Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20030304224110230

UČNE URE ČAROVNIKOVIH VAJENCEV sreda, 5. marec 2003 @ 10:41 CET Uporabnik: ziby Na znanost še vedno gledamo strogo po Baconovih načelih, da bo človek realiziral vse stvari, ki so mogoče. Očaranost s tehnološkim napredkom je tako zasužnjila človeka, da le težko pristaja na drugačen pristop do skrivnosti življenja in čudeža narave. Še vedno smo, kot muhe v pajkovi mreži, ujeti v linearne sheme razmišljanja, čeprav dobro vemo, da narava in življenje v njej delujeta po načelih nelinearnosti, kompleksnosti in kaotičnosti. Stari način razmišljanja z vso svojo kramo napovedljivosti in predvidljivosti se trdovratno upira. Nenavadno in obenem pomenljivo pa je, da se tudi genska tehnologija poslužuje starega načina razmišljanja, značilnega za industrijsko revolucijo, čeprav se venomer diči z aureolo najbolj revolucionarne znanosti sedanjega sveta, ki prisega na informacijsko tehnologijo. Nenavadno zato, ker bi morali po logiki stvari genski tehnologi uporabljati jezik in metafore nove znanosti, kot so nedoločenost in nepredvidljivost, kaotičnost in kompleksnost namesto, da hite govoriti, kako imajo vse pod nadzorom in kako lahko predvidijo in napovedo vse posledice svojih učnih uric. To dejstvo nam govori v prid tezi, da genski tehnologi pravzaprav ne poznajo dovolj predmeta svojih raziskav, niti ne obvladajo možnih tveganj, ki jih prinaša ta tehnologija. Genska tehnologija udarja nedvomno v samo jedro biološke narave človeka, zato je popolnoma naravno, da pri nekaterih vzbuja velika upanja, v drugih pa poraja najglobji odpor ter strah pred njenimi posledicami. Zanimivo je, da se je prvi odpor pričel pri samih znanstvenikih, ki so se seveda prvi zavedali nevarnosti genske tehnologije. Že na Gordonovi konferenci leta 1973 so številni ogorčeni znanstveniki zahtevali takojšnjo prekinitev poskusov z gensko zmanipuliranimi organizmi. Poslali so pismo predsedniku Nacionalne akademije znanosti ZDA in Nacionalnemu inštitutu za medicino, ki je bilo septembra istega leta objavljeno v ugledni reviji Science. Za vsebino tega pisma, ki je zelo natančno formulirana in podprta s številnimi argumenti, lahko rečemo, da je danes še bolj aktualna kot ob času svojega nastanka. Dne 26. julija 1974 je enajst vodilnih molekularnih biologov pozvalo k preplahu. Podpisali so t.i. Bergovo odprto pismo (dr. Paul Berg je nobelov nagrajenec) svojim kolegom, v katerem so predlagali moratorij za nadaljevanje razvoja tehnologij rekombinantne DNA, dokler se ne zagotovi njihova popolna varnost. V tem pismu so zaskrbljeni znanstveniki navedli možnost »pobega« gensko zmanipuliranega kancerogenega virusa iz laboratorija, kar bi povzročilo svetovno pandemijo raka. Bergov odbor je apeliral naj znanstveniki vsega sveta proglasijo prostovoljni moratorij na nadaljevanje rizičnih genetskih poizkusov. Bergovo pismo je zgodovinski dokument, ne le zato, ker se ukvarja z izredno resnim planetarnim vprašanjem, ampak tudi zato, ker se je zgodilo prvič, da je skupina svetovno znanih in odgovornih znanstvenikov pozvala svoje kolege k prekinitvi vseh poskusov na nekem znanstvenem področju. S vsebino tega pisma je bila seznanjena vsa svetovna javnost. Moratorija so se v ZDA strogo držali. Kaj pa Evropa? Stara dama se je sicer nekaj časa sprenevedala, potem pa se je potuhnila in prikrito pohitela, da bi v razvoju ujela ZDA. Moratorij je v ZDA obveljal do februarja 1975 in v tem času je Evropa že dohitela ZDA. Takrat so tudi Američani spregledali umazano igro evropskih kolegov. Na konferenci v Asilomarju, februarja 1975, ki se je je udeležilo 140 molekularnih biologov iz 17 držav, so preklicali moratorij in postavili stroga merila za delovanje genskih reaktorjev, ki bolj ali manj veljajo še dandanes. Formalizacija pogojev za delovanje genskih reaktorjev je ublažila pritisk visokoetičnih znanstvenikov in nekako pomirila zaskrbljeno svetovno javnost. Tedaj pa je v igro vstopil velekapital in vidov ples z geni se je nadaljeval, toda v najstrožji tajnosti. Svetla akademska tradicija znanosti temelji na načelih svobodne izmenjave znanstvenih informacij, odprtosti in iskrenosti. Na področju genske tehnologije pa so ta načela poteptana. Znanstvena srenja je tukaj odpovedala in se priklonila Mamonu. Znanstveniki so prvič spoznali, da so lahko ne samo slavni, temveč tudi silno bogati. Pričela se je bitka med plemenitim izročilom in interesi denarja. Prevladal je profitni interes korporacij, ki je rezultate raziskav genskega inženirstva prikril kot največjo poslovno skrivnost. Nove tehnologije so pričele prihajati na trg ob pomoči velekapitala. Nekam tiho in nezanimivo je postalo na poprej vznemirljivih mednarodnih kongresih molekularnih biologov. Znanstveniki sedaj le poredkoma govore o podrobnostih svojih raziskav. Običajno je postalo vedenje v treh stopnjah: odkrij in patentiraj, obvesti javnost, dvigni si ceno in se prodaj! Ko je znanost postala kupljiva stvar, so postali znanstveniki orodje interesov kapitala. S tem se je končalo obdobje znanstvene svobode. Današnje obdobje človeške civilizacije pomeni dokončno slovo industrijske dobe človeštva, dobe moči in hitrosti. Težko dediščino nam je zapustila: izropane rezerve fosilnih goriv, uničene reke in gozdove, pregrevanje planeta, globalno polucijo z najhujšimi strupi, napredovanje puščav, uničeno rodnost prsti, zdecimirano biotsko pestrost in omajano človekovo zdravje. Narava pa človeku še ni izstavila končnega entropijskega računa in niti zavedamo se ne višine obračunanega zneska za svojo energetsko pogoltnost in požrešno ropanje naravnih virov. S koncem dobe fosilnih goriv bo konec tudi industrijske dobe, zaključnega obdoja civilizacije ognja. Ogenj je zagotavljal ljudem tri bistvene stvari za preživetje: svetlobo, toploto in moč. S toploto ognja je človek raztapljal neživi svet narave in ga preoblikoval v svet čiste uporabnosti. Ogenj je človeku iz apnenca pridobil apno, iz laporja cement, iz železne rude železo, iz kremenčevega peska steklo in iz gline opeko. Doba ognja se je polno uveljavila z neolitsko revolucijo, ko je človek postal Homo faber, človek kovač. Izdelovalec kamene dobe je deloval z močjo svojih mišic drobil, mlel, stiskal, lomil in tlačil je naravne materiale in jih preoblikoval v uporabna orodja. Izdelovalec orodij pirotehnične dobe kovin pa je uvedel popolnoma nove tehnološke postopke, topljenje, taljenje, kovanje, varjenje in vlivanje. Z iznajdbo toplotnih strojev je pirotehnična doba človeštva dosegla svoj višek v industrijski dobi, ko so toplotni stroji bistveno pripomogli k usihanju planetarnih zalog fosilnih goriv. Človek sedanjosti je obtičal pred veliko dilemo, pred usodnim vprašanjem, ali preiti z izkoriščanjem praktično neomejenih količin energije sonca v sonaravni razvoj ali pa z uvajanjem genske tehnologije nadaljevati preseženi razvoj z drugimi sredstvi. Kreatorji prehoda iz dobe pirotehnologije v dobo genske tehnologije imajo za svoj cilj uničenje nepredvidljive biosfere in njeno nadomeščanje s predvidljivo novo tehnosfero. Namesto naravne evolucijske sheme nam ponujajo konstrukt substituta narave po svoji zamisli. Ne zavedajo se, da bo to lahko poslednji vdor tehnosfere človeka v biosfero planeta. Za njih narava deluje prepočasi za velike profite, zato so se odločili za rušenje časovnih omejitev evolucije in preusmeritev življenja na tirnice enodimenzionalne logike profita. Njihov cilj je doseganje večje hitrosti, učinkovitosti in produktivnosti bioloških sistemov, torej reprogramiranje življenja za sebične koristi. Tako zastavljena radikalna oblika biološke manipulacije menja naš koncept narave in našega mesta v njej. Njihovo delovno področje ni organizem. Spoštovanje do osebka in do vrste nadomešča ekonomika gena. Organizem s tem postane le uporabna kolekcija genov, ne pa naravna entiteta čudeža življenja. Storjen je bil zgodovinski premik od alkemije do algenije, o čemer piše Jeremy Rifkin, avor številnih svetovnih uspešnic. Beseda alkemija izvira iz ustreznega arabskega izraza za popolnost. Alkimist naj bi s pospeševanjem naravnih procesov pomagal naravi, da bi postala popolna. Algenija pa posega v samo bistvo živega bitja. Algenist ne gleda na živo bitje kot na diskretno entiteto, ampak le kot na začasno zbirko značilnosti, ki jih lahko spremeni v nekaj drugega po svoji zamisli. Algenija se s takim izhodiščem popolnoma identificira s cilji genske tehnologije, saj sta obe sestri po svojem počelu. Dr. Joshua Lederberg, nobelov nagrajenec za biologijo, vidi v algeniji nov filozofski okvir, oz. novo metaforo za »projektirano izboljšanje«. Če nadalje razvijamo princip algenije potem se nam še bolj celovito prikaže zamisel, da je organizem le skladišče genov, ki so prenosljivi. Povedano v prispodobi, živa bitja niso vezane knjige iz knjižnice narave, ampak le priročne mape, datoteke oz. nevezani svežnji, iz katerih lahko jemljemo list za listom in jih v skladu z svojimi zamislimi dodajamo drugim mapam. Živa bitja so zreducirana na goli material DNA, ki ga lahko s serijo elaboriranih laboratorijskih postopkov ekstrahiramo, manipuliramo, programiramo in rekombiniramo v neskončno število kombinacij. Kljub vsej silni samozaverovanosti genskih tehnologov pa samega gena ne znajo sestaviti in ga še dolgo časa ne bodo znali. Genska tehnologija je torej bolj podobna ektraktivni rudarski industriji, ki lahko »rudari« obstoječe genske vire, ne zna pa sestaviti novih. Tako kot rudarska dejavnost v svojih tehnoloških postopkih iz železove rude ekstrahira železo, ne zna pa sestaviti atoma železa. Biološki material lahko genski tehnolog zmanipulira v imitacijo življenja, ki je v nekaterih znakih superiorna naravnim originalom. Končni cilj vsakega alginista je konstrukt popolnega bitja, seveda po lastnih zamislih in kriterijih. Algenist s tem postane inženir optimalne učinkovitosti, katere definicijo postavi on sam, algenija pa filozofija in proces. Če pogledamo iz zgodovinske perspektive razvoja človeštva, lahko ugotovimo, da iz dobe alkemije vstopamo v dobo algenije. Toda ista zgodovina nas uči, da bolj kot je tehnologija močna v izkoriščanju narave in kontroli sveta, višja je cena, ki jo plačuje človek za porušeno ravnovesje narave in nas samih. Če lahko za termonuklearno bombo rečemo, da je bilo najmočnejše in najstrašnejše orodje pirotehnične dobe, potem za gensko tehnologijo lahko zanesljivo trdimo, da bo poslednje orodje človeštva. Razumen človek niti za trenutek ne sme pomisliti, da ta silna moč v sebi ne skriva tudi silnega tveganja. Ko je 22.2.1997 Ian Wilmut, škotski embriolog, kloniral prvega sesalca, ovco Dolly, je s tem dejanjem odprl vrata množične proizvodnje kloniranih živali in začrtal poti posegov genske tehnologije na človeku. Najprej ovca, potem je na vrsti človek! Tudi pri človeku bo šlo lepo postopoma, da se privadimo vseh grozot. Najprej z »reševanjem« svetovne lakote in »odpravljanjem« bolezni, ter seveda, da ne pozabimo na podaljšano življensko dobo. No, nesmrtnosti nam zaenkrat še ne obljubljajo. Po predvidevanjih nekaterih načrtovalcev naj bi človek zdrav dočakal 120 let potem pa po »hitrem postopku« umrl. Morda bo ta zamisel celo realizirana, seveda le v primeru, da si vsemogočni kapital in eugenično nastrojena oblast ne bosta zamislila vgradnje terminator gena, ki bi vsakega posameznika zanesljivo usmrtil po izteku učinkovite delovne dobe. Torej nekak gensko sprojektirani kolektivni samomor gensko inferiornih ljudi v programirani starosti po opravljeni tlaki za svoje gospodarje. Vsaka revolucija resnično žre svoje otroke in tudi biotehnološka jih bo! Anthony de Mello nam pripoveduje: Majhna množica se je zbrala okrog govornika na cesti, ki je kričavo govoril: »Ko bo prišla revolucija, se bodo vsi vozili okrog v velikih črnih limuzinah. Ko bo prišla revolucija, bo imel vsak telefon v kuhinji. Ko bo prišla revolucija, bo vsak imel kos svoje zemlje!« Glas iz množice pa je protestiral: »Nočem imeti velike črne limuzine, niti telefona, niti koščka zemlje!«. Govornik mu je zabrusil: »Ko bo prišla revolucija, boš prekleto delal le to, kar ti bomo ukazali!« Vsi revolucionarji žele ustvariti popoln svet, za tak svet pa se je potrebno znebiti ljudi, ki ga v svoji ne-popolnosti kvarijo. Obstoji več načinov odstranitve ne-popolnih ljudi z napakami (v očeh revolucionarjev seveda), uboj, taborišče, ječa, norišnica ali pa genska tehnologija! Komentarji (2) www.pozitivke.net