|
||||||
|
|||||||
dr. France Susman
PRIJATELJEV NE JEMO
Zakaj se idoli množic odvračajo od krvave prehrane?
Michael Jackson, pevec
"Sam posedujem veliko živali in imam jih
nadvse rad, le kako naj potem jem njihovo meso? Od svojega 20 leta starosti se
nisem dotaknil mesa."
Franz Kafka, dunajski Žid, slaven pisatelj
"Sedaj vas lahko v miru
ogledujem; ne jem vas več," (je dejal, ko si je ogledoval ribe v akvariju).
Manfred Kyber, pisatelj, v izbranem jeziku zelo lepo pisal o
živalih
"Ubijanje dela človeka samega po sebi grobega, prav tako pa tudi
ravnodušnost do trpljenja živali, in zgolj uživanje mesa dela človeka neumnega
in grobega. Uživanje mesa je povezano ponavadi tudi s povečanim uživanjem
alkohola. Alkohol in uživanje mesa vlečeta človeka v nizkotnost in ga delata
nesprejemljivega za finejše vibracije v kozmosu, kakor tudi v njem samem.
In
če pogledamo na to stvar iz kakega drugega zornega kota,(kar pa zahodno
mišljenje težko dojema), zato pa ni nič manj realno. Množični umori in mučenje
živali imajo v duhovnem smislu posledice tudi za povzročitelje."
Leonardo da Vinci - univerzalni genij, slikar, kipar, arhitekt,
naravoslovec in tehnik
"Resnično, človek je kralj divjih zveri, kajti s
svojo zverinskostjo prekaša vse druge. Živimo od smrti drugih. Pokopališča smo.
Od najnežnejšega otroštva se mi je uporaba mesa gnusila in čas bo prišel, ko
bodo ljudje gledali na umor živali zviška, kakor sedaj gledajo na umor ljudi."
(To je prerokoval pred 400 leti, sedaj verjamemo, da se bo njegova vizija
uresničila.)
Madonna, pevka
"Že 15 let živim brez mesa. Sem proti mučenju
živali in smatram, da je uživanje mesa nepotrebno. Človek dobi dovolj beljakovin
v vegetarijanski prehrani."
Linda Mc Cartney, glasbenica
"Pomislite kako dolgo je trajalo, da
se je politični sistem mnogih držav spremenil in da je prišlo do volilne pravice
žena. Kako dolgo je trajalo, da je bilo odpravljeno suženjstvo. Bil je čas, ko
je večina civiliziranega sveta vse to smatrala za sprejemljivo. In potem so
sprevideli, da je bilo napačno. Mislim, da se bo isto zgodilo z uživanjem
živali. Upam, da bo prišel dan, ko bo svet gledal nazaj in rekel: Kako smo mogli
jesti živali? Le kako smo mogli to delati?"
Madeleine Petrovič, predstavnica kluba zelenih v avstrijskem
parlamentu
"Zakaj sem sploh kdaj jedla meso in ribe, ne morem danes več
ugotoviti in utemeljiti pa tudi ponoviti ne. Na vsak način pa vem, zakaj že več
let ne jem več ubitih živali - tega ne bi mogla odgovarjati.
Ko sva bila z
bratom otroka in so si najini starši gradili svojo eksistenco, smo v družini
strogo varčevali. Hrana je bila relativno draga, dražja kot danes. Naša stara
mati je vedno kaj pripomogla k družinskemu proračunu. Skrbela je zato, da sva
midva otroka imela vedno dovolj mesa. Vem, kako zelo se je veselila, če nama je
zrezek posebno dobro teknil. Prepričana je bila, da dela za naju najboljše.
Veliko pozneje sem polagoma ugotavljala, kako redijo živino in kako jo koljejo -
življenje to ni bilo. Povod je bil film o lovu rib polenovk na Nizozemskem,
katerega sem slučajno videla v pomorskem in ribiškem muzeju v Rotterdamu. Način,
kako lovijo te velike ribe s harpunami, kako ležijo ranjene, toda žive na krovu
in niti kričati ne morejo - to me je pretreslo. Od tedaj naprej sem se
zavestno informirala, kaj se sicer dogaja z izkoriščenimi živalmi. Spoznala sem
grozne stvari. Mislim, da nista bila toliko smrt in klanje, kar me je
zgrozilo, kot pa neverjetna grobost s katero ljudje še vedno ubijajo dan za
dnem. Eni koljejo, drugi spet obrtniško kradejo, ropajo živalim svobodo s tem,
da jih tlačijo v kletke, privezujejo in redijo pod industrijskimi pogoji, kar
večina članov naše družbe konzumira kot glavno hrano.
Od vsega začetka sem
bila prepričana, da ta način ravnanja z živimi bitji ni samo neodgovoren, ampak
tudi vodi v najhujšo škodo. Vedno bolj se je to izkazalo kot resnično. Šele
pozneje sem spoznala veliko soodvisnost, ko sem se že zdavnaj odločila proti
uporabi mesa in rib. Beda tretjega sveta, iz katerega dobivajo bogate
industrijske države krmo, s čemer preprečujejo prepotrebno agrarno reformo;
neznosno prevažanje, pri katerem so muke, trpljenje in smrt neizogibni;
pretovarjanje, pri katerem se živali poškodujejo, si zlomijo kosti, se do smrti
udarijo in končno klavnice kot končna postaja. Kult mesa pa zahteva tudi vedno
več žrtev v bogatih industrijskih državah: bolezni srca in ožilja, presnovne
bolezni in alergije so z gotovostjo v povezavi s preveliko potrošnjo živalskih
proizvodov iz mnozične reje živali. Vendar se o tem molči, kajti mogočna
industrija in agrarna podjetja stojijo za tem poslom. Salomonele, drugi
povročitelji bolezni in bakteriološke infekcije živil zahtevajo vedno več žrtev.
Nekateri ljudje umirajo; drugi težko zbolevajo, in kljub temu nihče ne opozarja
pred neznosno rejo živali. Treba je le pošteno kuhati, peči, potem ni vse to
noben problem. Mrtva, kemično konzervirana, pasterizirana, sterilizirana
živila iz živali, ki niso nikdar živele.
Že zdavnaj so tudi tla kjer
poteka intenzivna kmetijska proizvodnja izmozgana in uničena zaradi prevelike
uparabe kemije pri pridelavi živalske krme. Kemikalije prehajajo v vodo, tako da
je voda, kjer je intenzivna živinoreja, neuporabna. Istočasno skušajo narediti
iz otrok predčasno, preden morejo misliti, preden vedo kaj se dogaja, odvisne
potrošnike. Ribje paličice prikazujejo v reklami kot majhne zlate palice.
Otroški jogurt je reklamiran kot da je toliko vreden kot mala pečenka. Matere,
ki hočejo, da so njihovi otroci vedno v ospredju, pečejo in pohajo meso za svoje
ljubljenčke. Kljub temu je vedno več otrok, ki se ne dajo varati in sprašujejo
odkod hamburgerji, ribje palčke ali klobasice, ki prav nič ne spominjajo na
žival.
Intenzivna reja živali bo prenehala in upam, da ne bo treba, da zboli
še več ljudi, da se ne uniči vsa pitna voda in da ne bo še več škode na naš
račun na ljudeh tretjega sveta. Zelo upam, da ljudje lahko dosežejo
spremembe, preden jih spametuje škoda in končno sem šla v politiko nenazadnje
tudi zato, da prispevam na tem področju. Množicna reja živali mora
prenehati, in bo, če bodo ljudje naredili naslednji korak, namreč k
vegetarijanstvu, kar je zelo osebna odločitev. Vesela sem, da sem se tako
odločila."
Elis Pilgrim, pisatelj
"Nekaj razlogov, zakaj sem vegetarijanec:
Nočem vnašati vase tujih snovi
Moje slovo od pečenke, zrezka
in jetrne klobase ni bilo prav nič junaško. Mislil sem nase, izognil sem se
mesnih požrtij, ker sem se bal, da bi sčasoma škodile mojemu zdravju. Prišlo mi
je na ušesa, da se v koščku mesa, ki ga vsak dan opoldne vržem v ponev, skrivajo
vsemogoče snovi.
Z živaljo, ki naj jo nekega dne vzamem vase, ravnajo kot z
blagom. Potem ko je zagledala v hlevu neonsko luč sveta, mora stati celo
življenje na tesnem, mora hitro rasti, pridobiti na teži in nekomplicirano
umreti. Te štiri zahteve trga niso naravne. Živinorejci in mesni industrijalci
vsilijo živalim vse to. Oh, vsilijo! Veliko lažje: napolnijo jih s kemijo:
-
z antibiotiki, da čuvajo oslabele živali pred infekcijami in stopnjujejo njihovo
težo,
- z estrogeni, da zmanjšajo porabo krme in povečajo težo,
- s
tireostatiki, da zavirajo izločanje vode in podvojijo težo,
- s
pomirjevalnimi sredstvi, da naredijo živali neobčutljive na pogoje intenzivne
reje in da preprečijo srčne infarkte,
- Beta-receptorike, da preprečijo
kolaps na poti v klavnico.
Poleg tega pridejo v živalsko meso še trije
strupi: arzen, svinec in kadmij (arzen preko zdravil, svinec z rastlinsko krmo,
kadmij prek ribje moke). Strupene težke kovine dobijo živali po "naravni" poti s
krmo, ki raste v bližini industrije (na primer sežiganje odpadkov), avtocest
(drgnjenje gumijastih koles) ali preko krme, ki je polna čistilnega blata ali
gnojil.
Pesticidi (DDT) čepijo v krmi in čakajo na svoj prevoz preko živali v
človeka. Poliklorirani bifenili se skrivajo v stenskih opleskih in v lakih, s
katerimi dezinficirajo posode in stene hlevov. Z vdihavanjem se vnesejo v
mišično tkivo. Po smrti živali pride na plan klobasna industrija, ki doda še
svoje. Meso in klobase morajo na dolgo pot, dolgo ležanje, da končno gospodinja
ali večerni kupec potrka na steklo in se oblizuje: "pol čajne klobase, tri
rulade, 40 dag sesekljanega". Kuhana šunka naj bi se blestela rožnato. Meso pa
je mrtvo sivo in zeleno. Nitrati in nitriti pomagajo in konzervirajo mrtvo meso
še za cele tedne, da ohrani rdečo barvo. V klobasah je treba vezati klavne
maščobe, zato da nož kot kremo potegne mast po rezini kruha. Takoj po klanju se
da toplo meso vezati. Klavnica in tovarna klobas ležita daleč vsaksebi. Ko pride
meso do proizvajalca, je mrzlo in se ne veže. Zadevo se da preprosto rešiti:
dodajo se nitrofosfati in tudi mrzlo meso se veže. Da ne pozabimo proteaze,
emulgatorje, snovi za izboljšanje okusa, sredstva za zgostitev, sredstva za
boljšo konsistenco.
Nočem goltati življenje, ki ni bilo živeto
Smrt - to navadno
klanje, lovsko streljanje, morjenje, - mi je bilo dolgo časa ravnodušna: "Umreti
moramo vsi. Živali je gotovo vseeno, če umre naravno ali pa je za mojo porabo
zaklana. V tem primeru nima starostnih nezgod, podrl jo bo človek namesto
naravnih sovražnikov, slej ko prej, zaradi mene - prej", tako sem mislil sam pri
sebi.
Važno mi je bilo: Žival, ki jo jem, naj bi bila živela. Svinja naj bi
bila kruljajoč rila s svojim rilcem po blatu, ko se je nažrla, naj bi bila
ležala v senci; krava naj bi se bila pasla po travi, s svojim repom mlatila po
muhah, prežvekovala dremajoč na pašniku; kokoš naj bi raziskovala in kokodakala.
Dejstvo, da sem moral uživati zapakirano hiranje, mi je postajalo vedno
bolj nevzdržno. Krava ali svinja, dosmrtno zabetonirana v hlevih, izolirana
od živali, ki stoji zraven nje, kokoš brez perja, na rešetki, v prostoru, ki je
manjši kot njen trebuh - tako izničenje življenske kakovosti, trpinčenje noč in
dan, vsiljeno nekemu bitju, ki je brez krivde, nisem hotel več basati v svoje
telo. Izmučenost in odrevenelost so zalili moj smisel za življensko
uravnovešenost in medsebojno odvisnost.
Nisem mogel misliti na to, da živali
umetno oplodijo. Jedel sem meso, ki ni bilo narejeno iz ljubezni, ampak iz
vbrizgalnice veterinarja. Naša teleta in pujski že dolgo niso posledica
gonjenja. Živinozdravnik jih dela. In potem se krave in svinje ne bi smele niti
dotikati, smrčke vihati in si kožo medsebojno drgniti. In kokoši ne bi smele
kokodaje sem in tja frčati, ena ob drugi kopati, in sedeti skupaj stisnjene
ponoči na drogu?
Ne morem se boriti za spremembe pri sebi, učiti se miru s
sosedi, razglašati konec tlačenja žensk, konec sovraštva med moškimi in
osvoboditev otrok, - to so postopki, ki se nanašajo na moje zunanje bivanje,
istočasno pa v svojo notranjost tlačiti končne izdelke nečloveškega odnosa do
vsega kar je živo, do živali, živih bitij.
Nočem žreti groze 
"Jem meso" zveni zelo udomačeno. Postopek, ki mi
preskrbi kos mesa, je trpko dejanje ubijanja, ki se je materializiralo v
pogoltanem koščku mesa, v koščku živih vlaken. Mesožerci živijo od vsakodnevnega
umiranja svojih bližnjih sorodnikov. Če se bolj točno izrazim - od vsakonočnega
umiranja, ker koljejo namreč ponoči. Ljudje imajo vendarle še vest, slabo vest,
ko tako brez primere ubijajo na tekočem traku. Poslušati stokanje, kričanje in
tuljenje svojih soživih bitij bi spet vzpostavilo soodvisnost med njihovo grozo
in stisko in med požrto govejo pečenko.
Dve vrsti strahu sem doživel pri
živalih, ki so bile tik pred usmrtitvijo: svinja, ki jo z vso silo vlečejo proč
kriči "kot na ražnju". To je klic na pomoč nekoga, ki hoče živeti, ki hoče
ostati pri življenju. Krava, ki s široko odprtimi očmi gleda na svojo sestro,
kateri je pred njo zadan smrtni udarec, katerega mora sama pričakovati... ta
obupani pogled med vsem hrupom mučenja in v zadnji motoriki trpljenja...
Kdor
hoče jesti meso, bi moral pol leta delati kot vajenec v klavnici. Z vsakim
"Hackepeter" zrezkom, jemo, goltamo strah. Mislil sem še bolj drzno: "Morda
vnašamo z mesom trpinčenih živali vase depresije!" Za klanje določene živali
gredo, jih pošiljajo cele dneve v smrt. Smrt ne samo slutijo, živali jo vidijo,
slišijo, duhajo, kako se jim približuje.
Iz svojih hlevov skupaj segnane,
jih peljejo preko dežele v klavnice velemest. Življenje na klanje obsojene
živali je ena sama depresija. Praviloma so vse živali, ki jih redijo, določene
za usmrtitev. In zadnji dnevi so za kravo in svinjo trpinčenje v strahu brez
primere. Ko so ljudje kultivirali lov, so loke in puščice ter streljanje tako
izpopolnjevali, da so zadeli žival naravnost v srce, in žival ni poznala
smrtnega boja. Tako niso delali iz obzirnosti do živali, ampak zaradi
predvidenega použitja teh živali. Če sta strah in divjanje žrtve trajala zelo
dolgo, je bilo meso zastrupljeno. Naše klavne navade so daleč od tega. Tudi
nabite s pomirjevalnimi sredstvi, živali zaznajo, da jih gonijo v smrt.
Mašinerija tekočega traka se odvija po polžje, v časovni lupi so živali
neizprosno pod sekiro. Tu pa ugovarja mrhovinojedec: "Vendar obstajajo zveri, ki
svoj plen gonijo! Zebre, gazele, sloni... toliko časa jih preganjajo, da se
oslabljena žival izloči iz črede in jo napadejo. Toda ta lovski postopek je
slavna izjema od pravila.
Hočem biti jasnoviden, odprt in rahločuten
"Ne opusti mesa!" se
vzpodbujajo ljudje med sabo. Po mojem slovesu od mesa vseh živali nisem imel
vtisa da sem padel, nasprotno, počutil sem se dvignjenega. Meso dela človeka
otopelega. Po odklonitvi njegovega jemanja za hrano sem začutil razlike v svojem
občutju. Čusteveno sem postal natančen, jasnoviden in kakor da sem odprt. Kar se
dogaja z mano in z drugimi ljudmi, kar se dogaja med njimi in med njimi in mano
čutim tako natančno, da od začetka ni bilo lahko prenašati. Zato ni bilo lahko,
ker se nisem naučil ravnati po čustvih. Čustev nisem doživljal kot poziv k
dejanju. Jasnoviden nisem v smislu napovedovanja prihodnosti, ki drugemu človeku
vtisne pečat jutrišnjega dneva. Odprl sem si razsežnost lastnega jutra. Ne
čuvajo me "živali", ampak sam zaslutim prihajajoče nevarnosti ali skaljenje
mojega dobrega počutja, na kar sem s pomočjo tako zvanega "glasu" pripravljen in
lahko bolje reagiram, kot pa če padem nepripravljen v dogodke. Natančen občutek
za sedanjost in predvidevanje bodočnosti so zmožnosti za čuvanje, obdržanje
življenja. Imel sem talent za preroške sanje o katerih sem prej bral v bibliji.
V sanjah se mi je pojavilo sporočilo: "Tudi v Muenchnu boš nesrečen, srečen boš
šele v tujem mestu. Pojdi v Avstralijo" (avtor je sedaj poročen v Avstraliji).
"Drži se svojega prijatelja, pojdi v Koeln, ne potuj sam !" Sanje so imele v
vsem prav.
Hočem ostati erotičen
Obstaja mnenje, da meso naredi moškega
impotentnega. "Vegetarijanci so brezkrvni", šepetajo ponujalci mesa. Tudi jaz
sem imel o njih slabo mnenje: "Te prepoznaš deset kilometrov daleč!". Bled,
nečuten, pogled navzgor proti nebu. Meso je rdeče in dela lica svetleča. Kri
vzvalovi kri. Moški mislijo, da meso v njihovih telesih povzroči poželenje.
Zaradi vegetarijanske prehrane nisem občutil nobene spremembe. Poželenje se ni
zmanjšalo, ni upadlo. Zdelo se mi je, kakor da se je prej dvignilo. Možno je
seveda, da me je iskanje alternativnega prehranjevanja peljalo do raznih mazil,
esenc, korenin in olj, ki so pospeševali poželjivost. Morda pa so tega krivi
samo glavnata salata in presno korenje. Kajti živali, ki v očeh moškega
nosijo v sebi največjo gonjo, bik in žrebec, žrejo travo in seno! Dolgo sem
okleval preden sem se poslovil od mesa. "Tako bom izgubil mišice, moja potenca
bo izginila!" sem se bal.
Nočem ubijati moških in mučiti matere 
Odkar sem se poslovil od
mesa in dokler nisem začel pisati to knjigo, sem pil mleko in jedel sir. Nasedel
sem pravljici o živalskih beljakovinah, katere sem sedaj vase jemal ne preko
ubijanja, ampak preko izrabljanja živali.
"Laktovegetarijanec", so se rogali
tapravi. "Potem je pa vse v redu", je govorila frakcija mesojedih in je mislila
s tem, da je vseeno ali dobivam beljakovine iz mesa ali iz mleka. Skuta je tako
noro zdrava" trdi vsak, ki hoče biti zdrav. Torej sem jedel skuto in spet skuto.
Bil sem sprenevedanec prve vrste.
Kdo v naravi pije mleko? Dojenčki. Mleko
je za hrano najmanjših primerov sesalcev. Najkasneje po enem ali dveh letih jedo
kot odrasli. Slisal sem, da je za mnoge ljudi mleko neužitno. Meni je prijalo.
Samo na mojem vratu, okrog žleze ščitnice in bezgavk me je pred nedavnim začelo
nekaj ščipati. Da se je začelo zaradi tega, ker sem začel uživati večje količine
skute (sirotka), sira in mleka, si nisem mogel predstavljati.
Kako pridemo
pravzaprav do mleka? Ženske živali ga imajo za svoje mladiče. Če jim odvzamem
mladiče in se vležem pod vime, potem imam mleko. Kaj pa naredim z njenimi
mladiči? Ženske živali redimo z umetno krmo (mleko v prahu), da bodo nekega dne
same dajale mleko ljudem namesto teličkom. Moške pobijemo, samo nekaj jih
obdržimo za odvzem semena. Smrt mladih moških živali, muke matere in otroka, to
sta dva praprincipa patriarhata, na katerih je človek zgradil svojo eksistenco
in jo vzdržuje. Kot na tekočem traku jemo moško mladino, podobno kot jo množicno
pobijajo v vseh vojnah. Ženske živali - samice morajo, preden tudi nje
zakoljejo, najprej služiti. Smejo pa vsaj malo živeti, poškodovane kakorkoli že,
imajo pa vsaj možnost - ena proti sto, da morda nekdaj zbolijo in umrjejo
"naravne smrti". Vsem našim teličkom pa predpišemo hospitalizem. Odtrgamo jih od
mater, vzredimo jih samo fizično s steklenicami, vsako ljubkovanje jim je
prepovedano. Pijemo mleko teličkov odraslih interniranih otrok. Nobena krava ni
mogla zrasti pri svoji materi. Plastično mleko je vedno bolj redko, nenaravno,
je samo organski ostanek, od vsake življenske energije odcepljen funkcionalni
atom. Ko sem opustil mleko in sir, se je pretakalo šepetanje preko mojega
telesa: nisem več zahteval smrt moških, ne hranim se več z bedo matere in
otroka. Stal sem v trgovini in pripovedoval o svojem najnovejšem odkritju,
razvoju, poslavljal sem se tudi od kmečkega naravnega bio mleka veselih krav. Pa
je spregovorila neka žena: "Mleko naj ne bi bilo preveč dobro za žlezo
ščitnico!" Prisluhnil sem. Naj bi bilo to plačilo? Ja, res moj vrat! Ta čudni
pritisk, ko vrtim glavo - je proč!"
(se nadaljuje)
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20030612104522753
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
