MODROST PUŠČAVE
izbrani izreki puščavskih očetov

Stari (očetje) so pripovedovali o nekem vrtnarju, ki je pridno delal in porabil ves izkupiček svojega dela za miloščino. Obdržal je samo toliko, kolikor je potreboval za življenje. Pozneje pa ga je satan navdal z mislijo:

»Daj nekaj denarja na stran, da se ti v starosti ali bolezni ne bo treba truditi za poravnavo stroškov.«

Tako je privarčeval polno posodo denarja. Tedaj pa se je zgodilo, da je hudo zbolel in njegova noga je začela gniti. Ves denar, ki ga je prihranil, je moral dati zdravnikom, pa mu niso mogli pomagati. Končno je prišel k njemu zelo izkušen zdravnik, ki mu je povedal, da mu bo noga zgnila, če je ne bo odrezal in določila sta dan za odstranitev noge. V noči pred tem pa je šel vrtnar vase, obžaloval napako, ki jo je storil in med vzdihi in solzami prosil:



»O, Gospod, spominjaj se mojih prejšnjih del, ki sem jih storil, ko sem še delal v svojem vrtu in podpiral uboge.«

Pri teh besedah se mu je prikazal Gospodov angel in ga vprašal:

»Kje je sedaj tvoj denar, ki si ga nakopičil? In kje tvoje upanje, o katerem si se dogovarjal?«

Tedaj so se mu odprle oči in zaklical je:

»Grešil sem, o Gospod, toda odpusti mi; odslej ne bom več delal tega.«

Tedaj se je angel dotaknil njegove noge in v trenutku je bila ozdravljena.

Zjutraj je torej vstal in odšel delat na polje. Ko je ob dogovorjeni uri prišel zdravnik z instrumenti, da bi mu odrezal nogo, so mu rekli:

»Bolnik je že zgodaj zjutraj odšel na vrt na delo.«

Začuden je zdravnik šel za njim na polje, kjer je delal. In ko je videl, da prekopava zemljo, je hvalil Gospoda, ker mu je vrnil zdravje.