Največji in najstarejši krščanski praznik, praznik Velike noči (nekateri jo imenujejo tudi vuzem), se praznuje vedno po prvi spomladanski polni luni. Po krščanskem prepričanju ravno vera v Kristusovo vstajenje od mrtvih daje življenju smisel. Ta praznik je nadomestil staropoganski pomladanski praznik – praznovanje prihoda Vesne, praznik proslavljanja pomladi, ko se po dolgi zimi mrtva narava spet prebudi v življenje.

Po slovenskem podeželju so redko kje še ohranjene šege in navade, povezane z velikonočnimi prazniki. Ena od takih šeg je tudi 'strašenje Boga', imenovane tudi 'strašnice'. Ta šega ponazarja potres, ki naj bi se zgodil ob času smrti Kristusa na križu. V ta namen (za zganjanje hrupa v cerkvi od srede do petka do tretje ure popoldne, ko je na križu umrl Kristus) so med drugim uporabljali raglje, uporabili pa so tudi staro leseno šaro, po kateri so tolkli s koli, da se je spremenila v trske. Te so potem v soboto zjutraj porabili za kurjenje posvečenega ognja.



Na velikonočno soboto zjutraj poteka blagoslov ognja in vode. Ta običaj se imenuje tudi obnavljanje ognja. V ta namen se že jeseni ali pozimi odtrgajo v gozdu drevesne gobe in se posušijo na kmečkih pečeh in podstrešjih. Suha goba se potem predre in skoznjo se napelje žica, ker jo je med potjo od posvečenega ognja pri cerkvi do doma treba ves čas vrteti, da ne ugasne. Je pa zelo slikovito videti mladca na motorju pri raznašanju ognja, ki drvi s tlečo drevesno gobo (od katere se kadi in nosi iskre). Žegnani ogenj raznašajo po domovih mladi fantje (proti plačilu, danes v denarju, včasih pa so bili zadovoljni s pirhom ali pomarančo) in na velikonočno soboto zjutraj se v peči in 'šporgetu' zakuri s tem (novim) ognjem, z njim se pokadi tudi hišo, s čimer se izvede čiščenje prostorov.

Streljanje z možnarji v soboto zvečer je (bilo) dokaj nevarno početje, in tega običaja v naših krajih skorajda ni več.

V čast Velike noči se zvonovi na veliki četrtek 'zavežejo' ali pa 'pošljejo v Rim', kot so včasih rekli. Odvežejo se na velikonočno soboto popoldne. Takrat se konča tudi čas štiridesetdnevnega predvelikonočnega posta. Postni čas je daljši kot 40 dni, vendar pa se vanj ne štejejo nedelje, ker naj bi post za te dni ne veljal.

Znana velikonočna postna jed je 'aleluja', ki so jo gospodinje dale na mizo v soboto dopoldne. To so skuhani posušeni repni olupki (ponekod dodajo vanjo kašo ali pa jo zalijejo z juho, v kateri se je kuhalo suho meso), in ta jed se je obdržala v čast in spomin na hudo lakoto, ki je vladala po slovenskih deželah več stoletij nazaj.

Na velikonočno soboto popoldne poteka žegnanje jedil, ki so se v starih časih zložila v jerbas - ta se je nosil na glavi na posebnem svitku. Hrana se je pokrila z lepo izvezenim prtičkom. Včasih so jerbas k žegnu nosila dekleta, ponavadi najstarejša neporočena hči pri hiši. Živa je bila vraža, da se bo tisto leto prvo omožilo dekle, ki prvo pride od blagoslova domov. In se je rado zgodilo, da je bila želja (po poroki) prevelika, pazljivost pa premajhna, jerbas je zgubil ravnotežje na glavi, pa so se stresla velikonočna jedila po tleh vsem na ogled, ponekod pa se je med njimi znašel tudi kak star 'škarpet', ki je umetno povečal bogastvo naloženega jerbasa.

Danes se jedila nesejo k žegnu v košaricah, prekrita pa so z izvezenimi prtički, ki predstavljajo spomladanski ali pa velikonočni motiv.

K žegnu se vedno nesejo točno določena živila: suho meso kot simbol Kristusovega telesa, hrenova korenina ponazarja žeblje, ki so Kristusa pribili na križ, potica (ki je bila včasih vedno pečena v okroglem šarklju) predstavlja trnovo krono, rdeči pirhi pa kaplje Kristusove krvi.

Danes se skriva po košaricah še marsikaj drugega: pomaranče (te lahko predstavljajo tudi gobo, po kateri so dali rimski vojaki Kristusu na križu kis), poleg pravih pirhov ležijo tisti čokoladni, iz kake otroške košarice pa moli ušesa tudi kak čokoladni velikonočni zajček.

Blagoslovljena jedila so se dala na mizo v nedeljo zjutraj za zajtrk, na kmetijah pa so bile koščka blagoslovljenega kruha (ali potice) deležne tudi vse živali. Razen mačke, ker ima menda v repu skritega hudiča.

Od kje izhajajo velikonočni zajčki? Menda so bili Tevtoni (keltski narod v Franciji) prepričani, da za veliko noč jajca namesto kur nesejo zajčki. Tudi čokoladna jajčka izvirajo iz Francije – tam so v 18. stoletju izpihali surovo jajce in vanj nalili stopljeno čokolado. In iskanje pirhov po vrtovih tudi izhaja iz Francije (13. stoletje). Takrat so podhranjeni študentje in duhovniki iskali po vrtovih skrita velikonočna jajca. Približno v tistem času so začeli jajca blagoslavljati tudi v cerkvi. Francoski kralj je imel navado, da je blagoslovljena zlata jajca v velikonočnem času podarjal dvorjanom.

Vremenski pregovor za velikonočni petek pravi, da dež na ta dan pomeni sušno (ali nerodovitno) leto.

Veliki petek je tudi edini dan v celem letu, ko v cerkvah ni maše.

Na velikonočno nedeljo popoldne so otroci s pirhi radi štruncali, jih 'sekali', ali pa valucali. Pri valucanju po travi je zmagal tisti, ki je najdalj časa ohranil pirh cel. To igrico opisuje v svoji pesmi tudi Jelka Bakula:

Pisanica, pisanka,
kakor mini risanka,
zajčki se na njej igrajo,
veselijo, se trkljajo.
V koških nosijo pogače
in velikanske krače.

Pisanica, pisanka,
zavijati na levo zna,
zavijati na desno zna.
Moja pa le trmoglavi,
vedno obtiči na travi.
Se trkljati več ne grem,
jo olupim in pojem.