povzetek iz knjige Darovi srca Bettie B. Youngs

Pričel je William:

»Povedal ti bom primer,« je rekel.

»Ko je žena lansko leto vložila zahtevo za ločitev, sem bil obupan. Dan, ko je odnesla iz hiše svoje stvari, je bil najbolj boleč dan v mojem življenju. Ko sem se peljal iz službe, me je prešinilo, da se peljem v prazno hišo – dobesedno. Brez žene, brez otrok, celo brez pohištva. Ustavil sem se ob robu cestišča in zajokal. Prosil sem za olajšanje moje globoke žalosti. Ko sem po nekaj minutah nadaljeval z vožnjo, sem prvi prišel na kraj nesreče. Znašel sem se v položaju, ko so drugi obupno potrebovali mojo pomoč. Domov sem prišel skoraj ob desetih zvečer. Bil sem tako izčrpan, da sem takoj zaspal – tega nisem storil že tedne. Mir in olajšanje, ki sem ju našel, ko sem pomagal nekomu drugemu, sta olajšala mojo trenutno bolečino. Naključja, ko, na primer, dobim tisto, kar potrebujem (ne vedno tistega, kar hočem), se mi ves čas dogajajo. Zame to niso le naključja, ampak raje božansko posredovanje, usmerjeno proti mojim potrebam. Primer, ko je bila v nesreči potrebna moja pomoč, je bil odgovor na mojo prošnjo, da bi se rešil svojih lastnih prestrašenih misli.«

»Meni izkušnje dodajajo in povečujejo razumevanje in sprejemanje božjega posredovanja,« je rekel William. »Širijo moj pogled na naravo in delo angelov.«



»Mislite, da se angeli pogovarjajo z vsemi ali le z nekaterimi izbranci?« je Connie pretrgala tišino. Ko je to vprašala, je gledala v mojo smer. Ker sem predvidevala, da si želi slišati moje mnenje o tej stvari, sem odgovorila:

»Mislim, da je prvotna naloga angelov ta, da morajo prinesti odgovor na naše molitve. In verjamem tudi, da vsak, ki prosi za pomoč in nasvet, tega tudi dobi. Pravijo, da molitve sežejo v nebesa kot žarek svetlobe in da organizirane skupine angelov odgovorijo na vsako molitev. Mogoče odgovorijo najhitreje na najsvetlejši žarek, ker predstavlja iskreno in iz srca izvito prošnjo. Posebno prednost dajo materini nesebični molitvi za njenega otroka.«

»Mislite, da ima vsak od nas posebnega angela varuha?« je vprašala Connie.

»Veš, nisem čisto prepričana. Spoznala sem domač pozitiven in prijazen glas, za katerega se zdi, kot da je vedno pri roki. Mogoče je to moj angel varuh,« sem odgovorila.

Deborah reče:«Moje lastne izkušnje me napeljujejo na misel, da bi lahko obstajal gostitelj pri roki, kar igrivo imenujem teorija glavne tribune.«

»Oh, razloži to, Deborah,«sem rekla, ker sem resnično želela slišati razlago. Rada sem imela Deborahin dražljiv smisel za humor.

»V glavi imam sliko, da potujem skozi življenje in imam ob sebi tribuno, polno angelov, ki me spodbujajo,« je rekla. »Neverjetno, kako preprosto se je ogniti nekaterim življenjskim skušnjavam, ko čutiš, da te opazuje skupina angelov. Takrat, kadar sem brez volje ali delujem v negativni smeri, se mi skoraj zdi, da ta množica skupaj tarna, kot da bi poslušala nogometno tekmo!«

Vsi smo se zasmejali.

»Rada bi poznala vse te odgovore, kot vi,« je zavzdihnila Connie.

»Veš, Connie,« sem rekla,« jaz ne poznam vseh odgovorov. Mislim pa, da ni tako zapleteno, kot si mislimo. Angeli nas imajo radi in nas čuvajo. Pogovarjajo se z nami skozi naša srca in misli. Če prikličemo čudeže - velike in majhne -, ki smo jih izkusili v življenju, in se vprašamo, ali so bili vanje vpleteni angeli, se lahko približamo priznanju njihovega dela. Prav tako kot ti imam tudi jaz še vedno vprašanja.«

»Na primer?« je vprašala.

»Pogosto razmišljam, ali je biti angel dolžnost ali nagrada. Sprašujem se, zakaj otroci tako z lahkoto verjamejo v angele, odrasli pa smo tako nagnjeni k dvomu. In rada bi vedela, kako bi postal človek bolj čuteč in bi lahko ločil vpliv in spodbudo angelov na delu, v življenju in podobne stvari.

Moj oče mi je nekoč rekel: 'Vse resnice, ki jih boš kdaj koli potrebovala, so v tvojem srcu.'«