Zamisli si, da si poročen, imaš lepo ženo, dva lepa odraščajoča otroka, sina in hčer, lepo hišo z urejenim vrtom in krasen avto v svoji garaži.
Potem pa ti določenega dne, točno ob določeni uri pride tvoja žena in ti pove:
«Imela sem te rada, ko pa ti je posel pomenil vse več in jaz vse manj, sem si našla ljubimca s katerim te varam že zadnjih deset let«.
Ti pa ji mirno rečeš:
«Poglej draga, zame je bil vedno važnejši, moj odnos do tebe, kot tvoj do mene. Meni je s tabo bilo lepo, dal sem ti, kar sem ti lahko, želim ti, da si srečna s svojim ljubimcem.«
Potem pride tvoj sin in ti reče:
«Dragi oči, brez tvojega dovoljenja sem odpeljal tvojega ferrarija iz garaže in ga totalno razsul, ko me je odneslo s ceste.«
Ti pa mu mirno rečeš:
«Dragi sin, ta avto sem itak namenil tebi, tako, da si ga razsul samo sebi. Morda boš tistega, katerega boš kdaj zaslužil sam, bolj cenil«
Potem pa pride tvoja hčerka in ti reče:
«Že nekaj let sem ti kradla denar iz tvoje denarnice, ko pa si to opazil in nisi imel več gotovine pri sebi, sem morala za drogo začeti prodajati svoje telo, za moj redni dnevni odmerek.«
Ti pa ji mirno rečeš:
«To, da imaš svoje življenje in svoje telo, je darilo boga tebi. To kar počneš s svojim telesom, pa je tvoje darilo tebi.«
Uganil(a) si, da kaj takega lahko rečeš ob svoji zadnji uri, saj itak veš, da tja kamor greš, ničesar ne boš mogel vzeti s sabo, da to, skozi kar si moral iti, si itak že šel in da na to, kar bo ostalo za tabo, ne boš mogel več vplivati.
Vse kar si ob svoji zadnji uri želiš, je samo tvoj ljubi notranji mir…
In zakaj si ga ne bi želel že zdaj, dokler si še živ?, Zakaj ne bi že zdaj reagiral tako, kot bi ob svoji zadnji uri?, Zakaj ti notranji mir že zdaj, ne bi bil pomembnejši od vseh zunanjih stvari?
Moja draga mi je povedala, da se je zaljubila. Ampak ne v mene, temveč v nekoga drugega. V mojih očeh je zaradi njene korajže, da mi je to povedala, celo zrasla. Zdaj jo bolj spoštujem in cenim, kot sem jo prej in če bo ta njena zaljubljenost prerasla v obojestransko ljubezen, upam, da mi bo to tudi sporočila.
Zaljubljenost, je res lepa stvar, ki nam odpira, vrata našega srca, široko na stežaj.
Ali ne bi vsak od nas, ki je res zavesten, privoščil svojemu partnerju več sreče, kot jo ta doživlja z nami?
Spomnim se, ko sem hodil v osnovno šolo v drugi razred, me je sošolka enkrat po pouku odpeljala domov in rekla staršem:
« Ta bo moj mož.« Res sem bil zaljubljen vanjo skozi celo osnovno šolo in tudi še v gimnaziji. Bila je lepotica, pa še odličnjakinja po vrhu. Okoli nje se je ves čas kar gnetlo fantov, ki so bili zaljubljeni vanjo, njeno zanimanje zame, pa je že v osnovni šoli popolnoma ugasnilo. Meni je moja ljubezen do nje bila bolj pomembna, kot njena do mene.
Spomnim se, ko sem že končal gimnazijo in se kdaj ljubil s kako novo punco, ki me je imela rada, sem imel na začetku vedno občutek, kot bi varal to sošolko iz osnovne šole.
Spomnim se, ko me je ena od mojih punc prevarala, mi je rekla pozneje, da nikoli do takrat ni imela tako slabe vesti, kot ko je to storila meni. Neka druga pa me je enkrat pozneje celo poklicala po telefonu in me prosila, če ji bom kdaj odpustil. Rekel sem ji, da sem ji odpustil že takrat in da ji želim vso srečo.
Zakaj pravzaprav zavestno prevaramo partnerja? Ker ni izpolnil naših pričakovanj? Ker se mu hočemo za nekaj maščevati?
Spoznal sem, da če prevaraš partnerja, to pravzaprav nima kaj dosti z njim, dosti pa ima s tabo, če se ne rešiš občutka krivde, za to storjeno dejanje, ki te lahko pozneje preganja.
Od kod pa pride ta občutek krivde? Vsekakor iz notranjosti kršitelja ob kršenju obljub in pravil, ki jih je dal najprej sebi in tudi partnerju. Če so te obljube potrjene še z družinskim krogom obeh partnerjev, cerkve in države v obliki poroke, je občutek krivde za kršitelja lahko še mnogo bolj težaven.
Pregovor pravi, da modrec nikoli nič ne obljublja, jaz pa sem imel to srečo, da nikoli nobeni punci nisem obljubljal nič drugega, razen svoje zvestobe, dokler sva bila skupaj. In to sem tudi želel od nje. Do zdaj mi je to uspelo in vsaki lahko mirno, kadarkoli pogledam v oči, brez kančka slabe vesti, ker mi je mirna vest vedno bila mnogo pomembnejša od kakršnihkoli laži.
Spoštovanje pravil, ki sem si jih v zvezi s tem sam postavil, ali na njih pristal, so še kako vplivala, oziroma vplivajo na moje počutje, saj je res kar pravi pregovor, da obljuba dela dolg, oziroma, da kršenje pravil najbolj škoduje tistemu, ki jih postavlja.
V neki knjigi sem nekoč prebral, da je bila med Eskimi včasih navada, da so svojemu gostu v znak gostoljubja najprej ponudili svojo ženo in če jo je le ta zavrnil, je to za njih bila tako huda žalitev, da jo je lahko tak gost celo plačal s svojim lastnim življenjem.
Moj znanec, pa se je zaradi tega, ker ga je varala žena, kar obesil.
Zares, kolikor ljudi, toliko čudi.
In za konec še poučen vic. Včasih, ko sem bil še mlad, so na železniških postajah bile postavljene tehtnice. Če si stopil nanjo in vanjo vrgel kovanec, je priletel ven kartonček, na katerem je pisalo, koliko si težak. Na hrbtni strani kartončka, pa je bil kakšen koristen nasvet.
Tako je mlada gospa čakala na svoj vlak. Opazila je tehtnico, stopila na njo in vanjo vrgla kovanec. S svojo težo ni bila najbolj zadovoljna, na hrbtni strani pa je pisalo čudno navodilo:
«Če boš zdaj šla med drugi in tretji tir, se boš tam tako sprdela, kot se nisi še nikoli v življenju.«
Res je čutila v trebuhu neko čudno napenjanje, zato ni razmišljala kaj dosti in upoštevala je nasvet iz kartončka. Res se je tam tako sprdela in olajšala, kot še nikoli v življenju, zato je hitro pohitela še enkrat stopiti na to isto vago.
Na hrbtni strani kartončka je pisalo:
«V levi kabini ženskega wc-ja, te čaka lepotec tvojih sanj,
z njim boš imela seks svojih sanj.«
Mlada gospa je kar drhtela, ko je pohitela proti ženskemu wc-ju in v levi kabini res naletela na lepotca svojih sanj, s katerim je res imela seks svojih sanj. Ko sta končala, je mlada gospa pomislila, saj to so vendar nebesa in hitro pohitela še enkrat stopiti na tisto tehtnico. Ko je dobila še tretji kartonček, je na njem pisalo:
«Med tvojim prdenjem in seksanjem, ti je na žalost odpeljal, tvoj zadnji vlak«
In nauk te zgodbe je sledeč:
«Karkoli že počneš,
naj ti bo to pravilo,
ne pozabi, na življenjsko silo,
ne pozabi, na njeno ljubezen,
da ti prej ne odpelje vlak,
tvojih, zamujenih nebes.«
Zamisli si, da si poročen, imaš lepo ženo, dva lepa odraščajoča otroka, sina in hčer, lepo hišo z urejenim vrtom in krasen avto v svoji garaži.
Uganil(a) si, da kaj takega lahko rečeš ob svoji zadnji uri, saj itak veš, da tja kamor greš, ničesar ne boš mogel vzeti s sabo, da to, skozi kar si moral iti, si itak že šel in da na to, kar bo ostalo za tabo, ne boš mogel več vplivati. 
Spomnim se, ko sem hodil v osnovno šolo v drugi razred, me je sošolka enkrat po pouku odpeljala domov in rekla staršem:
Pregovor pravi, da modrec nikoli nič ne obljublja, jaz pa sem imel to srečo, da nikoli nobeni punci nisem obljubljal nič drugega, razen svoje zvestobe, dokler sva bila skupaj. In to sem tudi želel od nje. Do zdaj mi je to uspelo in vsaki lahko mirno, kadarkoli pogledam v oči, brez kančka slabe vesti, ker mi je mirna vest vedno bila mnogo pomembnejša od kakršnihkoli laži.
Na hrbtni strani kartončka je pisalo:
