MODROST PUŠČAVE: izbrani izreki puščavskih očetov

Nekoč je nekaj menihov, ki so jih imenovali evhiti (molilci), prišlo k očetu Lukiju v Enaton. Starec jih je vprašal:
»Kaj je vaše rokodelstvo?«

Odgovorili so: »Niti dotaknemo se ne ročnega dela, ampak – kot je naročil apostol – neprenehoma molimo.«

Spet jih je vprašal: »Ali jeste?«

Odgovorili so :«Seveda jemo!«

Rekel jim je:«Ko torej jeste, kdo med tem moli za vas?«

Nato jih je spet vprašal: »Ali spite?«

Rekli so:«Seveda spimo!«

In starec ponovno:«Kadar spite, kdo tedaj moli za vas?«

Na to mu niso znali odgovoriti. Rekel jim je:


»Oprostite mi, toda vi ne delate, kar govorite. Jaz pa vam bom pokazal, da kljub opravljanju ročnega dela neprestano molim. Usedem se z Bogom, namočim svoja mala palmova vlakna in jih spletam v vrv. Pri tem govorim: 'Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti, po svoji veliki usmiljenosti izbriši mojo prekršitev Postave.'«

In vprašal jih je: »Ali to ni molitev?«

Odgovorili so: »Seveda je!«

Tedaj jim je govoril:«Če ves dan preživim v delu in molitvi, zaslužim šestnajst kovancev, nekaj več ali manj. Dva od teh dam na vrata (kot miloščino), za ostale pa si pripravim hrano. In zame moli tisti, ki je dobil dva novca, medtem ko jaz jem ali spim. In tako po božji milosti opravljam neprestano molitev.«