(izbrani izreki puščavskih očetov)

Neki brat je enega od očetov vprašal:

»Kako hudič skuša svetnike?«

Starec mu je dejal:

»Med očeti je živel tudi oče Nikon, ki je stanoval na gori Sinaj. Nekoč je šel nekdo v šotor nekega faranita, našel njegovo hčer samo in z njo spal. Nato ji je rekel:

'Reci, da je to storil anahoret Nikon.'

Ko je prišel dekletov oče in to izvedel, je vzel meč in šel gor k starcu. Potrkal je in starec mu je odprl. Faranit je dvignil meč, da bi ga usmrtil, tedaj pa mu je roka ohromela. Nato je odšel in javil to očetom. Poklicali so starca in je prišel. Naložili so mu mnogo udarcev in ga hoteli izgnati.Tedaj jih je prosil:

'Pustite me tu, za božjo voljo, da bom delal pokoro.'

Izobčili so ga za tri leta in ukazali, da ga ne sme nihče obiskati. Zdržal je tam tri leta, prihajal samo ob nedeljah (v cerkev) in delal pokoro. In vse je prosil:

'Molite zame.'

Pozneje pa je tistega, ki je storil greh in prinesel preizkušnjo puščavniku, obsedel hudi duh. V cerkvi je priznal:

'Jaz sam sem grešil in nato obrekoval božjega služabnika.'

Tedaj je prišlo vse ljudstvo, se vrglo pred starcem na tla in ga prosilo:

'Odpusti nam, oče, in ostani z nami!'

Odgovoril jim je:

'Kar zadeva odpuščanje, vam je odpuščeno. Vendar pa ne bom več ostal pri vas, ker se ni našel niti eden, ki bi imel dar razlikovanja, da bi mi izkazal sočutje.'

In tako je odšel stran. »

Starec je rekel bratu:
«Vidiš, tako hudič skuša svetnike.«