Nekaj misli iz knjige Tibetanska knjiga življenja in umiranja
sreda, 21. maj 2003 @ 09:17 CEST
Uporabnik: ana
Sogyal Rinpoche
Moja vera je živeti – in umreti – brez obžalovanja.
MILAREPA
Za današnji svet lahko z grenkobo priznamo, da večina ljudi v njem umre nepripravljena na smrt – tako kot je tudi živela nepripravljena na življenje.
Na svetu ni kraja, kjer nas smrt ne bi staknila – pa najsi se še tako vneto oziramo okrog sebe, kakor kadar se znajdemo v kaki neznani in sumljivi deželi…. Če bi bilo kje kako zavetje, kamor bi se lahko umaknili pred udarci smrti, se jaz še malo ne bi pomišljal skriti vanj… Seveda pa je norost že sama misel, da bi ti kaj takega uspelo….
Ljudje prihajajo in odhajajo, tekajo sem in tja in plešejo, nihče pa nikoli ne zine niti besedice o smrti. Vse lepo in prav. Toda ko smrt vendarle pride – po nje same ali pa po njihove žene, otroke ali prijatelje – in jih zaloti iznenadene in nepripravljene, kakšni viharji čustev jih zajamejo, koliko je krikov, gneva, obupa!…
Da bi torej smrti vzeli njeno najmočnejše orožje, ravnajmo drugače, kot je v navadi: snemimo ji plašč tujosti, obiskujmo jo, navadimo se njene bližine; na nič drugega ne mislimo češče kakor nanjo… Nič ne vemo, kje nas čaka; pričakujmo jo torej vsepovsod. Navajati se na smrt pomeni navajati se na svobodo. Človek, ki se je naučil umreti, se je 'odučil' biti suženj.
Smrt je dejansko skrivnost, a o njej vendarle lahko rečemo dvoje: prav nobenega dvoma ni, da bomo umrli, in ne vemo, kdaj in kako bomo umrli. Edino, kar je potemtakem zanesljivo, je negotovost glede ure naše smrti, ki jo izrabljamo kot izgovor za to, da nenehno odlagamo neposredno soočenje s smrtjo.
Najglobji razlog, zakaj se tako bojimo smrti, je najbrž ta, da ne vemo, kdo smo. Vsak zase je prepričan, da je edinstvena osebnost, od vseh drugih različna in ločena identiteta; toda če to identiteto malce bolje pogledamo, vidimo, da ni nič drugega kot neskončna zbirka vseh mogočih reči, ki jo podpirajo: našega imena, našega 'življenjepisa', naših življenjskih sopotnikov, družine, doma, službe, prijateljev, kreditnih kartic… Vso svojo gotovost naslanjamo na krhko in minljivo oporo teh reči, in ko bomo ostali brez njih, ali bomo sploh še vedeli, kdo pravzaprav smo?
Brez vseh teh opor ostanemo samo še sami pred seboj, pred človekom, ki ga ne poznamo, pred tem medlim neznancem, s katerim smo ves čas živeli in ga kljub temu nismo želeli bolje spoznati.
….
Ko umremo, pustimo vse za seboj, še posebej pa svoje pozemeljsko telo, ki smo ga tako negovali, se tako slepo zanašali nanj in ga s tolikšnim trudom skušali obdržati pri življenju. Toda tudi na svoj um se ne moremo nič bolj zanesti kot na svoje telo. Kar zazrite se vanj za par minut: videli boste, da je kakor bolha, ki nenehno skače sem in tja. Videli boste, da se misli porajajo brez pravega razloga in brez zveze med seboj. Kaos trenutka nas peha sem in tja, žrtve muhavosti svojega uma smo. Če je to edino stanje zavesti, ki nam je znano, potlej se lahko v trenutku smrti na svoj um zanašamo toliko, kot se lahko kockar zanaša na kocke brez pik.
Vselej se zavedaj, da je življenje kakor sanje, in rahljaj navezanost in odpor, ki te vežeta nanj. Uri se v dobrosrčnosti do vsega živega. Bodi ljubeč in sočuten, ne glede na to, kakšni so drugi do tebe. Tisto, kar ti nemara slabega storijo, ne bo tako važno, če boš na vse gledal kakor na sanje. Gre pa za to, da v teh sanjah ohranjaš dobro naravnanost. To je bistvo vsega. To je resnična duhovnost.
Tibetanski učitelj Chagdud Tulku Rinpoche
Kdor si dela načrte za prihodnost, je podoben nekomu,
ki gre lovit ribe v izsušeno strugo;
nič se ne izteče tako, kot si zamislimo,
zatorej opustite vse svoje načrte in hlepenja.
Če že morate na kaj misliti – naj bo to negotovost vaše smrtne ure….
GJALSE RINPOČE
Jutri ali naslednje življenje – nikoli ne vemo, kaj bo prej prišlo.
Tibetansko reklo
Telo, ki negibno leži na smrtni postelji,
Glasovi, ki šepečejo tistih nekaj besed slovesa.
Duh, ki gleda mimohod poslednjega spomina:
Kdaj boš ti igralec v tej predstavi?
To naše življenje je bežno kakor jesenski oblaki.
Ko gledaš rojevanje in umiranje ljudi, je, kakor bi gledal plesne gibe.
Leta življenja so kakor blisk strele na nebu: odhrumijo mimo kakor hudournik s strme gore.
Ko je Buddha umiral, je rekel:
Od vseh odtisov stopal je slonji najveličastnejši,
od vseh meditacij duha je tista o smrti najveličastnejša.
Kar se rodi, bo umrlo.
Kar se je zbralo, se bo razpršilo.
Kar se bo nakopičilo, bo porabljeno.
Kar je bilo zgrajeno, se bo podrlo.
In kar je visoko, bo ponižano.
Edino, kar zares imamo, je zdajšnjost; je zdaj.
Narava vsega je prividna in minljiva.
Tisti, ki svet vidijo v dvojnosti, imajo trpljenje za srečo;
Podobni so tistim, ki ližejo med z rezila britve.
Kako usmiljenja vredni so tisti,
ki se oklepajo otipljive resničnosti.
Obrnite pozornost navzoter, prijatelji mojega srca!
Že res, da vsi poveličujemo svobodo, toda ko gre za naše navade, rajši ostajamo sužnji.
Pred možnostjo, da bi se iz sprememb kaj naučili, se zapremo samo takrat, če smo prepričani, da so stvari trajne.
Tibetanski učitelj Chagdud Tulku Rinpoche:
Vselej se zavedaj, da je življenje kakor sanje, in rahljaj navezanost in odpor, ki te vežeta nanj. Uri se v dobrosrčnosti do vsega živega. Bodi ljubeč in sočuten, ne glede na to, kakšni so drugi do tebe. Tisto, kar ti nemara slabega storijo, ne bo tako važno, če boš na vse gledal kakor na sanje. Gre pa za to, da v teh sanjah ohranjaš dobro naravnanost. To je bistvo vsega. To je resnična duhovnost.
V grozi pred smrtjo sem se umaknil v gore –
Vedno znova sem meditiral o nikomur znani uri smrti
in zavzemal trdnjavo nesmrtne in neskončne narave uma.
Zdaj sem s strahom opravil; ni ga več.
MILAREPA
Budistični uvid je še vedno 'prevratniški' v trditvi, da sta življenje in smrt v umu, in nikjer drugje. Um se odkriva kot univerzalna osnova za vsakršno izkustvo; je ustvarjalec sreče, ustvarjalec trpljenja, ustvarjalec tega, čemur pravimo življenje in čemur pravimo smrt.
Njošul Khenpo Rinpoče
Globoka in spokojna, prosta vseh zapletenosti,
nesestavljena bleščeča jasnina,
onkraj uma, ki misli v pojmih;
takšna je globina uma Zmagovitih.
Ničesar ji ni moč odvzeti,
ničesar dodati.
Je zgolj neomedeževano, z naravo skladno
zrenje nase.
Nauki govorijo o štirih preprekah, ki nam preprečujejo, da bi že kar takoj spoznali pravo naravo uma:
1) Narava uma nam je pač preblizu, da bi jo uzrli. Tako kot ne moremo videti lastnega obraza, tudi um le stežka uzre svojo pravo naravo.
2) Pregloboka je, da bi jo dojeli. Še sanja se nam ne, kam segajo njene globine; če bi se nam, bi jo bili, vsaj do neke mere, že spoznali.
3) Vse skupaj se nam zdi prelahko, da bi bilo verjetno. In vendar nam ni treba drugega, kot da mirujemo v goli, čisti zavesti o naravi uma, ki je vselej navzoča.
4) Prečudovita je, da bi se ji privadili. Njena brezmejnost je kratkomalo preširna, da bi jo lahko sprejeli v svoj ozki način mišljenja. Ne zdi se nam verjetna. Niti si ne moremo predstavljati, da je razsvetljenje prava narava našega uma.
Kadar se tvoj strah dotakne bolečine bližnjega, postane pomilovanje; kadar se tvoja ljubezen dotakne bolečine bližnjega, postane sočutje.
Stephen Levine
Potujte na vse štiri konce zemlje, pa ne boste nikjer ničesar našli.
Vse, kar je, je tukaj.
Lahko obhodite celo zemljo, pa nikjer ne boste našli prave duhovnosti.
Ta je samo v vašem srcu.
Za osvobojene duše in za ljudi, ki težijo k resnici,
je to življenje podobno mračni in hrupni jami.
Rojstvo in smrt sta podobna vodnim mehurčkom.
Voda je resnična, vsi ti mehurčki pa so zelo kratkotrajni; dvigajo se iz vode, potlej pa spet padajo vanjo. Bog je ocean, duše pa mehurčki.
Oceana posvetnega življenja ne boš prečkal s pokoro, romanji in proučevanjem svetih spisov.
Ta končni cilj življenja boš dosegel samo z nesebičnim služenjem dobremu.
sanskrtski verzi
Telo in razum sta samo orodji, ki bi ju posameznik moral znati nadzirati.
Ne smemo se poistovetiti z orodji, saj smo vendar gospodarji.
Obvladaj um in bodi veleum.
Sathya Sai Baba
Dokler bo obstajal prostor,
in dokler bodo obstajala čuteča bitja,
dotlej naj ostanem tudi jaz,
da razblinim bedo tega sveta.
(Arya SHANTIDEVA v Bodhisattvacharyavattara)
tibetanski stih:
Srečen je, kdor med zaskrbljenimi pozabi na skrbi.
Za današnji svet lahko z grenkobo priznamo, da večina ljudi v njem umre nepripravljena na smrt – tako kot je tudi živela nepripravljena na življenje. 
Ko umremo, pustimo vse za seboj, še posebej pa svoje pozemeljsko telo, ki smo ga tako negovali, se tako slepo zanašali nanj in ga s tolikšnim trudom skušali obdržati pri življenju. Toda tudi na svoj um se ne moremo nič bolj zanesti kot na svoje telo. Kar zazrite se vanj za par minut: videli boste, da je kakor bolha, ki nenehno skače sem in tja. Videli boste, da se misli porajajo brez pravega razloga in brez zveze med seboj. Kaos trenutka nas peha sem in tja, žrtve muhavosti svojega uma smo. Če je to edino stanje zavesti, ki nam je znano, potlej se lahko v trenutku smrti na svoj um zanašamo toliko, kot se lahko kockar zanaša na kocke brez pik. 
Tibetanski učitelj Chagdud Tulku Rinpoche: 
Potujte na vse štiri konce zemlje, pa ne boste nikjer ničesar našli. 
