Nekoč je živel človek, ki se mu je v sanjah kdaj pa kdaj prikazoval Bog. To svetlobno bitje je bilo polno ljubezni in miru, da ga je kar spreletaval srh občutka blaženosti. Po takih sanjah, se je vedno prebudil in razmišljal o Bogu. Odločil se je, da če bo kdaj potreboval njegovo pomoč, ga bo takrat, ko se mu bo ponovno prikazal v sanjah, prosil za njegovo pomoč.
Tako ga je ob taki priliki prosil, da bi uspešno končal šolo in jo je, da bi dobil službo in jo je, da bi spoznal sebi primerno dekle in jo je, da bi dobil otroke in jih je, da bi dobil boljšo službo in si zgradil hišo in jo je, da bi dobil vnuke in jih je. Ko je bil že tako star, da je vedel, da bo kmalu umrl, se mu je ponovno prikazal Bog.
Človek ga je nagovoril:«Iskrena ti hvala za tvojo pomoč, vem, da bom kmalu odšel s tega sveta, edino kar si zdaj še želim, je samo še to, da bi bil srečen.«
Bog, ki je ob njunih dotedanjih srečanjih bil vedno tiho, je tokrat prvič spregovoril:
»Pomagal sem ti, uslišal sem ti vse tvoje prošnje, vendar zakaj si sreče nisi zaželel, že takoj na začetku, zakaj si s to prošnjo odlašal in čakal skoraj do konca svojega življenja?«
Res moja in tvoja sreča vedno izhaja iz tega trenutka, iz današnjega izpolnjenega, ali praznega dneva, ker vse se vedno vrti, iz tega trenutka v ta trenutek, edina razlika je v intenzivnosti mojega doživljanja, ali v globini mojega zavestnega zaznavanja sebe in sveta. Biti v družbi nekoga, ki se tega zaveda, je zame res pravi blagoslov.
Kar nekaj ljudi poznam, ki imajo toliko denarja, da so lepo preskrbljeni do konca svojega življenja, preskrbljeni pa so tudi njihovi otroci, vendar še zdaleč niso videti srečni.
Mi pa mislimo, če bi bili mi bogati, mi bi pa gotovo bili srečni. V čem smo mi drugačni od tistih, ki imajo denar, pa niso srečni od nas, ki nimamo denarja in ravno tako nismo srečni?
Če bi zase trdil, da si ne želim biti bogat, bi se zlagal. Lepo je imeti denar in si privoščiti to in ono, imeti finančno svobodo in početi to, kar si želi moje srce, vendar je moje notranje bogastvo neprimerljivo več vredno, kot vsa zunanja bogastva in sam ne bi zamenjal svojega niti z bogastvom Bil Gatesa.
Glede tega se zelo strinjam z Guru Nanakom, ki je že pred petsto leti napisal v eni svojih pesmi, da celo mravlja napolnjena z božansko ljubeznijo odtehta vse vladarje tega sveta z vsemi njihovimi bogastvi.
Poznam tudi nekaj ljudi, ki so bogati in hkrati srečni, ampak njihova sreča je zgolj posledica notranjega napora, ki ga vlagajo v svoje srce z vsakodnevnim prakticiranjem in notranjim izpolnjevanjem.
Prijateljica, ki hodi na Maharajijeve video predstavitve, me je opozorila da Maharaji res vedno zgleda srečen, vendar nima tega vtisa, kadar gleda tiste njegove učence, ki jih je tam spoznala.
Jaz bi glede tega rekel takole:
Nesrečen človek lahko prepozna drugega nesrečnega človeka, ker sta si pač podobna, težko pa prepozna srečnega.
Srečen človek, ni tisti, ki ima na obrazu stalno nasmeh za reklamiranje zobne paste, ampak tisti, ki je notranje izpolnjen, ki se mu ni treba pretvarjati pred drugimi, oziroma mu je popolnoma vseeno, kako ga vidijo drugi, ker je on sam notranje osvobojen.
Poleg vsakodnevnega notranjega napora je pogoj za mojo srečo, moja iskrenost in poštenost do samega sebe in do drugih. Vsi smo okuženi z virusom: misli eno, govori drugo delaj tretje, ni važno, kako se mi obnašamo do drugih, važno je ali naredimo na njih dovolj dober in prepričljiv vtis, važno je, da se oni do nas obnašajo tako, kot mi pričakujemo to od njih.
Notranji popolni instrument sreče in bogastva ne prenese moje dvoličnosti, moje neiskrenosti in mojega nespoštovanja do sebe in drugih, prenese le moj napor pozornosti, ki ga stalno usmerjam v svojo notranjost.
To je osnovni zakon sreče.
Kar nekaj ljudi poznam, ki se že leta in leta nikakor ne morejo otresti svojega pretvarjanja, ki druge ljudi s svojim izumetničenim obnašanjem spravljajo v neroden položaj, iz sebe pa delajo norca. Kar je najbolj žalostno je to, da se vsa ta leta tega niti ne zavedajo, ali pa morda se, kdo ve?
Če se res zavedam, da vse kar počnem drugim, počnem zgolj svojemu bistvu, hitro spregledam, da je zame edina rešitev v tem, da stalno to kar mislim, tudi govorim in to kar govorim, tudi počnem. Tako postanem ponovno celovit in ljudje lahko začutijo, da res stojim za svojimi besedami.
Meni to omogoča mojstrovo darilo Samospoznanja, ki je zame ta notranji povezovalec notranje sreče in mojega notranjega bogastva. :)
stojči
Sem, ki sem
Svet moje notranje sreče
in notranjega bogastva,
ne prenaša velelnikov,
v stilu Desiderata:
»Pojdi sem in pojdi tja,
stori to in tega ne.«
Prenaša samo stanje mojega,
božanskega čutenja:
»Sem, ki sem«
Nekoč je živel človek, ki se mu je v sanjah kdaj pa kdaj prikazoval Bog. To svetlobno bitje je bilo polno ljubezni in miru, da ga je kar spreletaval srh občutka blaženosti. Po takih sanjah, se je vedno prebudil in razmišljal o Bogu. Odločil se je, da če bo kdaj potreboval njegovo pomoč, ga bo takrat, ko se mu bo ponovno prikazal v sanjah, prosil za njegovo pomoč.
Glede tega se zelo strinjam z Guru Nanakom, ki je že pred petsto leti napisal v eni svojih pesmi, da celo mravlja napolnjena z božansko ljubeznijo odtehta vse vladarje tega sveta z vsemi njihovimi bogastvi. 
Poleg vsakodnevnega notranjega napora je pogoj za mojo srečo, moja iskrenost in poštenost do samega sebe in do drugih. Vsi smo okuženi z virusom: misli eno, govori drugo delaj tretje, ni važno, kako se mi obnašamo do drugih, važno je ali naredimo na njih dovolj dober in prepričljiv vtis, važno je, da se oni do nas obnašajo tako, kot mi pričakujemo to od njih. 
