Kahlil Gibran: Prerok

In neki pesnik je rekel: Govori nam o Lepoti.
In je govoril:

Kje boste iskali lepoto in kako jo boste našli, če vam ne bo ona sama pot in vodnik?
In kako boste mogli govoriti o njej, če vam ne bo ona sama stkala besed?

Ponižani in razžaljeni pravijo: "Lepota je nežna in ljubka.
Kakor mlada mati, napol sramežljiva zaradi svoje veličine, potuje med nami."
A strastneži govore: "Ne, lepota je močna in silna.
Kakor nevihta je, ki stresa zemljo pod nogami in nebo, ki se razpenja nad našimi glavami."

Utrujeni in naveličani pravijo: "Lepota je narejena iz blagega šepeta. Govori našemu duhu.
Njen glas prihaja v našo tišino kot medla luč, ki trepeče v strahu pred senco."
Toda vihravi govore: "Slišali smo njen klic med gorami
in z njenim klicem je prišel topot kopit, udarjanje kril in levje rjovenje."

Nočni čuvaj v mestu pravi: "Lepota bo vstala z zarjo na vzhodu."
In opoldne pravijo delavci in popotniki: "Videli smo jo, kako se sklanja na zemljo z oken sončnega zatona."

In pozimi so dejali s snegom zameteni: "Prišla bo s pomladjo in poskakovala bo čez griče."
In v poletni vročini so dejali žanjci: "Videli smo jo plesati z jesenskimi listi in kosme snega smo opazili v njenih laseh."

Vse to ste pripovedovali o lepoti, toda niste zares govorili o njej, marveč o svojih potrebah.
Lepota pa ni potreba, marveč zanos.
Lepota ne pomeni žejnih ust in v prošnji iztegnjene roke, temveč je razvneto srce in očarana duša.
Ni podoba, ki bi jo radi videli, ali spev, ki bi ga radi slišali,
marveč je podoba, ki jo vidite, čeprav imate zatisnjene oči, in spev, ki ga slišite, čeprav imate zamašena ušesa.
Ni sok iz razpočene skorje ali perut, povezana s kremplji,
temveč je nenehoma cvetoči vrt in krdelo angelov v nenehnem letu.

Orfaležani, lepota je življenje, kadar življenje odstre kopreno s svojega svetlega obličja.
Toda vi ste to življenje in vi ste ta koprena.
Lepota je večnost, ki sama sebe gleda v ogledalu.
Toda vi ste ta večnost in vi ste to ogledalo.