljevi knjižnici Habsburžanov na Dunaju je našel staroslovansko besedilo in ga prepisal. Kasneje je imel v vatikanski knjižnici v Rimu priložnost ugotoviti, da je to besedilo dobesedni prevod rokopisa v aramejskem jeziku, ki ga tam hranijo. Zakaj in kako je iskal in našel Esensko poslanico miru je opisal v knjigi The Discovery of the Essene Gospel of Peace - the Essenes and the Vatican, ki je izšla na mojo pobudo v Ljubljani pod naslovom Esenski evangelij, popolno življenje.

Nadaljne Szekelyjeve knjige o Esenih so: The Essene Book of Creation, The Essene Jesus, The Essene Book of Asha, The Essene Origins of Christianity, Teachings of the Essenes from Enoch to the Dead Sea Scrolls, The Essenes by Josephus, The Essene Teachings of Zarathustra, The Essene Science of Life, The Essene Code of Life, The Essene Way of biogenic Living, The Essene Gospel of Peace - Book two: The Unknown Books of the Essenes, Book three: Lost Scrolls of the Essene Brotherhood, The essene Book of Creation, The Essene Science of Fasting and the Art of Sobriety, The Cosmotherapy of the Essenes.

Kot zdravniku so se mu zdele navedbe o človekovem telesnem zdravju tista resnica, ki jo današnji čas najnujneje potrebuje. V Londonu je leta 1937 pripravil izdajo besedila (istega, ki je danes pred nami). Ta njegova izdaja Esenske poslanice miru je razmeroma dobro razširjena - prevedena je v 23 jezikov - in nešteto sodobnih avtorjev se sklicuje nanjo.

Njegov stari oče je bil Aleksander Szekely, znani pesnik in škof v Cluju, njegov prednik pa Csoma de Koros, transilvanski popotnik in jezikoslovec, ki je pred skoraj dvesto leti sestavil prvo slovnico tibetanskega jezika, angleško - tibetanski slovar in napisal še danes veljavna "Azijska raziskovanja". Bil je tudi knjižničar Kraljevske azijske družbe v Indiji. Edmond Bordeaux Szekely je postal - kdo bi se torej čudil - doktor filozofije na pariški univerzi, druge naslove pa si je pridobil na dunajski univerzi in v Leipzigu. Poučeval je filozofijo in izkustveno psihologijo na univerzi v Cluju in bil priznan raziskovalec starih jezikov - sanskrta, aramejščine, grščine in latinščine, govoril pa je tudi deset sodobnih jezikov. Z Nobelovim nagrajencem za literaturo iz leta 1915 Romainom Rollandom (29.1. 1866 - 30.12.1944) je leta 1928 ustanovil Mednarodno biogensko (porajanje življenskega razvoja) družbo, ki je v severni in srednji Ameriki še danes aktivna. Za nas je morda najzanimivejše, da je Szekely prevajal in tolmačil kumranske rokopise, ki so jih 1947 našli ob Mrtvem morju, Zend Avesto in predkolumbijske spise iz stare Mehike.

Po Szekelyevi angleški objavi je leta 1939 izdal prevod v nemščini največji švicarski filozof in Gandijev prijatelj, Werner Zimmermann, ki se je zaman trudil, da bi prišel do ostalega besedila, zato pa je bil s širjenjem te Poslanice precej uspešen (leta 1991 je bil je bil njegov prevod izdan že devetič).

Zahvaljujoč njemu sem tudi sam prišel v stik s Szekelyjem. Knjigo sem bil poznal že nekaj let, ko me je nanjo spet opozoril nemški zdravnik dr. Carlo Heede. Pred nedavnim je izšla njegova obširna knjiga "Milijoni bi lahko ozdraveli" (Millionen koennten geheilt werden), ki se opira na Esensko poslanico miru in na tozadevne zdravniške izkušnje vseh časov.

Omenili smo že Romaina Rollanda; ta znani Nobelov nagrajenec je stremel k širjenju esenskega načina življenja in zbliževanju narodov, kar je tudi čutiti v njegovih zajetnih življenjepisih Beethovna, Michelangela, Tolstoja in Gandhija, ki so bili vsi po svojem mišljenju vegetarijanci, Tolstoi in Gandi zelo izrazito.

Lev Nikolajevič Tolstoj (28.8.1828 - 7.11.1910) je leta 1892 napisal knjigo "Pervaja stupenj" (Prvi korak), ki ima podobno vsebino kot Esenska poslanica miru, čeprav je seveda ni mogel poznati, ker je bila odkrita v Vatikanu šele leta 1923. Tolstoj je bil leta 1901 izključen iz pravoslavne cerkve, tudi zaradi njegovega naravnega pojmovanja evharistije - svete večerje, ki naj bi bila zdrava, nekrvava prehrana. Po dolgem času sem odkril en izvod te knjige v Moskvi. Obstajata le dva izvoda v ruskih knjižnicah. Najkoristnejša literatura človeštva je bila skrita.

Upton Clary Ewing je leta 1961 izdal obsežno knjigo o "Esenskem Kristusu", - brez dvoma najboljše zgodovinsko delo o velikem duhovniku, ki je resnično zdravil telo in dušo na način, opisan v tej Poslanici. Opis odkritja te knjige kot knjigo samo je treba večkrat brati, enkrat je premalo.

Tako kot smo se sprijaznili ali morda nehali bati Gandhija in Tolstoja, Leonarda in Platona, se bomo morali enkrat z vsem pogumom poglobiti v lik Jezusa Kristusa - s preučevanjem starih zgodovinskih in novejših virov. V veliki meri zadostuje tej potrebi Ewingova knjiga; ko jo bomo prebrali, bomo razumeli, da je Kristus res prinesel človeštvu pravo zdravje.

Po tem zgledu pa se bomo morali ozdraviti sami - s pomočjo zraka, sonca, vode in take prehrane, kot so jo načrtovale in pripravile višje inteligence, ki jih lahko imenujemo tudi angeli, bogovi, Bog ali Mati Zemlja z njihovimi pomočniki.

Tudi danes smo pred izbiro: ali postanemo spet "človeški" ali pa bo naše nemarno ravnanje z okoljem, zlasti z živalmi (klavnim živalim služi domala ves svet!) prisililo našo Mater Zemljo, da se bo na silo otresla svojih zajedalcev, v prvi vrsti seveda človeka.

Ostaja nam na izbiro, ki je vsekakor popolnoma svobodna, da se sami notranje očistimo (kot je opisano v pričujoči knjigi), ali pa bomo očiščeni od zunaj. Prostovoljno notranje čiščenje je lepo in veselo, zunanje prekrščevanje pa zelo bridko.

Ostane nam še, da se ozremo po lastni modrosti našega naroda - kaj nam ima povedati? France Prešeren v Sonetnem vencu tole:

... Cvetlice naše poezije stale
do zdaj so vrh snežnikov redke rožce,
obdajale so utrjene jih skale,
ko nekdaj Orfejevih strun glasove...
... Da bi nebesa milost nam skazale!
Otajat Krajna našega sinove,
njih in Slovencev vseh okrog rodove,
z domačmi pesmam Orfeja poslale!
Da bi nam srca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razprtije
in spet zedinil rod Slovenščne cele!
Da b od sladkote njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele
viharjev jeznih mrzle domačije!

Presenetljivo, kaj ne? Kot je razbrati iz pričujoče Poslanice, bi bili orfejsko - esenski prebuditelji lahko povedli ljudstvo v življenje, skladno z naravnimi zakoni, Prešeren pa je zadel v srčiko nezlatega veka:

Prišli bi že bili Slovencem zlati časi,
ak klasik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi.

Klasiki pa so bili le tisti filozofi, ki so tudi živeli tako, kakor so učili - med njimi so na prvem mestu Eseni, njihova modrost pa nam je ponovno poklonjena. V južni Angliji so nadčloveška bitja poleg simboličnih sporočil v žitna polja zapisala tudi: We are not alone - nismo sami!. Nismo sami mi, ki to sporočilo beremo na Zemlji, niso sami oni, ki so nam to zapisali...

Več informacij lahko dobite na telefonski številki: 040 888 668