Stvarniki Elohim so pripravili naravo, da se vse razvija v vedno večjo popolnost. Človeku dajejo največ življenja in zdravja sadeži. Dr. Ernst Krebs je izkušnjo stoletij znanstveno dognal, industrija vodi vojno proti naravnim sredstvom.

In stvarniki Elohim so rekli: "Glejte, dali smo vam vse bilje s semenom na vsej zemlji in vse drevje, na katerem je sad s semenom: naj vam bo v živež, vse zeleno zelišče pa v živež vsem živalim zemlje in vsem pticam neba, in vsemu, kar se giblje na zemlji in ima dušo nefeš v sebi". (Geneza 1, 29-30). To zadnja beseda je uporabljena tako za človeka kot za žival. Prevajalci to besedo prevajajo pri človeku z dušo, pri živalih pa z življenjem, kot da hebrejščina ne zna ločiti med dušo in življenjem. Žival gre tudi sto kilometrov daleč, da dobi tisto rastlino, ki jo potrebuje ob posebni bolezni. Človeku je dan razum in dar opazovanja, da odkrije, kaj nam je Narava v božji ali elohimski lekarni pripravila kot pomoč v hudi stiski.

Sadeže, ki imajo koščice in v koščicah posebno grenkasto snov je preučeval dr. Krebs in prišel do presenetljivih ugotovitev. Vsak tretji človek umre za rakom. Znanstveniki trdijo, da bo v civiliziranih deželah sredi 21. stoletja vsakdo umrl za rakom. Na svetu so ljudstva, ki ne poznajo raka. Vedno več je zdravnikov, ki živijo med njimi, da bi dognali njihovo skrivnost. Dobre literature o tem je zelo veliko. Ugotovitve neštetih avtorjev sta strnila angleški znanstveni novinar Steven Ransom (Veličastne novosti o raku v 21. stoletju) in Phillip Day (Rak, jeklo, žarek, kemo & Co: o dolgem koncu srhljive pravljice). Na medmrežju je na razpolago knjiga, ki jo je napisal zdravnik dr. Philip E. Binzel (Živi in zdravi, zdravnikova izkušnja pri zdravljenju rakovih obolenj s prehrano). Ugotovitve teh avtorjev niso rosno nove, saj gredo 40, 50 let nazaj. Tem večja je sramota, da ubogo ljudstvo o tem nič ne ve, oziroma samo kaj negativnega. Danes je dodobra dognano, da zdravje brez biološko pridelane žive hrane ni možno.

Modra galica v koščicah se aktivira samo ob rakavi celici in jo ubije. To je vsa skrivnost. Privilegirana farmacevtska industrija, ki ima v svoji oblasti medije, pa straši s strupom. Temeljna težava je v tem, da se preventivne in zdravilne metode okrog raka ne dajo patentirati. "V očeh rakovega establišmenta je rakov bolnik profitni center". Tako sodita dr. John Diamond in dr. Lee Cowden (Alternativna medicina: dokončen vodič o raku).

1986 je McGill Cancer Center razposlal vprašalne pole 118 zdravnikom, ki so zdravili pljučnega raka. 79 anketnih obrazcev je prišlo izpolnjenih nazaj. 64 zdravnikov se je izjavilo proti zdravljenju s Cisplatinom, ki se sicer zelo pogosto uporablja, 58 jih je menilo, da so vsa poskusna zdravljenja nesprejemljiva. Utemeljitev? Neučinkovitost kemoterapije in nesprejemljiva visoka stopnja strupenosti. Dr. John Cairns, profesor mikrobiologije na Harvarski univerzi.: "Dokaza, da kemoterapija raka zdravi, še ni." Dr. Alan C. Nixon, bivši predsednik ameriške Chemical Society, je izjavil: "Zame kot kemika, ki je bil izučen, da tolmači podatke, je nerazumljivo, kako morejo zdravniki ignorirati enoumno dejstvo, da kemoterapija povzroča veliko več škode kot koristi." Dr. Ralph Moss, eden direktorjev pri Memorial Sloan Kettering Hospital v Manhattanu, ki je verjetno najbolj poznani raziskovalni institut v ZDA, je izjavil: "Ni dokazov za to, da kemoterapija življenje podaljša v večini primerov, in prav to je velika laž, ki jo pletejo okrog kemoterapije: da naj bi bila namreč neposredna povezava med nazadovanjem tumorja in podaljšanjem življenjske dobe nekega pacienta." Paul Winters (The Cancell Home Page) opravičuje zdravnike: "Farmacevtska podjetja imajo odločilen vpliv na to, kako se učijo bodoči zdravniki. Zdravniki enostavno nimajo časa, da bi se intenzivno ubadali s statističnimi podatki o zdravljenju raka. Mislijo, da ponujani članki na univerzi in v znanstvenih revijah slonijo na najboljših metodah zdravljenja. Ne morejo raziskovati, ali so ponujane metode najboljše za bolnike ali za tiste, ki dajejo denar na razpolago in tako vplivajo na višje šole."

Kemoterapija je v gotovem smislu posledica kemične vojne. V drugi svetovni vojni je razneslo ladjo, ki je tovorila iperit, bojni plin iz skupine mehurjevcev. Avtopsije na moštvu so pokazale nekaj presenetljivega: iperit je uničil hitro rastočo tkivo in zmanjšal obnavljanje belih krvnih telesc. Torej, tako so zaključili, bi lahko ti strupi uničili hitro rastoči rak. Francoski izvedenec za raka profesor Charles Mathe je izjavil: "Če bi zbolel na raku, se nikakor ne bi dal zdraviti v navadnem centru za raka. Samo tiste žrtve raka imajo upanje na preživetje, ki se izogibajo teh klinik."

Zakaj o vsem tem nič ne vemo?

Ker je tudi najbolj izsušen rakov pacient v očeh industrije tolst zlat osel. John D. Rockefeller je 1928 združil svoj imperij z nemškim kartelom IG Barve (ta je z milijoni in svojimi izdelki močno podprl Hitlerja) - in s tem ustanovil največji in najvplivnejši farmakološki kartel na tem svetu. Zanj je največja kriva vera misliti, da ima narava zdravila za vsako bolezen. John Rockefeller je umrl 99 leten leta 1937. Nikdar v življenju ni uporabljal kemičnih zdravil, ampak vedno samo naravna. Rockefellerji vzbujajo nove potrebe, katere potem zadoščajo z ogromnim dobičkom. McDonald's krmi otroke z umetnimi redilnimi snovmi, potem pa jim farmacevtska industrija prodaja kemična sredstva za hujšanje. Nove kemične snovi zaščitijo z avtorskimi pravicami. Dve, od njih odvisni organizaciji, odobrita njihov licenciran zvarek: AMA - American Medical Asssociation in FDA - Food and Drug Administration. Rockefeller ni plačal še nikdar enega dolarja davkov. Obe organizaciji izobražujeta z denarjem Rockefellerjevega koncerna zdravnike, ki spravijo njihova zdravila med ljudi. Ves "napredek" v medicini financira skoraj izključno tisti kartel. Kar je nekoč izgledalo kot napredek za bolne, je končno privedlo do popolne monopolizacije medicinskega sektorja, kjer farma vzdržuje raziskave, ki se jih da patentirati, kajti samo te zagotavljajo véliki denar. Vse, kar ima na razpolago mati narava, odpade, zato po celem svetu prepovedujejo naravna zdravila ali pa zahtevajo iste pogoje testiranja, kakor si jih privoščijo največji farmacevtski velikani za svoje laboratorijske zvarke. Malim proizvajalcem naravnih zdravil pa to zlomi finančni tilnik. Da o poskusih na živalih sploh ne govorimo. Vsa sredstva morajo biti toliko časa testirana na živalih, da jih samo polovica od sredstva umre.

Kaj povzroči raka?

Rak je bolezen presnove. Genetika ima komaj kaj vloge, prav tako dedovanje, razen seveda prehrambenih navad. Najboljše sredstvo profilakse je na policah živilskih trgovin, najboljše sadje in zelenjava je tisto, ki je biološko pridelano. S kalčki je prav malo dela, pa imajo snovi, ki jih potrebujemo in garantirano niso pridobljene s kemičnimi gnojili in pospeševalci. Koliko kemije potrebuje naše telo, dokler se ne zruši? "Vsak človek proizvede vsak dan nekaj sto tisoč rakavih celic", piše dr. Douglas Brodie v svoji knjigi o raku. Klinično se razvije pri ljudeh, pri katerih je imunski sistem oslabljen. World Cancer Research Fund je pregledal 4000 knjig in člankov o raku in prehrani in prišel do zaključka, da se 30 do 40 % rakavih obolenj izognemo z zdravo prehrano in zdravim načinom življenja. In ameriško društvo za raka ACS pravi : "V ZDA se porabi več kot 104 milijarde dolarjev za raka - vštevši zdravljenje, izguba v proizvodnji in mrliški stroški. Tretjino umrlih za rakom je treba pripisati nezaželjenim navadam v prehrani" (campaignfortruth.com).

Svetovno znani izvedenci za prehrano priznavajo, da je pomanjkanje vitaminov, encimov in mineralov pomemben, splošen zdravstveni problem in to ne samo v deželah v razvoju. Ameriški senat pravi v dokumentu št. 264: "Naše telesno počutje je odvisno veliko bolj od tega, koliko in katere minerale dovajamo organizmu kot od tega koliko ali katere kalorije dobiva ali celo od tega, v kakšnem sorazmerju so použiti škrob, beljakovine ali ogljikovi hidrati. Ali se zavedate, da danes večina ljudi trpi zaradi pomanjkanja pomembnih mineralov v izčrpani zemlji in da te bolezni lahko odpravimo z obogatenjem polja s temi snovmi? Vznemirljivo je, da hrana (sadje, zelenjava, žito), ki zori na milijonih hektarjev obdelovane zemlje (ki še daleč ne vsebuje dovolj mineralov, rudnin), povzroča, da smo sestradani, četudi použijemo ogromne količine hrane. Danes ne more noben človek pojesti toliko sadja in zelenjave, da preskrbi telo s potrebnimi minerali za dobro zdravje - zmogljivost želodca tega ne dovoli."

Sedaj pa uganite, kdaj je ameriški senat objavil ta alarmantni dokument. Leta 2000? 1970? Nikakor, situacija uničenja poljščin je bila tako vznemirljiva že leta 1936 ! Predstavljajmo si, kako se je položaj od takrat bistveno spremenil z umetnim prekomernim gnojenjem in intenzivno rabo polja, da ne govorimo o ogromnih količinah razvrednotenih "živil", ki jih kupujemo v veletrgovinah.

Tema prehrana je pastorek pri študiju medicine - s strašanskimi posledicami. John Robbins, ki je odklonil dediščino največje sladoledarne na svetu, in napisal knjigo Revolucija v prehrani, posreduje zastrašujočo statistiko:

- število višjih medicinskih šol, predvsem na univerzah, v ZDA: 127
- število neobveznih tečajev o prehrani: 95
- zdravnik študira prehrano v štirih letih: 2 1/2 ure
- študentov, ki v prvem semestru misli, da je prehrana pomembna: 74%
- študentov, ki po dveh letih študija misli, da je prehrana pomembna: 13%
- število ameriških pretežkih zdravnikov: 55%
- zdravniki, ki užijejo pravo količino predpisanega sadja in zelenjave: 20%

Ob zahtevnem študiju postane za študente medicine vprašanje prehrane dolgočasno in nepotrebno. Dr. Michael Klaper, direktor inštituta za prehrambeno vzgojo in raziskavo na Floridi, pravi: "Redno me kličejo zdravniki iz vse Amerike, ki pravijo, da jih pacienti sprašujejo o prehrani, oni pa ne vedo, kaj naj jim rečejo." V preteklosti je bilo več "neozdravljivih" bolezni, ki so nastale zaradi pomanjkanja vitaminov in so pri primerni prehrani enostavno izginile iz sveta.

Ali lahko preprečim raka?

Seveda. Rak ni usoda, ki te doleti in kateremu si podvržen brez zaščite. Rak ima svojo zgodovino. Če poznamo činitelje raka, in svoje napravimo, nas ne bo nikdar oplazil, nikdar ne bo ogrožal našega življenja. To lahko zveni širokoustno, gotovo pa je, da se je v zahodni civilizirani družbi težje izogniti raku kot v nerazvitih deželah. Svetovna zdravstvena organizacija WHO je objavila podatke o raku v sorazmerju z bruto socialnim proizvodom za leto 1967-68: Mauritius 140 $ na osebo, raka na milijon prebivalcev: 216; Sri Lanka 225 $, 316 na milijon; Portugal 479 $, 1.115 raka na milijon prebivalcev; ZDA 3960 $, 1.698.

Da je rak civilizacijska bolezen, potrjuje že samo dejstvo, da obstajajo ljudstva, kjer v vsej zgodovini ni bilo niti enega primera rakovega obolenja, kot so Abhazijci, Azebajdžani, Hunza, Eskimi in Karakorumi. Albert Schweitzer, nobelovec in slavni francoski zdravnik v Afriki, je 1913 zapisal: "Ko sem prišel v Gabun, sem bil zelo presenečen, da ni bilo niti enega primera raka." 1843 niso v Senegalu zdravniki odkrili niti en primer raka. V Alžiriji je neki francoski zdravnik v dveh letih odkril zgolj dva primera raka. V reviji The Ecologist je 1998 pisalo: "Sir Robert McCarrison, ki je sedem let delal za indijsko vlado med narodom Hunza ni odkril niti enega primera raka." Hunza se hranijo pretežno z marelicami in njenimi jedri. Dr. Alexander Berglas v knjigi o raku (Paris 1957): "Civilizacija je za raka nezadržen plaz, uničujoča ujma. Narava in bistvo industrijske družbe je, da je v vsakem oziru škodljiva. Soočamo se z mračno prognozo, da se bosta rak in civilizacija paralelno razvijala." Philip Day v navedeni knjigi: "Dva činitelja sta merodajna, da se rak ne pojavi: pomanjkanje škodljivega industrijskega okolja in naravna prehrana, ki bi imela visoko vsebnost mineralov in cianogenih glikosidov."

In prav teh cianogenih glikosidov kričeče manjka v naši zahodni prehrani. Se še spomnite starih pripovedi o ladijskih posadkah, ki jih je pokosil skorbút (slabokrvnost, krvavitev sluznic), čisto enostavno zato, ker dalj časa niso užili vitamina C. Preživeli, ki so se za silo privlekli na kopno, so takoj ozdraveli, pa od začetka niso vedeli, da zato, ker so "normalno jedli". Pozneje so na ladje natovorili sode s kislim zeljem in skorbut se je za vedno poslovil. Pred 50 leti je ameriški zdravnik dr. Ernst Theodor Krebs odkril, da gre pri raku za nekaj podobnega kot pri skorbutu: gre za bolezen prebavil, ki se odpravi, če se použije dovolj tiste snovi, ki bolezen preprečuje. V primeru skorbuta je šlo za vitamin C, v primeru raka pa je to vitamin B 17. Še nikdar slišali o tem? Ravno v tem tiči problem.

Zveni kot pravljica

Biblični patriarhi pred Noetom so vsi dočakali starost nad 600 let, pregovorna je Metuzalemova: 969 let. Prehrambeni zakon v Genezi sem omenil na začetku tega spisa. Ko so razvozlali biblično kodo, so odkrili, da so tam naštete rastline, ki nosijo semena: ječmenova trava, pšenica, grozdje, dateljni, oljka, figa in granatno jabolko. (Dr. Jeffrey Satinover: Skrita poslanica Biblije). Ta seznam je podoben seznamu 8 bioaktivnih sadežev, ki so ga poznali zdravi in dolgo živeči presnojedi Eseni (Jezus je njihovo znanje posplošil, razglasil za splošno veljavno): grozdje, dateljni, oljke, fige, granatno jabolko, marelice, rožiči, in jabolka. V Esenski poslanici miru je tisti naravni elohimski zakon prehranjevanja s sadeži, ki imajo notri semena, tako pogosto komentiran kot nikjer drugje.

Po dolgih letih raziskovanj je zelo zagnani biokemik dr. Ernst T. Krebs iz teh semen, zlasti iz mareličnih v 50ih letih preteklega stoletja izoliral nov vitamin, katerega je oštevilčil z B 17 in ga poimenoval laetrile. V naslednjih letih je prišlo na tisoče ljudi do prepričanja, da je Ernst Krebs zadel na snov, s katero se da rak popolnoma kontrolirati in število tistih, ki se temu mnenju pridružujejo, raste iz dneva v dan. (Joe Vialls: Laetrile: Anothher Suppresion Story, livelinks.com/sumeria).

Vitamin B 17 in kraljica marelica

Z izrazom vitamin B 17 je označeno veliko število vodotopnih sladkornih povezav, ki so prisotne v nad 800, povečini užitnih, rastlin. Najpogosteje in v največji koncentraciji se nahaja B 17 v mehkih delih jedrc v sadju kot so marelice, breskve, nektarine, češnje, češplje in - jabolka. Pri prvih petih je treba streti koščico, da se pride do mehkega jedra. Agrumi (pomaranče, limone, grenivke) ne vsebujejo vitamina B 17. Daleč največ ga je v marelični koščici. Pri večini sort (ki morajo rasti divje) ga je 2 do 2,5 % teže.

Precej vitamina B 17 vsebujejo tudi proso, ajda, makadamski orehi, bambusovi poganjki, in nekatere vrste soje in graha. Seveda morajo biti biološko pridelani in ne obdelani industrijsko. Dr. Krebs je dal svoja spoznanja v javnost 1974 med predavanjem pred Second Annual Cancer Convention v Los Angelesu: "Za preventiven odmerek vitamina B 17 že vemo. Ljudstvo Hunza ni imelo v svoji 900 letni zgodovini niti enega primera raka. To pleme se prehranjuje z naravnimi živili, ki vsebujejo vsaj 50 do 75 miligramov vitamina B 17 na dan. Deželo Hunzov opisujejo kot deželo, kjer je marelica kraljica. Tri mesece jo jedo svežo, ostali čas pa posušeno. Nikdar ne jedo marelice brez jedra koščice."

Ko tujec koščico vrže na tla, jo domačin pobere in mu jo da nazaj, češ da je to najboljše pri marelici. Dr. Krebs: "Ogromna večina zahodnjakov ne pojé v enem letu toliko vitamina B 17 kot človek Hunza v enem dnevu. Posledica te opustitve je strašno pomanjkanje vitamina B 17, oziroma cianogenega glicosida, ki je antineoplastičen (protinovotvorben) vitamin. Ta vitamin ni del naše prehrane; in to dejstvo razloži, zakaj se je rakava bolezen v naši družbi tako razpasla, da je dosegla epidemične razsežnosti, saj objokuje vsaka tretja ameriška družina primer rakavega obolenja." To je izjavil dr. Krebs leta 1974. Danes ima vsak tretji Američan raka, sredi 21. stoletja pa bo vsakdo umrl za rakom. In to je bolezen, ki zelo boli. Ernst Krebs je vedno poudarjal, da gre pri raku za bolezen presnove, ni nalezljiva, ne povzročajo je virusi ali bakterije. "Bolezen presnove je neposredno v nespremenljivi zvezi z našo prehrano. Rad bi vam dal na pot kategorično, oziroma aksiomatično, temeljno resnico - resnico, kateri se ne da na noben način ugovarjati, ne iz znanstvenega, ne iz zgodovinskega in kaj šele iz kakega drugega vidika. To namreč, da v zgodovini medicine ni mogla biti še nikdar kaka kronična oziroma presnovna bolezen preprečena ali ozdravljena razen preko činiteljev, ki se nahajajo v prehrani ali v presnovi."

Potem je dr. Krebs (v nemščni pomeni beseda Krebs - rak) opisal znani primer skorbuta (iz holandščine "velikanska usta"; znaki: utrujenost, nagnjenost k infekcijskim boleznim, krvaveče razjede obzobnega tkiva, ki povzročijo izpadanje zob): "Kot se gotovo spominjate iz šolskih časov, je Velika Britanija dosegla oblast nad svetovnimi morji, potem ko je bilo ugotovljeno, da je treba britanskim mornarjem pri hrani dodati limone ali druge agrume in je na ta način britanski morski velesili bilo odvzeto prekletstvo skorbuta. Preden so dodajali hrani vitamin C ni bilo prav nič nenavadno, da je bilo 3/4 moštva na koncu potovanja zelo bolnih. Tistim pa, ki niso umrli, je šlo na skrivnosten način takoj na bolje, ko so prišli na kopno, ker so jedli sveže sadje in zelenjavo, bogato na vitaminu C."

Podoben scenarij je nudila perniciozna, zločesta anemija, ki je požela 98 % žrtev in proti kateri niso poznali nobenega zdravila. Preskusili so arzen in njegove soli, strihnin, železo in sto drugih sredstev - vse skupaj brez uspeha. Dr. Krebs: "Dokler niso nekega dne zdravniki dr. Murphy, dr. Shipple in dr. Minot začeli s klasičnimi preiskavami, ki so pokazale, da gre pri perniciozni anemiji za prehrambeni deficit." Svojim anemičnim bolnikom so preprosto svetovali, naj pri mesarju kupijo 10 dag svežih jeter, jih zmiksajo in tri dni po eno žlico na dan na lahko opraženo pojedo. Tisti, ki so se navodil držali, so popolnoma ozdraveli. Odveč je omenjati, da je medicinska stroka tiste tri zdravnike oštevala, zesmehovala in ožigosala kot mazače. Medicina je bila ogorčena, da niso bila njihova zdravila za nobeno rabo, redno jemanje jeter pa je ozdravilo zahrbtno bolezen anemije. Jetra vsebujejo vitamin B 12 in folno kislino, ki sta danes sestavni del zdrave prehrane.

Podobno se je godilo s pelagro, ki se pojavlja pri ljudstvih, ki se hranijo skoraj izključno s koruzo, pri alkoholikih ali po dolgotrajnem jemanju antibiotikov. Znaki: dermatitis, pigmentacije (obarvanje kože) na vratu, hrbtišču roke in na nartu, gastroenteritis, anemija, strah in vznemirjenje. Na začetku 20. stoletja je slavni zdravnik Sir William Osler obiskal ustanovo za slaboumne v North Carolini. Ugotovil je, da je 75 % slaboumnih imelo bolezen pelagro. Mislili so, da gre za neki virus. Kirurg dr. Goldberger je ugotovil, da gre za pomanjkanje sveže zelenjave. Pozneje so odkrili, da je v pivskem kvasu, ki zdravi pelagro prisoten niacin (nikotinska kislina), to je vitamin B 3. Dr. Krebs je poudaril, da je tako spet bila premagana smrtonosna bolezen z ustrezno prehrano. To velja brez pridržkov tudi za raka. Nemogoče je priti kroničnim presnovnim boleznim do živega s kemičnimi snovmi, ki so telesu tuje. "Domneva, da so telesu tuje snovi za organizem neškodljive, je zmotna; česa takega sploh ni. Ne obstaja prav nobena kemična snov ali zdravilo, ki ga ponuja medicinska znanost, s katero bi se dalo izboljšati občutje, ki bi nas naredilo bolj uravnovešene ali pametnejše ali ki bi nam celo podaljšalo življenje. V naravi ne obstaja niti eno zdravilo niti ena molekula, ki bi sprožila take procese, razen če je tista molekula sestavni del naravne prehrane. Verjetno zato naleti laetrile - B 17 na tak odpor in zavračanje." Tako je 1974 govoril odkritelj vitamina B 17.

dr. France Susman