povzetek iz knjige Duhovi, prikazni in prividi

Glastonbury je brez dvoma eno izmed najstarejših svetih krajev v Angliji. Kraj se dviguje visoko nad pokrajino in je viden daleč naokoli. Glede na arheološke izkopanine je mogoče domnevati, da je bil že za časa druidov pomembno versko svetišče. Nekatera znamenja pričajo tudi o tem, da je svetišče obstajalo že dolgo pred prihodom Keltov v Anglijo (7. ali 6. stoletje pred našim štetjem).

Stephen Jenkins, ki se je v Tibetu ukvarjal z budizmom, je nekega dne vprašal svojega guruja o Shambali, legendarnem svetišču starih Hindujcev. Odgovor ga je nadvse presenetil, kajti svetišče naj bi bilo v Angliji na mestu, kjer je danes Glastonbury.



Glastonburyjska opatija leži vklenjena v dolino ob griču. V petem stoletju jo je osnoval sv. Patrick, preden se je kot misijonar odpravil na Irsko. Tukaj naj bi bil pokopan tudi kralj Arthur. Opatija se je razcvetela v eno najbogatejših in najmočnejših angleških opatij. Leta 1539 so na ukaz Henryja VIII. usmrtili zadnjega opata, nato so opatijo porušili. V naslednjih štirih stoletjih so bile tam samo pozabljene ruševine.

Leta 1907 je te ruševine odkupila angleška cerkev. Kraj so začeli izkopavati, nalogo pa so poverili arhitektu Fredericku Blighu Bondu. Bil je med vodilnimi angleškimi strokovnjaki za gotsko arhitekturo in restavratorstvo antičnih cerkva. Toda angleška cerkev ne bi bila navdušena nad njim, če bi vedela za nekatere podrobnosti iz njegovega življenja. Bonda je namreč navduševal okultizem in paranormalni pojavi.

V 15. stoletju je Richard Bere, predzadnji opat v Glastonburju, začel častiti Josepha iz Arimathee, Kristusovega strica. Po legendi naj skupaj s Kristusom obiskal Glastonbury, kasneje pa naj bi se vrnil s kelihom, ki so ga uporabljali pri zadnji večerji. Opat Bere naj bi dal zgraditi dve kapeli, Loretto in Edgar, ki su jo najbrž uničili vandali Henrika VIII. Ni se več vedelo, kje sta prvotno stali, in ena izmed nalog Bonda je bila tudi ta, da to odkrije on.

Bonda je preganjal čas, pa tudi denarja za izkopavanje ni dobil veliko, zato se je odločil za drzen korak in stopil v stik z 'duhovi'. To je on imenoval 'psihološki eksperiment'. On in njegov prijatelj John Alleyne Bartlett sta se v novembru leta 1907 udobno namestila v Bondovi pisarni v Bristolu in začela vzpostavljati stik z duhovi. Njuna metoda dela je bila preprosta : s prsti sta se dotikala, Bond je postavljal vprašanja, Barlet pa je držal roko s pisalom nad listom papirja.

Prvo Bondovo vprašanje se je glasilo.«Nam lahko poveste karkoli o Glastonburyju?«

Bartlettova roka je začela pisati z majhnimi, nepravilnimi potezami:«Vse znanje je večno in dano ob duhovnem soglasju. Z menihi nisem bil istega mnenja – zdaj pa ne morem nobenega najti.«

Bartletova roka je narisala obrise opatije, risbe kapele Edgar, podala odgovore na številna vprašanja o času in gradnji, pa tudi uničevanju opatijskih stavb. Ko je bil duh povprašan po imenu, je napisal: »Ego Johannes Bryant, menih in lapidator.« Lapidator pomeni kamnosek.

Prijatelja sta bila presenečena nad obširnimi odgovori, pa tudi razočarana. Odgovori so se jima zdeli prelepi, da bi lahko bili resnični. Čez štiri dni sta zato poskus ponovila. Duh jima je povedal, da ga je pogovor pred štirimi dnevi zelo utrudil, vendar pa so pripravljeni menihi spregovoriti:

«Pravijo, da je čas dozorel in urok počasi izgublja svojo moč.«

Druga pisava (bila je od kustosa kapele , ki je umrl leta 1533) je sporočila:«Sin moj, imena stavb v latinščini so zelo težka, ne boš jih razumel. Govorili bomo v angleščini.«

Od takrat dalje sta Bond in Barlett redno izvajala seanse z duhovi. Pokojni menihi so ju zasipavali z informacijami. Bond je končno dobil več denarja za izkopavanje in v njegovo začudenje in veselje se je pokazalo, da so menihi govorili resnico.

Bond ni povedal, od kje mu informacije. Nalogo mu je poverila angleška cerkev in nobena cerkev ni z navdušenjem gledala na spiritizem. Cerkev sicer zagovarja posmrtno življenje, vendar pa odklanja mnenje o komuniciranju z umrlimi. Kako naj bi Bond pojasnil, kdo so njegovi sogovorniki, ki so se predstavljali za družbo iz Avalona- kar je staro ime za Glastonbury?

Družba iz Avalona je želela, da Glastonbury ponovno oživi in postane pomembno versko središče, zato so bili tako radodarni s podatki. Povedali so mu tudi naslednje: »Naša opatija je zgrajena po posebnih šifriranih kodih. V temeljih in merah se skriva posebno sporočilo – skrivnost našega verovanja, ki je utonilo v pozabo.«

Menih Johannes je med drugim dejal:«Zakaj tako visim nad nečem, česar ni? Sem in nisem, ampak del mene, ki biva v preteklosti, je vezan na vse, kar je moje duševno meso ljubilo in vsa ta leta imenovalo 'dom'. A jaz, Johannes, sem sestavljen iz več delov in boljši počnejo še kaj boljšega – Laus, Laus Deo. Le tisti del, ki se spominja, se kot spomin oklepa nečesa, česar ne vidi…«

Odkritja pri izkopavanju so se vrstila eden za drugim – informacije menihov so bile nenavadno točne. Bond je postajal slaven.

Nekateri ljudje verjamejo, da so bile mnoge opatijske srednjeveške cerkve in katedrale zgrajene po točno določenem sistemu, ki naj bi skrival skrivnosti iz davnine. Bonda je obsedla misel, da tudi opatija v Glastonburyju skriva svoj tajni kod. Zato se je začel ukvarjati z gematrijo, naukom o kabalističnih razmerjih med besedami in številkami. Leta 1916 je pred Arheološkim društvom imel predavanje z naslovom Kapela Naše ljube gospe v glastonburyjski opatiji: raziskovanje mer in sorazmerij. Med poslušalci je bil tudi njegov predstojnik, ki pa Bondovim teorijam ni sledil z navdušenjem.

Leta 1918, deset let po zmagoslavnem odkritju, se je Bond odločil, da bo izdal svojo skrivnost. Najbrž je bil prepričan, da bo uspeh opravičil njegovo ravnanje. Toda storil je veliko napako, ki se je tragično končala.

Izdal je knjigo z naslovom The gate of remembrance, v kateri je opisal vse, kar se je dogajalo od prve spiristične seanse v novembru 1907. Reakcije so bile uničujoče. Njegovi predstojniki so preklicali denarna sredstva. Takoj je izgubil delovno mesto, kasneje pa so mu tudi odvzeli odgovornost za izkopavanje v opatiji Glastonbury.

To je bilo eno najbolj žalostnih poglavij v zgodovini angleške arheologije. S knjižnih polic so umaknili vsa Bondova dela, celo povsem strokovno tehnične knjige. Angleška cerkev se je zgražala, da so zelo uspešnemu raziskovanju in odkrivanju preteklosti botrovale spiritistične seanse z že davnaj preminulimi menihi. Z vsemi sredstvi je Bondu preprečila nadaljnje sodelovanje pri izkopavanju.

Bond je umrl v bedi in pozabi leta 1945.

Leta 1936 je škof iz Canteburyja zahteval posebno poročilo o spiritizmu, ki so ga pripravljali tri leta. Ugotovili so, da bi bile hipoteze o spiritizmu lahko resnične in da predstava o 'komuniciranju z umrlimi' ni v nasprotju z mislimi krščanstva. Študijo so zaključili z mislijo, da se ta dognanja ne objavijo v javnosti in tako so tudi storili. Objavili so jo šele marca 1979.