Biografu Gronowiczu je Janez Pavel II zaupal sanje, ki bi lahko imele pomembno vlogo pri spreminjanju sveta na bolje. Toda - v sanjah ni mogel govoriti, da bi pomagal mucki z mladiči, ki so jo vsi preganjali od vrat, ko je v strašnem snegu v New Yorku iskala zavetišče. Kdo bo spregovoril? Papež ni mogel in ne more, čeprav bi morda rad. Ali časopisi lahko objavijo njegove sanje?

Knjiga God's Broker - Božji agent je izšla že v daljnem letu 1984, potem ko je avtor, Američan, poljskega izvora, Antoni Gronowicz, imel 200 ur pogovorov s papežem. Pogovori so se začeli leta 1979 v papeževih sobanah in so trajali dve leti. Avtor je bil že preje v stiku z mnogimi visokimi cerkvenimi dostojanstveniki. V uvodu v knjigo pripoveduje, kako je obšel vatikansko birokracijo in prihajal naravnost v papežev apartma. "Kardinal Štefan Wyszyński (1901-1981), primas Poljske, me je predstavil papežu, seznanil me je z vatikanskimi krogi in prepričal je Svetega očeta, da je obšel vatikansko državno tajništvo in me sprejemal na privatne intervjuje".

Knjiga nosi podnaslov "Življenje papeža Janeza Pavla II, z njegovimi lastnimi besedami" in ima za vsebino spomine od časov, ko je Karol Wojtiła kot mladenič živel pod nacistično okupacijo Poljske, do njegovih razmišljanj o socialni pravičnosti, teologiji in cerkvenem nauku. In sredi teh skrbi, ki so osredotočene na človeka, avtor posveti štiri strani papeževim sanjam, v katerih igra on sam pomembno vlogo; gre pa za brezdomno mačko.

Po tej presenetljivi epizodi bi moral bralec pričakovati, da je avtor Gronowicz razumel daljnosežnost sanj o mački: da je imel papež srčno kulturo in občutil mučno stanje drugih božjih stvaritev in kako jih zlorabljamo. Vendar avtorjeva razlaga, ko poroča o papeževih sanjah, kaže, da je prav malo razumel globino njegovih sanj. Dejstvo, da so sanje po desetih letih papežu ostale v tako živem spominu, pa pričajo, da so bile zanj še kako pomembne in da je prav dobro razumel njih daljnosežnost, čeprav si jih verjetno nikoli ni znal razložiti.

V svojih sanjah hodi kardinal Karol Wotyła (r.18.5.1920) za brezdomsko mucko-materjo, ko ta išče hrano in streho zase in svoje mladičke. Proč jo poženejo vsi tisti, katerim nič ne manjka, in predstavniki raznih vej ustaljenega krščanstva. Sanje je imel ta poljski kardinal leta 1969 v noči, preden je šel prvič v življenju na obisk v New York. Bilo je pozno poletje in Karl Wojtiła je bil kot turist v Kanadi. Opisoval je lepoto kanadskih poljan in gozdov in kako si je želel, da bi imel več časa, da bi se sprehajal po gajih, blesketajočih se v vseh barvah, "z ušesi, polnimi petja in zvokov živali".

Sredi razprave o Kanadi, papež nenadoma spremeni témo in pripoveduje: "V noči pred mojim odhodom iz Kanade v New York, ki ga še nisem nikoli videl, sem imel prav čudne sanje". Njegove sanje pa niso bile o prekrasnih gozdovih, puhtečih v poletni toploti. Sanje so bile o prenapolnjenem mestu, zamrznjenem v snegu severne zime. Čeprav ni bil nikdar tam, je dobro zajel, kako zgleda in čuti Manhattan po snežnem viharju. "V New Yorku je bila strašna trda zima, mesto je bilo popolnoma prekrito s snegom. Prebivalcem se je dobro godilo, bili so toplo oblečeni, hodili so počasi po cestah, ker avtomobili niso mogli voziti zaradi hribov snega. Srečno sem hodil po visokih zametih snega sredi belih avenij."

"Ves svoj napor sem položil v hojo. Do danes so mi ostale v živem spominu slike ogromnih stanovanjskih nebotičnikov na obeh straneh avenije in tudi vratarji v livrejah, ki so hitro odpirali in zapirali vhodna vrata, kakor da bi hoteli preprečiti, da ne bi človečnost in toplota ušle ven. Na vrhu kopice snega se je prikazala iz stranske ulice rjava mucka. Pogledal sem natančneje in začudeno videl, da je tej veliki mački sledilo šest majhnih rjavo-belih muck, ki so sledile veliki mački v popolni vrsti. Mati se je od časa do časa ozrla nazaj, da bi videla, če ji vsi malčki sledijo; glavna skrb pa ji je bila, da pride do kakih odprtih vrat. Mislil sem, da je skušala najti toploto zase in svoje otroke, vendar vselej, ko je prispela do kakih vrat, je tesno uniformirani moški skočil k njej in jo z metlo prepodil. Sledil sem procesiji in se pripravljal, da naredim vratarju pridigo. Odprl sem svoja usta, da se pritožim: 'Le kje je vaša ameriška velikodušnost? Kje je vaše ameriško dobro srce in vaš faire play? Izkažite se. Izkažite se!!'

Skušal sem spregovoriti, vendar besede niso hotele ven. Morda sem se ustrašil vratarja z metlo. Iskal sem v žepih suknjiča košček kruha, našel pa le nekaj drobtin, ki sem jih položil na svoje dlani in klical: Muc, muc, muc. Besede niso prišle iz mojih domnevno inteligentnih ust. Namesto mojih besed je veter odpihal drobtine z moje dlani in rekel sem, 'le kaj naj naredim? Muckam ne morem govoriti. Sicer je pa veliko lačnih ptičev. Morde bodo oni pozobali drobtine.'

Spet sem hodil za mačkami, sedaj z bolečino v prsih; občutil sem strašen mraz. Na levi strani sem zagledal cerkveno stavbo in pomislil, 'tam bomo našli pomoč.' Slišal sem petje in spreletela me je misel, da je to katoliška cerkev. Glasba je naraščala, kakor da bi hoteli Boga spomniti, da molijo k Njemu. Mačka-mati je skočila predme in se povzpela po cerkvenih stopnicah, mucke so ji sledile. Dvignil sem glavo in videl, kako je suh jezuit pregnal mačke iz stopnic. Ko pa sem hotel zavpiti jezuitu, da sem kardinal in zaukazati, naj mačke sprejme, je mati-mačka s svojim naraščajem stekla zadaj za cerkev, kajti od tam je prihajal prijeten vonj po hrani. Verjetno je bila tam kuhinja. Neki drug jezuit se je pojavil na vratih kuhinje in je mucke prepodil. Vrnile so se v avenijo in začele so se pomikati proti severu.

Hodile so po isti strani avenije, kjer je bila jezuitska cerkev, jaz pa sem jim sledil. Prispele so do velike cerkve iz rdeče opeke. Anglikanski škof se je pojavil in rekel mačkam: 'Moji dragi živalski otroci, prosim pojdite takoj v živalsko zavetišče. Tam boste dobili hrano. Mi, anglikanski kleriki darujemo veliko denarja za živalsko zavetišče, vsako leto, ob božičnem času.' Mati-mačka in njeni otroci niso niti zamijavkali. Poznale so gospodovalni glas anglikanskega škofa. Hodile so naprej proti severu in počasi so izginjale razkošne stavbe skupaj z vratarji v livrejah, pojavljali so se razpadajoči apartmaji.

Ko so tako hodile in so stavbe postajale bolj razdrapane in umazane, so se odprla vrata. Ni jih odprl vratar, ampak stara zgrbančena ženska v volneni obleki. Vzkliknila je 'O, mala mati,' in ko je odprla usta, sem videl, da je imela le malo zob. Prijazno je povabila v notranjost mater-mačko in mucke, ki so srečno poskakovale, ker jih je obdala hišna toplota."

Pripoved se konča tam, kjer mucke najdejo varen pristan pri ženi, ki sama zase ni imela dovolj. Ko je papež povedal Antoniju Gronowiczu svoje sanje do konca, ta ni imel nobene pripombe k povedanemu. Zapisal je le: "Še nikoli nisem videl tako žalostnega (sad) izraza na obrazu tega človeka." Če upoštevamo, da je bil to isti človek, ki je pri tistih pogovorih poročal o strahotah v svoji mladosti pod nemško okupacijo, potem avtorjeva pripomba razodene silen vtis, ki so ga naredile te sanje na papeža. Če je papež naredil kakršnokoli opombo k svojim sanjam, tega Antoni Gronowicz ni predal bralcu. Povedal pa je, da je Janez Pavel začel recitirati molitev sv. Frančiška Asiškega: "Gospod, naredi me za orodje svojega miru, tam kjer je sovraštvo, naj sejem ljubezen, kjer je tema, luč, in kjer je žalost, veselje."

Drugačen odnos do živali

"Ko je Jezus (Ješua) prišel skozi neko vas, je zagledal skupino postopačev. Mučili so mačko, ki so jo našli, in ravnali so z njo na sramoten način. Ukazal jim je, naj prenehajo s tem in jih začel grajati. Toda niso se zmenili za njegove besede in ozmerjali so ga. Pa je naredil bič iz zavozlanih vrvi in jih je pregnal z besedami: 'Iz te zemlje, ki jo je moj Oče ustvaril za srečo in veselje, ste naredili s svojimi nasilnimi in grozljivimi dejanji najhujši pekel.' In zbežali so izpred njegovih oči" (Ev. Dvanajsterih, v slovenščini pod naslovom: To je Moja Beseda - alfa in omega, Jezusov evangelij, Kristusovo razodetje, ki ga svet ne pozna, 24, 1 in 2)

"Jezus je prišel v neko vas in tam videl majhno mucko, ki je bila brez gospodarja. Bila je lačna in je mijavkala. Dvignil jo je, zavil jo je v svojo obleko in jo pustil počivati na svojih prsih. In ko je šel skozi vas, je dal muci jesti in piti. In jedla je in pila in mu pokazala svojo hvaležnost. In dal jo je eni svojih učenk, neki vdovi po imenu Lovrencija, da je skrbela zanjo. In nekateri ljudje so pravili: 'Ta mož skrbi za vse živali. So mar njegovi bratje in sestre, da jih tako ljubi?' Pa jim je rekel: 'Resnično, to so vaši sobratje iz velike božje družine, vaši bratje in sestre, ki imajo od Večnega isti dih življenja. Kdorkoli skrbi za enega najmanjših od njih in ga v njegovi stiski nahrani in napoji, to stori meni, in kdor vedé dopušča, da kateri od njih trpi pomanjkanje, in ga ne zaščiti, če ga kdo trpinči, dopušča to zlo, je, kot da je storjeno meni. Kajti prav tako kot ste vi postopali v tem življenju, tako se bo godilo vam v prihodnjem.'" (Ev. Dvanajsterih 34, 7-10)

"Nekaj njegovih učencev je prišlo k njemu in pripovedovali so mu o Egipčanu, Belijalovem sinu, ki je učil, da ni protizakonito mučiti živali, če njihovo trpljenje koristi človeku. In rekel jim je: 'Resnično povem vam, kdor se okorišča s krivico, ki se stori božji stvaritvi, ta ne more biti pošten. Prav tako se ne morejo tisti, ki imajo s krvjo omadeževane roke ali so onasnažili svoja usta z mesom, ukvarjati s svetimi stvarmi ali učiti skrivnosti nebes. Bog daje za hrano žita in sadeže zemlje; za pravičnega človeka ni nobene druge zakonite hrane za telo. Ropar, ki vlomi v hišo, ki so jo zgradili ljudje, je kriv; toda najmanjši od tistih, ki vdro v hišo, ki jo je zgradil Bog, so večji grešniki. Zato pravim vsem, ki bi radi postali moji učenci, da si ne mažite rok s prelivanjem krvi in da naj prek vaših ust ne pride meso; kajti Bog je pravičen in dobrotljiv in zapovedal je, da naj ljudje živijo samo od sadežev in posevkov zemlje'" (38, 1-4)

"V katerokoli mesto boste prišli in vas sprejmejo, jejte to, kar vam ponudijo, razen od živega. Zdravite bolne, ki so tam, recite jim: Božje kraljestvo se je približalo. V hiši ostanite in jejte in pijte, kar vam ponudijo brez prelivanja krvi; kajti delavec je vreden svojega plačila." (18, 5-6)

"Nekateri pismouki so mu iz njegovih besed poskušali nastaviti past, pa so rekli: 'Če odklanjaš darovanje ovac in govedi ter ptic, čemu pa je potem Salomon zgradil ta tempelj za Boga, ki se zdaj obnavlja že 36 let?' Odgovoril je: 'Pri prerokih je zapisano: Moja hiša naj bo molitvena hiša vsem narodom za opravljanje zahvalne daritve. Vi pa ste iz tega naradili klavnico in ste jo napolnili z grozotami. Od sončnega vzhoda pa do njegovega zahoda naj bo moje ime veliko med pogani in kadilo naj se mi prinese s čistim žrtvenim darom. Toda vi ste s svojimi krvavimi daritvami iz tega naredili mesto brezupnosti, sladko kadilo pa ste uporabili le zato, da bi prekrili neprijeten vonj po krvi. Prišel sem, da izpolnim zakon, ne da ga razveljavim. Ali ne veste kaj je zapisano? Poslušnost je boljša kot daritev in poslušati je boljše kot pa darovati ovčjo mast. Naveličan sem vaših ognjenih daritev in vaših nepomembnih darov, zakaj vaše roke so polne krvi. Ali ni zapisano: Kaj je prava daritev? Umijte se in očistite in odstranite zlo izpred mojih oči; nehajte delati zlo in naučite se delati dobro. Bodite pravični do tistih, ki so brez očeta in do vdov in do vseh, ki so zatirani. Na ta način boste izpolnili zakon. Prišel bo dan, ko bo odstranjeno vse, kar je na zunanjem dvorišču in spada h krvnim daritvam, in bodo čisti častilci v čistosti in resnici častili Večnega." (49, 5-10)

"Nekateri starešine in pismouki templja so prišli k njemu in rekli: 'Zakaj tvoji učenci učijo ljudi, da je jesti živalsko meso v nasprotju z zakonom, ko pa vendar darujejo žrtev po Mojzesovi zapovedi? Kajti zapisano je: Bog je rekel Noetu: Če so padle v vaše roke, naj prideta bojazen in strah pred vami na vsako žival polja in na vsakega ptiča v zraku in na vsako ribo v vodi.' In dejal jim je: 'Vi, hinavci, Izaija je že govoril o vas in o vaših prednikih: To ljudstvo mi je blizu s svojimi usti, toda njihovo srce je daleč od mene, kajti zaman me častijo in v mojem imenu učijo kot božje nauke zahteve ljudi, da bi zadovoljili lasten pohlep. Prav tako priča Jeremija, ko pravi o krvnih daritvah: Jaz, vaš Bog, tega nisem zapovedal v dneh, ko ste prišli iz Egipta, temveč sem vam zapovedal le poštenost, da se držite starih običajev in negujete pravičnost. Vi, ki sem vam dal od samega začetka vse vrste semen in sedeže dreves ter jedrca za hrano, pa me niste poslušali.' Odvrnili so: Govoriš proti zakonu. In ponovno je govoril o Mojzesu: 'Ne govorim proti zakonu, temveč proti tistim, ki so skazili zakon.'" (51, 12-17)

Ker je prepovedal vsako klanje živali, so ga obsodili na smrt. On je vedel, da se bo to zgodilo, zato so natančno pripravili preživetje križanja. Ko so klali na tisoče ovac v templju, je visel na križu. Po dogovoru so mu dali uspavalno pijačo, da je bil brez zavesti in je zgledal kot mrtev. Stotnik ga je nalahko spodbudil s sulico in ker se ni zganil, so dali vedeti, da je mrtev. Prostovoljno je sprejel najhujše in najsramotnejše trpljenje; tako človeštvo ne bi pozabilo, da je prišel na svet odpraviti klanje živali - krvave daritve.


Sedaj je prišel čas, ko lahko svobodno povemo, da je prišel osvoboditi človeka, tako da človek osvobodi živali, ki jih ima v koncentracijskih taboriščih, na verigah, v majhnih kletkah; v laboratorijih po vsem svetu delajo živali bolne, da bi našli zdravila za bolezni, ki jih človek sam povzroči in vendar ne živali. Te so nam dane v pomoč, tolažbo, za zdravje, kot učiteljice in vodnice nazaj v raj miru.

dr. France Susman