Pravljici še ni videti srečnega konca

Kajti pojavila se je hudobna čarovnica. Seznam agresivnih napadalcev, ki čvekajo o mazaštvu je dolg v nedogled. Najbolj vplivne so ustanove : FDA Food and Drug Administration (Uprava hrane in drog), American Cancer Society, National Cancer Institute. V igri je 11 milijard dolarjev, ki jih letno navrže običajno zdravljenje raka. Nasprotniki laetrila so bili zelo uspešni: V ZDA je proizvajanje in trženje z B 17 prepovedano! Obstajajo Američani, ki so si raka pozdravili v Mehiki in ker so potem hoteli v ZDA uživati ta vitamin so bili zapleteni v procese in nekateri so bili celo zaprti. Ko je kaka stvar tako preganjana, jo je treba natančno proučiti. S civilizacijo se širi rak, s širjenjem interneta pa se širi tudi prepovedano védenje o zdravljenju raka.

Nasprotniki vitamina B 17 imajo dober izgovor. Ta snov vsebuje namreč cianid, ki je na slabem glasu kot modra galica (bakrov sulfat s kristalno vodo). Dejstva poznajo drugačno govorico: še nikdar ni nihče umrl ob uživanju vitamina B 17. Ta snov je namreč zelo inteligentna. Dr. Krebs je ugotovil, da B 17 obstaja iz ene molekule hidrogenccanida (modra galica), ene molekule bencaldehida (sredstvo proti bolečinam) in dveh molekul glukoze (grozdni sladkor, monosaharid). Obe prvi sta močna strupa, ki lahko povzročita smrt. Njuna kombinacija znotraj vitamina B 17 pa je stabilna, kemično neaktivna in nestrupena. To spojino lahko stre samo encim beta-glukosidaza. Ta encim je sicer prisoten v vsem telesu, na tistih mestih pa, kjer so se stvorile rakave celice, se nahaja v ogromnih količinah. Beta-glukosidaza razpara molekulo B 17 na tistem mestu, kjer se je stvoril rak. Oba strupa se sinergetsko spojita in na ta način ustvarita superstrup, ki je nekajkrat močnejši kot sta obe snovi v izoliranem stanju. Zahvaljujoč selektivni strupenosti molekule B 17 zadane rakavo celico kemična smrt. Encim rhodaneza prevzame pri tem nadzorno funkcijo. V telesu ga je zelo malo po celem telesu, ni ga pa tam, kjer so se naredile rakave celice! Ko pride B 17 v stik z zdravimi celicami rhodaneza razstrupi cyanid (iz modre galice) in oksidira skupino bencaldehidov, kar seveda pomeni, da B 17 postane aktiven z zelo ostro natančnostjo samo na mestih, ki jih je napadel rak, ne pa na zdravem tkivu. Oba stranska produkta, ki nastaneta kot reakcija z rhodanezom - namreč thiocianat in bencojeva kislina - pa celo obogatita zdrave celice s hranilnimi snovmi. Če pa je teh snovi preveč, se izločajo z urinom.

Še enkrat poudarjamo: v laetrilu ni "prostega" vodikovega cianida. Šele ko pride laetrile v stik z encimom beta-glukosidaza, tvori dve molekuli glukoze, grozdnega sladkorja, eno molekulo bezaldehida in eno vodikovega cianida - hidrogenski cianid - HCN. Samo rakava celica vsebuje ta encim. Ključna beseda pri tej zadevi je, da mora HCN šele nastati, saj ne plava prosto v laetrilu in se potem sprosti, ampak mora biti oblikovan. Encim beta-glukosidaza in samo ta encim lahko tvori HCN iz laetrila. Če ni v telesu rakavih celic, potem tudi ni beta-glukosidaze, če te ni, HCN ne more nastati iz laetrila. Bencaldehid, ki se oblikuje ob tej kemični reakciji je skrajno strupen za rakavo celico. Laetrile vsebuje radikalni cianid (CN—). Isti radikalni cianid je prisoten v vitaminu B 12 in v robidnicah, borovnicah in jagodah. Še nikdar niste slišali, da bi se kdo zastrupil s cianidom v B 12 ali s katero od teh jagod. Radikalni cianid (CN—) in vodikov cianid (HCN) sta dve popolnoma različni snovi. Če je vse to res, kako je mogla nastati pravljica, da laetrile vsebuje "prosti" vodikov cianid? To je naredila FDA. Koncem 60ih ali v začetku 70ih let je ta ustanova, ki ščiti farmakološko industrijo, dala v svet novico, da zagovorniki laetrila trdijo, da ta snov lahko tvori vodikov cianid ob navzočnosti rakave celice. Sporočilo pravi nadalje, da če je to res, smo dobili snov, ki bi bila velikega pomena za rakavega bolnika. Vendar, je bilo rečeno, FDA ni napravila obširnih testov laetrila in nima nobenega dokaza, da je v njem vodikov cianid ali da vodikov cianid nastane ob rakavi celici. Torej ni laetrile nič vreden.

Ko je bilo nekaj kasneje ugotovljeno, da laetrile dejansko sprosti vodikov cianid ob raku, kaj mislite, kako je reagirala FDA? Ali so priznali, da so v zmoti, ali da so napačno testirali? Proglasili so, da laetrile dejansko vsebuje vodikov cianid in da je torej laetrile strupen. Torej imamo tukaj urad ameriške federalne vlade, ki je malo preje trdil, da laetrile ne deluje, ker ne sprošča vodikovega cianida ob raku. Sedaj pa, ko je dognano, da ga sprošča, izjavljajo, da je strupen. Ko so imeli priliko, da pred zveznim sodiščem pokažejo, da je laetrile strupen, so priznali, da nimajo dokazov. To se je zgodilo decembra 1977. Če vam kdo zatrjuje, da vsebuje laetrile "prosti" vodikov cianid, je ali napačno informiran ali pa hoče vas napačno informirati.

Medtem ko kemoterapija napade z najhujšim orožjem celo telo in slabi že tako ali tako oslabljen mehanizem, potuje B 17 kot policaj po telesu in naredi zgolj rakave celice neškodljive, nasprotno pa podpre imunski sistem. "Ko je v Ameriki prišlo do spoznanja, kako senzacionalno je delovanje vitamina B 17, so bili farmacevtski karteli in pravoverni medicinski establišment prisiljeni, zagovornikom laetrilovega gibanja ostro stopiti na prste", piše Phillip Day v knjigi o raku. "Poskušali so - z manipuliranimi besedili - B 17 deklarirati kot zdravilo in to je pomenilo, da preden bi prišlo do dovoljenja uporabe, bi moral laetrile biti licenciran. Seveda je bilo jasno, da je bilo treba ubraniti mogočne interese vlade, interese raziskovalnih središčih in farmacevtskih koncernov in nihče ni niti v sanjah mislil, da bi dovolil v boju proti raku nek ubogi vitamin, ki ne samo, da nič ne stane, ampak se ga prav tako ne da patentirati in ga prodajati z velikanskim dobičkom."

Predsednik Richard Nixon je prejel na tisoče prošenj državljanov, ki so zahtevali, naj odredijo klinično testiranje z laetrilom (B 17). Nixon je prošnje izročil svojemu medicinskemu svetovalcu Benno Schmidtu, ki jih je posredoval naprej svojim zdravniškim kolegom v celi deželi, in ti so se vsi skupaj silovito izjavili proti laetrilu. Vendar je Schmidt pozneje novinarjem izjavil: "Enostavno mi ni mogel nihče dokazati s pomočjo znanstvenih dejstev, da ta krama (laetrile) ni za nič". (John Heinermann: An Encyclopaedia of Nature's Vitamins and Minerals, Prentice Hall, 1998). Phillip Day pripoveduje v svoji knjigi razburkano zgodovino ljudske obrambe B 17, o serijah poskusov z laetrilom, ki so njegovo učinkovitost zelo dobro dokazali - in o taktiki zamegljevanja in obrekovanja s strani etablirane "rakave industrije". Slej ko prej bi bilo dobro to kriminalko preštudirati, kajti gre za zdravje ali pogin človeštva. Tu si oglejmo en primer:

Dr. Kanematsu Sugiura je bil verjetno najuglednejši specialist za raka v ZDA. 1962 je objavil na stotine znanstvenih poročil v seriji štirih knjig in nihče manj kot dr. C. Chester Stock, vodja testnega oddelka pri Sloan Kettering Memorial Hospital (MSK), ustanova, ki proučuje raka, je zapisal v predgovoru: "Težko je naleteti pri proučevanju raka na ime, ki bi bilo povsod tako poznano kot je ime Kanematsu Sugiura. Najbolje je to izrazil ruski izvedenec za raka, ki nas je obiskal. Rekel je, da če dr. Sugiura nekaj objavi, potem nam ni treba raziskovanja ponoviti, kajti naši zaključki bi bili skladni z njegovimi." Ta véliki strokovnjak je koncem 70ih let na newyorškem Rockefeller Institute of Sloan Kettering Memorial Hospital izpeljal študijo o laetrilu. Njegovi izsledki so postali prava blamaža za MSK in za finančnike te firme, ki jo s svojimi subvencijami držijo pri življenju. Po petletnih raziskavah so se zaključki dr. Sugiura glasili:

- laetrile omejuje rast tumorjev
- pri miših prepreči širjenje raka (metestaziranje)
- omili bolečine
- je uspešen kot preventiva raka
- izboljšuje k splošno počutje.

Dr. Elisabeth Stockert in dr. Lloyd Schoen (oba delata pri MSK kot biokemika) sta Sugiurove ugotovitve potrdila. Schoen je celo zabeležil 100 % ozdravitev pri švicarskih albino miših - z dodajanjem Mannersovih protineolitičnih (protinovotvornih) encimov. Pozneje je postal ta postopek standarden pri laetrile zdravnikih. Torej se je zgodilo nekaj nezaslišanega: najuglednejši izvedenec za raka v ZDA je dokazal učinkovitost vitamina B 17, in tudi mediji so se poželjivo vrgli na senzacionalno novost. Njegovih izsledkov pa njegov inštitut ni objavil. Dr. Sugiura se je pritožil, v zahvalo so ga odpustili. V knjigi The Anatomy of a Cover-up (Anatomija nekega prikrivanja) je opisana kriminalna zgodovina Sugiurovih raziskovanj. Ugotovil je npr, da 77 % miši ni razvilo metastaz ob laetrilu. Sloan Kettering in rakava industrija sta morala nekaj ukreniti. Toda kaj? Sugiura, oz. njegovi izsledki so morali biti razvpiti ali vsaj ožigosani kot nepomembni. Torej so odredili nadaljnje raziskave, pri katerih naj bi dr. Sugiura odigral nepomembno vlogo statista. Že kmalu so uslužbenci Sloan Ketteringa ugotavljali, da Sugiurove izsledke namerno zamegljujejo oziroma frizirajo. Kmalu potem se je pojavilo anonimno pisanje z naslovom Drugo mnenje (Second Opinion). Poročila so obelodanila raziskovalne metode inštituta.

Med tem je dr. Sugiura izvajal nadaljnje serije poskusov, za kar je dobil od Sloan Ketteringa nekaj partnerjev. Vsak od teh si je prizadeval, dokazati mimo dr. Sugiura, da je zdravljenje z laetrilom brezpredmetno. Dr. Sugiura je igro prepoznal, vendar je prisostoval pri novinarski konferenci 15. junija 1977, čeprav so mu prepovedali, da bi se aktivno udeleževal. Šlo je za to, da svetu razodenejo nove raziskave. Zastopnik Sloan Ketteringa, dr. Robert Good je vstal in rekel: "Po natančnih in temeljitih raziskavah moramo ugotoviti, da laetrile ne kaže ne preventivnih ne tumorreduktivnih, antimetastatičnih ali celo zdravilnih lastnosti pri raku." Nato je nekdo zaklical: "Dr. Sugiura, ali ostajate pri trditvi, da laetrile ovira širjenje raka?" V dvorani je zavladala smrtna tišina in vse kamere so se usmerile na priletnega japonskega zdravnika. Dr. Sugiura, eden najslavnejših in izkušenih raziskovalcev raka na svetu, se je zelo mirno ozrl po novinarjih in je odgovoril z jasnim glasom: "Da, pri tem ostajam."

Naslednjega meseca, julija 1977, so bila sodna zaslišanja pred komitejem za zdravje in znanstvene raziskave (Subcomitee on Health and Scientific Research), kateremu je predsedoval senator Edward Kennedy. Naslov objavljenega poročila se je glasil: "Food & Drug Administration prepoveduje trgovanje zdravila laetrile med zveznimi državami Amerike." Pri zaslišanju je predsednik Sloan Ketteringa, dr. Lewis Thomas izjavil: "Ne obstaja niti najmanjši znanstveni dokaz, ki bi lahko potrdil domneve, da laetrile razpolaga z kakršnimikoli lastnostmi preprečevanja raka. Ne poznam znanstvenih poročil, objavljenih v uglednih medicinsko-znanstvenih revijah in ki bi objavila podatke tistih, ki odobravajo tisto snov; obstaja pa nekaj poročil - enega od njih je prav pred kratkim objavil Sloan Kettering inštitut - v katerih stoji trdno zapisano, da pri več poskusnih živalih ni bilo opaziti nikakršnih protirakavih lastnosti."

Phillip Day tolmači: "S to izjavo leta 1977 pred zastopniki ameriškega ljudstva je dr. Lewis Thomas pokopal 'zdravilo' Laetrile in je svoje sodržavljane opeharil za zapisano pravico, da se preskrbijo s snovmi, s katerimi se lahko sami pozdravijo - namreč prek testiranega in dokazano učinkovitega, neškodljivega, preprostega, malega vitamina." G. Edward Griffin gre v svoji knjigi Svet brez raka še dalje, ko pravi: "Direktorji in člani upravnega odbora Sloan Ketteringa niso nehali izsledkov dr. Sugiura blatiti in trditi, da ni doslej nikomur uspelo ponoviti njegovih izsledkov. Drugače rečeno: Brez pretiravanja lahko rečemo, da je več kot milijon ljudi nesmiselno pomrlo kot posledica te laži. Za to nezaslišanost obstaja poseben izraz. Nekaj takega se imenuje genocid." Odgovorni bodo nekoč morda le prišli pred haaško sodišče.

Najpomembnejši pionirji laetrila poleg očeta in sina Krebs so bili: dr. Dean Burk, ZDA; dr. Hans Nieper, Nemčija; dr. Ernesto Contreras, Mehika; dr. Manuel Navarro, Filipini; dr. Shigeaki Sakai, Japonska. Pri izmenjavi izkušenj so ugotovili, da je rakava celica zavita v beljakovinski plašč, ki preprečuje, da pride do telesne naravne obrambe proti rakavi celici. Če bi se dal ta plašč razgraditi, bi levkociti (bela krvna telesca) razgradili rakavo celico. In to izvrstno opravita dva encima: tripsin in chimotripsin, ki jih izloča trebušna slinovka in tako ta dva encima tvorita prvo obrambno linijo proti raku.

Kaj je encim? Encim je katalizator, snov, ki povzroči kemično reakcijo, ne da bi bila sama vpletena v reakcijo. V telesu so številni encimi, ki so odgovorni za stotine kemičnih reakcij, ki se morajo odvijati, da telo deluje normalno. Dr. Krebs in drugi so odkrili, da ima telo še drugo obrambno linijo (prva sta encima tripsin in chimotripsin) proti raku in to so snovi, poznane pod imenom nitrilosidi. Rakava celica vsebuje encim beta-glukosidazo, ki v dotiku z nitrilosidi te spremeni v dve molekuli glukoze, v eno molekulo bencaldehida in eno molekulo hidrogenskega cianida. Najprej so znanstveniki mislili, da je samo ta zadnji strupen za rakavo celico, pozneje pa se je izkazalo, da je tudi bencaldehid skrajno strupen za rakavo celico. V telesu vsebuje rakava celica, in sicer samo rakava celica, encim beta-glukosidazo. Tako se bencaldehid in vodikov cianid lahko sprostita ob navzočnosti rakave celice in sicer samo ob rakavi celici. Tako sta te dve snovi strupene za rakovo celico in sicer samo za rakavo celico. Normalna celica vsebuje encim rhodanezo, ki spreminja nitriloside v hrano.

Omenjeni zdravniki so odkrili, da imamo verjetno vsi ljudje večkrat v življenju raka. Če naši obrambni mehanizmi delujejo normalno, telo odpravi rakave celice in mi nikoli ne vemo, da se je to zgodilo. Če pa se obramba zlomi ob pojavu rakave celice, ne more ničesar ustaviti rast raka in kmalu nastane tumor - novotvorba. In kaj povzroči zlom obrambe? Pomislite na človeka, ki použije veliko količino živalskih beljakovin. Za njihovo prebavo telo porabi oba ali skoraj oba encima tripsin in chimotripsin. Nič jih ne ostane za druge funkcije v telesu. Tako človek izgublja na prvi obrambni črti proti raku. Denimo, da ima nekdo malo ali nič nitrilosidov v svoji prehrani. To se pogosto dogaja. Včasih je bilo proso, ki je bogato na nitrilosidih, glavna hrana. Od prosa smo prešli na pšenico, ta pa ne vsebuje nitrilosidov. Živina se je pasla ne travnikih, bogatih na travi z veliko nitrilosidi. Sedaj krmijo živali z žitom, ki ne vsebuje nitrilosidov. Tako zgubi človek obrambo tudi na drugi črti. Ko se pojavi rakava celica, ni v telesu ničesar, kar bi jo ustavilo. Posledica? Novotvorbe.

Dr. Krebs in drugi poudarjajo, da lahko odstranite novotvorbo, vendar, če ne popravite pomankljivosti na obrambnih linijah, se bo tumor vrnil. Prva stvar je torej, da vse živalske beljakovine nadomestimo z rastlinskimi, ki za prebavo ne potrebujejo nič encimov tripsina in chimotripsina. S tem je zagotovljena prva obrambna linija v telesu, ker je na razpolago dovolj obeh encimov. Drugo obrambno črto krepimo s tem, da uživamo dovolj nitrilosidov, ki se nahajajo v 1500 rastlinah. Znanstveniki pa enodušno ugotavljajo, da jih je največ v laetrilu. Pri tem ne proglašajo laetrile kot "čudežno drogo" ali "zdravilo proti raku", ampak ga opisujejo zgolj kot zgoščeno obliko nitrilosidov, ki hitro zgradijo drugo obrambno črto proti raku.

Pri študiju raka in sredstev proti njemu najbolj preseneča dejstvo, da gre za mnogokratno- spremenljivo bolezen. Problem v zdravniški stroki je bil v tem, da je bila navajena gledati na kronične bolezni prebave (bolezni, ki nastanejo v telesu kot so diabetes, skorbut, perniciozna slabokrvnost, pelagra in rak) kot enkratno-spremenljivo bolezen. Pri sladkorni bolezni je enkratno-spremenljivo pomanjkanje inzulin, pri skorbutu vitamin C, pri perniciozni anemiji B 12. Rak pa je mnogokratno-spremenljiva bolezen pomanjkanja. Rakavemu bolniku lahko manjka marsikaj, na samo en vitamin. To ne pomeni, da trpijo vsi rakavi bolniki na vseh teh primanjkljajih, ampak vsakemu rakavemu bolniku lahko manjka 6, 8 ali 10 stvari. Cink na primer je prevozni mehanizem za nitriloside. Znanstveniki so ugotovili, da lahko daste bolniku laetrila, da mu gleda iz ušes, ampak če nima dovolj cinka, v telesno tkivo ne pride nič laetrila. V telesu se tudi ničesar ne pozdravi brez dovolj vitamina C. Odkrili so, da igrajo sledeče snovi pomembno vlogo pri gradnji obrambnega mehanizma: mangan, magnezij, selen, vitamin B, vitamin A, itd. Če ne popravite pri bolniku vseh teh pomanjkljivosti, bolniku laetrile sam ne more pomagati. Razgledani zdravniki govorijo o totalnem prehrambenem programu, ki obstaja v dieti, vitaminih, mineralih, encimih in laetrilu.

Si raka lahko sami pozdravimo?

Pa ja, deset tisočkrat ja, pravi naravnost navdušeno Phillip Day. To pomeni, da je B 17 čudežno zdravilo? Treba je spremeniti ves način prehranjevanja. Sadje in zelenjava morata biti pridobljena biološko, sicer vedno manjka bistvenih stvari v organizmu. Če zboliš za rakom, moraš pač k zdravniku. Gotovo pa je strah pred B 17 popolnoma odveč. Naj mediji strašijo pred modro galico - vedeti je treba, da je to gladko zavajanje ljudi, dezinformacija. Dr. Krebs, ki je B 17 odkril, si je v petdesetih letih vbrizgal ogromne količine B 17 - brez negativnih posledic za svoje zdravje. Zato kupuje vedno več ljudi marelične koščice in jih jemljejo vsak dan kot profilaksa pred rakom. Morajo imeti grenak okus, sicer ne vsebujejo veliko ali pa nič vitamina B 17. Največ te snovi je v marelicah, ki divje rastejo. Harvey Neufeld, ameriški izvedenec za B 17, ki je prisiljen na tem področju delati v Mehiki, priporoča dnevno pojesti osem do deset mareličnih jedrc, ki jih je treba zelo dobro prežvečiti in premešati s slino. Najbolje jih je jesti z marelicami, svežimi ananasi, papajami ali s kakim drugim sadežem. "Poleg tega priporočam zelo veliko zelene zelenjave in pa vedno veliko sadja. Ko jeste jabolka, morate dobro prežvečiti tudi koščice. Ko jeste marelice, morate streti koščico in pojesti mehki del. Glejte, da jeste toliko kolikor se da tista živila, ki vsebujejo cianogene glikoside. Ljudje, ki so zboleli za rakom, naj se obrnejo k popolnoma naravni prehrani, ki organizem razstruplja in svojemu telesu takoj dovajati čim več B 17. Vsako uro 6 mareličnih zrnc, oziroma 40 do 50 zrnc na dan, skrbi za to, da je organizem poplavljen z B 17. Torej: zelo veliko sadja in zelenjave. Sprejemljive so tudi tablete amigdalina; izkazalo se je, da je zelo koristno jemati 6 tablet po 500 mg in 20 do 30 zrnc na dan."

Kako je s preživetjem? Ob nastalih metastazah (zasevki, nova žarišča), je dolgoročno preživetje pri 15 % nad 5 let - če se opravlja primarno zdravljenje z B 17. Pri navadnem zdravljenju bolnikov, ki imajo metastaze, je dolgoročno preživetje samo 1:1000. Ko se rak ravno pojavi, je preživetje možno v 80 %, pri navadni terapiji pa 28 %. Day: "Dolgoročna preventiva raka s primernim jemanjem B 17 skupaj s pravo prehrano leži pri 100 %". Veliko činiteljev lahko vpliva na nastanek raka, zato zdravljenje z B 17 ne more garantirati uspeha. Zgornji podatki se spreminjajo z starostjo, spolom, nameščenjem raka, stopnjo malignitete ter trajanjem in vrsto zdravljenja. Day: "Ljudje, ki priporočajo zdravljenje, zelo pazijo na svoje besede: izjavljajo, da B 17 ne 'ozdravi' raka, ampak,, kot zgleda ima kontrolno in preventivno funkcijo. Če spoznamo, da je rak posledica kronične presnovne pomanjkljivosti, potem je treba nadoknaditi manjkajočo komponento z ustrezno prehrano. Če je tumor znatno upadel ali izginil, mora pacient jemati B 17 celo življenje kot dopolnitev k prehrani. Tu je podobno kot pri skorbutu: če se preneha uživati določen vitamin, se bolezen spet pojavi." Pri spremembi prehrane tako kot opisano, so se pokazali pozitivni rezultati pri raku na pljučih, trebušni slinavki, jetrih, možganih, kosteh, levkemiji, limfatični levkemiji, na modih, prostati, koži, prsih, maternici, materničnem vratu, debelem črevesu in še kje.

V Nemčiji je z laetrilom zdravil dr. Hans Nieper, nekdanji direktor medicinskega oddelka v bolnišnici Silbersee v Hannovru. Med obiskom v ZDA je dr. Nieper daljnega 1972 izjavil pred novinarji: "Potem, ko sem se nad 20 let posvečal tej specializirani dejavnosti, moram ugotoviti, da so nestrupeni cianogeni glikosidi daleč boljši kot katerakoli druga metoda zdravljenja raka. Po mojem mnenju je laetrile edina možnost, da pridemo raku do živega."

Dr. Philip Blinzel: moj prehrambeni program

Če ne popravite vseh prehrambenih pomanjkljivosti, pacientu ne morete pomagati. Star pregovor v zdravniški stroki pravi: "Zdravnik, ki se sam zdravi ima norca za zdravnika in bebca za pacienta." Ali, kakor pravimo na medicinski fakuplteti, če nekdo naredi neumnost: "Ima bilateralno norost z metastazami." Tistemu, ki se hoče sam zdraviti, kličem: "Berite navedene stavke še in še." Če mislite, da je slabo, če se zdravnik sam zdravi, koliko slabše mora biti, če se skuša zdraviti nekdo, ki ima malo ali nič pojma o medicini. Bog ni dva od nas naredil enaka, zdravljennje mora biti osebno prilagojeno vsakemu pacientu.

Vitamini in encimi:
1. Mnogokraten (multiple) vitamin - 1 dvakrat na dan
2. Vitamin C 1 gram - 1 dvakrat na dan
3. Vitamin E 400 enot - 1 dvakrat na dan
4. Magazyme Forte (tripsin, chimotripsin, bromalin, cink) - 2 trikrat na dan
5. Pngamična kislina (B 15) 100 mg. - 1 trikrat na dan
6. Pro-A-Mulsion (25.000 I.U. Vitamin A na kapljico) - 6 kapljic na dan

Ker so vitamini hrana, jih je treba jemati pri obrokih ali pa takoj nato. Ni dobra ideja, jemati vitamine na prazen želodec.

Nitrilozidi

Da dobi pacient potrebno količino nitrilozidov, mu predpišem Amigdalin (laetrile).
Laetrile se dobi v 500 mg tabletah in v stekleničkah (10cc-3 gr) za intravenozno uporabo. Uporabljam obe obliki. Odmerki so takšni: intravenozni laetrile se daje trikrat na teden tri tedne z presledkom vsaj enega dneva med injekcijami (ponedeljek, sreda, petek). Laetrile se ne razredči in se da z direktnim vbodom v eni ali dveh minutah - odvisno od odmerka. Odmerki pa so:

1. odmerek 1 steklenička (10cc-3 gr)
2. odmerek 2 steklenički (20cc-6 gr)
3. odmerek 2 steklenički (20cc-6 gr)
4. through the 9thj doses 3 vials 9 odmerkov, 3 stekleničke (30cc-9 gr)

Po treh tednih intravenoznih injekcij, dobi pacient eno injekcijo iz ene stekleničke (10cc-3 gr) enkrat tedensko tri mesece. Če pacient zazna znatno razliko v počutju, ko so injekcije omejene na enkrat na teden, se injekcije povečajo na dva do trikrat na teden tri tedne. Poten je odmerek spet zmanjšan na enkrat tedensko. To se ponavlja toliko časa, dokler pacient ne čuti več razlike ob zmanjšanem odmerku.
Oralni odmerek laetrila je en gram (dve 500 rag. tableti) na dan tiste dni, ko ne dobi intravenozne injekcije. Obe tableti se vzameta skupaj pred spanjem z vodo na prazen želodec. Voda je pomembna, ker so v sadju in zelenjavi ter njih sokovih encimi, ki bi, dokler se nahajajo v želodcu, deloma uničili učinkovitost laetrilovih tablet. Ko je želodec izpraznjen, ni problema.

Pacientu ne dam laetrila v nikakršni obliki, dokler ni bil na vitaminih, encimih in dieti 10 do 14 dni. Mislim, da laetrile malo ali nič ne učinkuje, dokler ni v telesu dovolj drugih vitaminov in mineralov. Cink je na primer prevozen mehanizen za laetrile. Če ni dovolj cinka, laetrile ne more v tkivo. Telo tudi ne more obnoviti tkiva brez dovolj vitamina C, itd. Ko začnem pacientom dajati intravenozne in oralne odmerke laetrila, jih prosim, naj ne jemljejo vitamina A. Nekatere raziskave so pokazale, da vitamin A ovira presnovo intravenoznega laetrila. To še ni jasno dokazano, vendar sem se odločil, naj moji pacienti ne jemljejo kapljic vitamina A tiste dni, ko dobivajo intravenozni laetrile. Dobijo toliko laetrila, kolikor ga more telo predelati v tistem času. Ni slabih učinkov, če se tiste dni jemljejo tablete, vendar se izgubi njih učinek.

Višino nitrilozidov v telesu lahko nadzorujemo. Ko telo presnavlja nitrilozide, nastane stranski proizvod thiocianat, katerega količino v krvi lahko merimo. Najboljša je med 1.2 in 2.5 mg/DL. To količino lahko spreminjamo z odmerki laetrilovih tablet. Ne bi rad naredil vtis, da je laetrile edini vir nitrilozidov. 1500 hranil je, ki jih vsebujejo. Prednost laetrila je v tem, da ga je v njem zelo veliko. Vsebnost nitrilosida se s tem veliko lažje dvigne kot s samo dieto.

Dieta

Če je žival ali je od živali, ni zate. Kar se premika, ni naša hrana. Tisto, kar ni žival in ne pride od živali ne smeš kuhati. Svojim pacientom prepovem vse meso, perutnino, ribe, jajca, sir, mleko in mlečne izdelke. Kot rečeno: dr. Krebs in drugi so odkrili, da je rakava celica prekrita z beljakovinskim plaščem. Če se ta plašč razkroji, telo premaga raka. Beljakovinski plašč razkrojita encima tripsin in chimotripsin, ki ju izloča trebušna kislina. Nujno je treba razumeti, da je treba zelo veliko količino teh dveh encimov, da se prebavijo živalske beljakovine. Rakav bolnik morda porabi vse ali skoraj vse za svojo prebavo. Ne ostane nič od teh dveh encimov za druge funkcije v telesu. Te stroge diete se je treba držati 4 mesece, da se vidijo rezultati. V tem času mora telo priti do tistih dveh encimov in zgraditi prvo obrabno linijo proti raku. Presno sadje in zelenjava je potrebno zaradi encimov. Temperatura čez 40 stopinj Celzija uniči encime v sadju in zelenjavi. Zato to ne sme biti kuhano, konzervirano ali ustekleničeno. Zamrznjena hrana iz špecerije navadno tudi ni dobra, ker je šla preko kakih procesov. Bila je ali blanširana, pasterizirana ali sterilizirana tako, da so encimi uničeni. Dovoljena je doma zamrznjena hrana, če ni bila blanširana, "beljena".

Gre za dieto z veliko solate. Solatne omake so dovoljene, če ne vsebujejo ničesar, kar je pacientu prepovedano. Niso dovoljene omake, ki vsebujejo jajca ali sladkor. Mnogi moji pacienti si znajo kmalu delati sami svoje omake. Uporabljati je treba dobro olje, soli malo in ta mora biti morska. (Danes vemo, kar v Ameriki še ni znano, da je daleč najboljša himalajska kristalna sol. Imenuje se tudi Aleksandrova, ker jo je okrog 350 pred Kr. odkril Aleksander Véliki in jo tovoril v Evropo. Poznali so jo kralji, zato se imenuje tudi kraljeva sol, nastala je pred 250 milijoni leti in vsebuje v obliki kristalov vse minerale, ki jih telo potrebuje.). Svetujem naj za omake spreminjajo začimbe in zelišča, da ne bi jedli stalno enolično.

Pacientom ni dovoljeno ničesar, kar vsebuje belo moko ali sladkor. Namesto sladkorja lahko uporabljajo med ali melase. Izogibajo naj se hrane, ki vsebuje prezervative. Pacienti naj vsaj kakih 14 dni jedo vse vrste sezonskih rastlin. Jedo naj vse vrste sadja, od pomaranč, limon, grenivk in paradižnika pa ne več kot 10 % od vsega sadja. Vse drugo sadje kot jabolka, hruške in breskve vsebujejo veliko več hranilnih snovi kot omenjeni agrumi. Jedo naj tudi semena sadja, razen pri agrumih. Semena jabolk, grozdja, marelic, breskev itd vsebujejo veliko nitrilosidov. Svetujem, naj jedo 60 % zelenjave in 40 % sadja.

Beljakovine so seveda potrebne. Rastlinske beljakovine ne porabijo nič od obeh encimov tripsina in chimotripsina za prebavo. Rastlinske beljakovine se pri kuhanju ne uničijo. (Zato je dovoljeno meso iz pšeničnih beljakovin in soje ter volčjega boba. Kruh z veliko beljakovin in malo škroba je zelo okusen in dobro prebavljiv. Diabetiki so odvisni od škrobnatega kruha!).

Celo zrno. Pomembno je, da pacienti preberejo etiketo na vsaki stvari, ki jo kupijo. Če piše "integralen pšeničen kruh", še ne pomeni, da je res iz celega zrna.
Koruza je odličen vir proteinov. Lahko uživajo koruzo v vseh znanih oblikah.
Ajda ima veliko beljakovin. Palačinke iz ajde s čistim javorovim sirupom.
Orehi vseh vrst, razen kikerikija, ki je užiten samo surov in ne pražen, vsi drugi orehi in oreški so lahko praženi.
Suho sadje kot so dateljni, rozine, fige so zelo priporočljivi (navadno namakano).
Pijače. Nič mleka (naredite ga lahko iz mandeljnov in ovsenih kosmičev). Nobene kave, razen iz žita. Seveda je dovoljen čaj brez teina.

Pacientom pripovedujem, naj uživajo vitamine, encime in laetrile do starosti 130 let. Takrat naj me pokličejo, če bo moja telefonska številka še vedno ista, in takrat se bomo pomenili o zmanjšanju nekaterih snovi. To je moj način poudarjanja, da raka ne ozdravite, samo kontrolirate ga lahko, dokler dobro funkcionirajo obrambni mehanizmi. Če se pacient vrne k starim prehrambenim navadam, se tudi rak vrne.

dr. France Susman